Vesna Lemaić: »Čez obraz tečejo frontne črte z minskimi polji.«
Vesna Lemaić je v literarnem ozvezdju dobila svoje mesto že s prvencem Popularne zgodbe (2008), za katerega je bila nagrajena na Slovenskem knjižnem sejmu. Zbirki kratkih zgodb sta sledila romana Odlagališče (2010), Kokoška in ptiči (2014), nato dve kratkoprozni zbirki Dobrodošli (2018) in Trznil je, odprla je oko (2022). Ena njenih zgodb je bila uvrščena v antologijo Best European Fiction 2014, za literarno ustvarjanje pa je prejela nagrade fabula, zlata ptica in novo mesto short. Njen najnovejši roman Obraz je družbenokritična psihološka grozljivka. Dogaja se v Ljubljani, v stavbi opuščene tovarne; tam so se v sobi, v kateri straši, hkrati znašli turisti, mladi skvoterji in Titov duh.
Vesna Lemaić
Obraz
Cankarjeva založba,
2025, t. v., 312 str., 32,99 €, JAK
Bukla: Izšla je vaša šesta knjiga. Z vsako se lotevate druge teme. Kaj vas navdušuje?
Lemaić: Teme ne izberem vnaprej. Za pisanje potrebujem sprožilec, to pa ni tema. Po navadi je to nek prizor, ki zmoti vsakdanjost, me premakne. Lahko je kaj skoraj neopaznega. Okoli njega se začnejo množiti asociacije, ki potem zrastejo v pripoved. Vendar to poteka počasi. Dostikrat se zgodi, da sprožilni prizor v samem procesu pisanja izgubi pomen in se v ospredje prebijejo drugi simboli, ki me preganjajo, ne vedno v dobrem smislu.
Bukla: Kaj imajo skupnega?
Lemaić: Če poskusim najti rdečo nit med temami, ki me pritegujejo, so to družbene teme. Tudi ko gre za medčloveške odnose, jih poskušam postaviti v družbeno gnezdo. Brez tega se mi zdi, da pripoved obvisi v zraku. Prav tako me kot bralko na primer zanima, kakšen je družbeni kontekst v Kolumbiji, in če berem roman, ki se dogaja v Kolumbiji, želim tudi vedeti, kako je živeti v Kolumbiji.
Bukla: Obraz je družbeni, grozljivi in psihološki roman. Se strinjate z oznakami?
Lemaić: Oznaka psihološki roman je primerna. Čeprav me ob njej obhajajo mešani občutki. Verjetno zato, ker se sama izogibam pretiranemu psihologiziranju, to mi je tudi kot bralki moteče. Vrže me iz fiktivnega sveta, in to ne nek zunanji dejavnik, na primer telefon, ampak avtor sam s pametovanjem, zakaj se je nekdo odločil, kot se je odločil. Temu se poskušam ogniti, ni pa nujno, da mi vedno uspe. Oznaka družbeni roman mi je bliže, saj v družbenem kontekstu korenini glavni sprožilec dogajanja, zamakajoča streha, zaradi katere prostori v skvotu ne bodo več primerni za bivanje. Prav tako pa družbeni kontekst bistveno vpliva na odločitve likov, na njihovo motivacijo. Seveda se da motivacijo literarnih oseb interpretirati tudi »nedružbeno«, ko se liki razlagajo kot sheme oziroma tipi osebnosti, na primer povzpetnik, hinavec, poštenjak, upornik. Ampak mislim, da nas določa kompleksni spoj družbenih in psiholoških silnic. Ob robu bi povedala še, kako se mi zadnje čase dogaja, da vse manj razumem odločitve ljudi, in hkrati opažam, da tudi drugi vse manj razumejo moje obnašanje.
Bukla: In grozljivi roman?
Lemaić: Grozljivi roman, sliši se dobro. Sem ljubiteljica horror žanra. Zato sem h grozljivosti pristopala s skromnostjo, rajši manj kot preveč. Že mlajši žanri od grozljivke se utapljajo v klišejih. Njihovo sprevračanje pa sploh ni enostavno. Če sem se odločila za kliše, potem sem si morala odgovoriti na dve vprašanji – zakaj sem uporabila kliše in kako sem ga uporabila. Če sem imela zadovoljive odgovore, sem kliše obdržala. Drugače pa bi bila najbolj vesela, če bi mi uspelo pri bralcih vzbuditi srhljive občutke.
Bukla: Vas je za roman navdahnilo kakšno konkretno dogajanje?
Lemaić: Ljubljanska mestna politika je dovolj navdihujoča, da bo napisanih še desetine knjig o življenju v vse bolj razslojeni in potrošniško naravnani Ljubljani. Glede konkretnega vpliva na roman Obraz: uničenje Avtonomne tovarne Rog. Zdaj na njenem mestu stoji novi Center Rog. V prvi so bile na primer raznovrstne delavnice brezplačne, v drugem pa udeležba na delavnici stane vsaj 45 evrov. V tovarni si dobil vegansko večerjo za 2 evra, v drugem zdaj dobiš večerjo za 120 evrov. To je ta razlika, če se spustimo na raven prakse. Prej je lahko prišel kdorkoli jest, zdaj pa lahko grejo tja samo premožni. Večina prebivalcev Ljubljane si ne more privoščiti takega prestiža. V centru smo dobrodošli kot delavci, medtem ko nam je zaradi cen vse manj dostopen za druženje in bivanje. Čeprav knjiga ne govori o evikciji Roga, sem nekako morala napisati knjigo o skvotu. Čeprav je pripoved povsem izmišljena, odpira teme gentrifikacije, turistifikacije mesta in dostopa do stanovanj.
Bukla: Glavna junakinja Bruna se sooča z razpadanjem identitete in družbenim pritiskom, ki ima v primežu tudi druge like v knjigi. Kakšnim pritiskom so izpostavljeni?
Lemaić: V skvotih sem spoznala ljudi, ki so bili večinoma brez denarja, pa to ne pomeni, da niso delali. Stanovanjsko stisko so reševali tako, da so si uredili bivališče v skvotu. Ustvarili so si dom, poskušali so se preživljati na različne načine. Potem so bili tu še mladi umetniki in umetnice, ki so si zapuščene prostore opremili v ateljeje za ustvarjanje, saj si niso mogli privoščiti najema. Močno prisotna je tudi telesna negotovost, ki je učinek družbe sfabriciranega videza. Obraz je del telesa, ki je najbolj pod udarom, čez obraz tečejo frontne črte z minskimi polji. Glavni lik občuti svoj obraz kot nekaj, kar je ne predstavlja, kar se ji vsiljuje, kar se ji pači, in najhuje, česar nima pod nadzorom. Nenazadnje pride do tega, da protagonistka ne ve več, ali izgublja stik s sabo ali ga, nasprotno, poglablja. Ob vseh pritiskih pa imajo pomembno vlogo tudi valovi sreče, zabave in upanja.
Bukla: Lahko to pojasnite?
Lemaić: Učinki so tako na narativni kot psihološki ravni. Na narativni ravni sprostijo dogajanje, zmehčajo zapleteni položaj, v katerem se lik znajde. Na psihološki ravni pa literarne osebe osvežijo, kot bi se jim naenkrat zbistril pogled, pred njimi pa se razprostrejo vse možnosti, realne in nerealne. Ob tem bi poudarila tudi funkcijo humorja, brez katerega ne morem v pisanju. Ne vem, mogoče je to neposredna posledica tega, da se rada smejem.