Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Urednikov uvodnik

Vse dobro narejene slovenske knjige so v javnem interesu!

Samo Rugelj, Bukla 97-98, 04.2.2014

Vse dobro narejene slovenske knjige so v javnem interesu!

Pred kratkim so me iz Nacionalnega sveta za kulturo povabili, če bi lahko na posvetu o založništvu v javnem interesu tudi jaz povedal nekaj besed. Razmišljal sem, kakšna bi bila moja uvodna teza, in nazadnje sem se odločil za to, ki je v naslovu tega uvodnika: Vse dobro narejene slovenske knjige so v javnem interesu!

Da jo lahko utemeljim, se moram vrniti dvajset let nazaj. Takrat sem začenjal svojo »kariero« v Leku, v katerem sem potem preživel tri leta in zelo dobro spoznal ter izkusil, kako deluje velik poslovni sistem.

V začetku devetdesetih let, po osamosvojitvi Slovenije, se je domače gospodarstvo znašlo pred izjemnimi izzivi. Veliko slovenskih podjetij je tako rekoč čez noč prišlo v resne težave, saj je bil ves bivši jugoslovanski trg, ki je predstavljal pomemben del njihovega poslovanja, postavljen pod vprašaj.

Posledice so bile uničujoče. Nekatera podjetja so zaradi tega pozneje tudi propadla. Spet druga so se uspela preusmeriti na druge trge. Tretja so našla nove poti na trge teh novonastalih držav. Vsa pa so se soočila s položajem, ko so morala na novo ovrednotiti svoje dotedanje poslovanje.

Tudi v Leku je bilo podobno. Prodaja nekaterih zdravil je zaradi teh političnih sprememb močno padla in v naslednjem obdobju se je bilo treba odločiti, katera od njih bi bilo treba izločiti iz prihodnje proizvodnje. Zato so ovrednotili posamezna zdravila, torej stroške proizvodnje, prodajno ceno, ki so jo lahko dosegla na trgu, potencialni obseg njihove prodaje itn., potem pa določili mejo, pod katero posameznega zdravila ne bodo več proizvajali. Kmalu je bil projekt na papirju končan, vse je bilo lepo izračunano in tudi črta, pod katero so se nahajala zdravila, ki so bila predvidena za ukinitev, je bila odločno potegnjena.

Ko so izvedli simulacijo poslovanja podjetja v novih pogojih, torej brez »zgubaških« zdravil, pa se je zgodilo nekaj zanimivega. Izkazalo se je, da tudi nekatera zdravila, ki so po prejšnjih izračunih prinašala dobiček, po novem prinašajo izgubo. Zakaj? Seveda zato, ker so zgubaška zdravila v okviru svojih proizvodnih stroškov pokrivala tudi kar nekaj stroškov režije, plač, splošnih stroškov poslovanja, amortizacije itn., ki jih je bilo v novih izračunih, ko so ta zdravila izločili, pač treba prevaliti na ohranjena. S tem pa bi se začel slabšati tudi njihov poslovni rezultat.

Nekaj časa so razmišljali, kaj narediti, na koncu pa so se odločili za precej blažje reze v ponudbo, kot je bilo mišljeno sprva. Nauk te zgodbe pa je bil nedvoumen in sam ga upoštevam že več kot dvajset let: kakšne reči, ki jih delamo, sicer morda prinašajo neposredno izgubo, vendar vseeno omogočajo skupen pozitiven rezultat.

In kakšno zvezo ima to s knjigami, slovenskimi knjigami? Precejšnjo. Sem pa tja v kaki knjižni družbi pade izjava, da je knjig na Slovenskem preveč. Po navadi v tistem trenutku pomislim, kaj počne sogovornik, ki je to izrekel, in od česa dejansko živi, in kot po pravilu to ni niti založnik niti avtor. Navadno taka izjava prihaja iz ust koga, ki je s knjigami povezan bolj posredno.

Pri pregledu programa katere koli slovenske založbe bi namreč vedno lahko našli naslove, za katere bi zunanji opazovalci lahko menili, da jih »ne bi bilo treba izdati«. A pomembno je podčrtati, da bi to sklenili zunanji opazovalci. V resnici ima skorajda vsak knjižni naslov znotraj posamezne založbe neko funkcijo. Lahko gre za komercialno knjigo, ki bo pokrila znaten del splošnih stroškov poslovanja založbe. Lahko gre za knjižni naslov ali avtorja, s katerim založnik inovativno preizkuša, kako velika je posamezna vsebinska ali prodajna tržna niša. Lahko gre celo za delo, ki je založniku toliko pri srcu, da se ga nameni izdati iz osebnih razlogov, ne glede na generalni ekonomski učinek, vendar z namenom, da popestri splošno knjižno ponudbo ali pa da zadovolji svoje kulturne ambicije. Zaradi take knjige se potem vse leto laže ubada z drugimi knjigami, s katerimi se »mora«, saj je bil s tem za nekaj časa izpolnjen tudi njegov intimni imperativ, zaradi katerega se sploh ukvarja z založništvom.

Ko se torej v teh časih govori o slovenskih knjigah, ki jih ne bi bilo treba izdati, se po mojem mnenju dela velika napaka. Vsaka knjiga, ki ne izide, za nekaj kamenčkov zmanjša slovenski knjižni mozaik. Če neka knjiga s specifičnega vsebinskega področja ne izide, morda kak kupec tisto leto neha kupovati knjige določenih vsebin, naslednje leto pa za to morda sploh ne čuti več potrebe. In knjižni trg se manjša.

Seveda so nekatere knjige tako specifične in/ali pomembne, da za svoj izid potrebujejo javno podporo. A na drugi strani te knjižne mavrice so t. i. komercialne knjige, ki sestavljajo pomembno prvino t. i. knjižnega trga in omogočajo delovanje celotne knjižne infrastrukture, od avtorjev in prevajalcev prek urednikov in založb do knjigarn in knjižnic.

Če bi se v nekem vzporednem svetu na primer poskusno odpovedali samo stotim najbolj prodajanim, obenem pa tudi najbolj komercialnim knjigam v posameznem letu, ker »pač ni treba, da izidejo«, bi s tem še bolj ogrozili nadaljnje delovanje slovenskega založništva. Sto najbolj prodajanih knjig znotraj enega leta po moji grobi oceni predstavlja pet do sedem odstotkov knjižnega trga. Iz njihove prodaje pa se napoji kar nekaj založniških in knjigarskih plač, da o davkih, ki se plačajo iz tega naslova, ne govorimo.

Takšne, seveda kakovostno narejene knjige slovensko založništvo dejansko ohranjajo! Slovensko knjižno založništvo pa je najpomembnejši varuh slovenskega jezika, zato je kot celota brez dvoma v javnem interesu. Gre pač za edino kulturno dejavnost, ki ustvarja kulturne dobrine, ki so dolgoročno in široko uporabne ter neposredno ohranjajo vitalnost slovenske besede.

Vse to je v časih, v katerih živimo, še pomembnejše kot po navadi. Javna podpora slovenski knjigi se bo letos, take so vsaj napovedi, spet zmanjšala na vseh nivojih. Upajmo, da se to ne bo res zgodilo. Produkcija in izdajanje vseh knjig, od zahtevnih do komercialnih, bo že tako precej otežena. Kakšne bodo posledice, bomo lahko ugotavljali ob letu osorej.

Pri Bukli bomo skušali po lastnih močeh postoriti, da bi se to čim manj poznalo. Letos se bomo v naši reviji še intenzivneje posvečali slovenskim avtorjem, ki predstavljajo srce slovenske besede. Pisali bomo tako o tistih, ki imajo za seboj že zavidljive opuse, kot tudi tistih, ki so šele stopili na slovensko knjižno prizorišče. Bodite z nami še naprej in nam pri tem pomagajte!


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...