»Vsekakor obstajajo tudi lepe ločitve.«
Veronika Podgoršek je doktorica zakonske in družinske terapije, ki ima že več kot dvanajst let svojo prakso, obenem pa je zelo dejavna tudi kot publicistka, saj je do zdaj napisala že nekaj knjig na temo nezvestobe in težav v ljubezenskih razmerjih. V svoji najnovejši knjigi Ljubezen po ljubezni se je lotila ločitve in napisala priročnik (ob sodelovanju s pravniki in drugimi strokovnjaki.), s katerim bodo ti, ki so se podali na pot razhoda s svojim zakonskim partnerjem, dobili dober vpogled v to, kaj vse jih čaka na tej poti. Ob izidu knjige smo z njo opravili krajši pogovor.
Bukla: Zakaj ste se odločili, da napišete knjigo o ločevanju? Se Slovenci nadpovprečno ločujemo v primerjavi s preostalo Evropo? Ali pa je ločevanje sodobni trend po vsej zahodni obli?
Podgoršek: Pri tem, da sem napisala celostno knjigo o ločevanju, v bistvu sploh ne igrajo nobene vloge številke. Če knjiga pomaga enemu, je vredno! Dejstvo pa seveda je, da se pari razhajajo, ločujejo in da je to pogosto nekaj izredno bolečega, travmatičnega, pri čemer ostajajo ljudje s številnimi vprašanji povsem sami in neopremljeni. V več kot 12-letni terapevtski praksi sem tega videla ogromno.
Bukla: Kdaj je po vaših izkušnjah zakonska terapija potrebna in kdaj je uspešna?
Podgoršek: Potrebna je predvsem takrat, ko posameznik ali par že sam prepoznava, da se ujema v eno in isto past, eno in isto bolečino, da se vrti v krogu ter ne ve, zakaj, in ne, kako naprej. Da je lahko terapija uspešna, pa sta pomembni želja po razumevanju samega sebe in drugega ter želja po spremembi. Ob tem pa seveda vztrajnost in ranljivost.
Bukla: Kdaj pa je odločitev za ločitev in odhod po vaše utemeljena?
Podgoršek: Vsak ima svoj razlog in svojo legitimnost za tovrstno odločitev. Menim pa, da v osnovi takrat, ko sam v odnosu, v katerem si, ne zmoreš več naprej. Ko umiraš znotraj odnosa. Lahko si dva tudi z leti postaneta v načinu življenja, razmišljanja itn. povsem nasprotna. Za dober odnos je vedno potrebna usklajenost dveh.
Bukla: Ali po vaših izkušnjah obstajajo »lepe« ločitve ali pa te nujno bolj ali manj travmatizirajo vse vpletene?
Podgoršek: Vsekakor obstajajo tudi lepe ločitve. Je pa kljub temu, da si je »želimo«, vedno tudi boleča.
Bukla: Kaj so po vaših izkušnjah največje težave pri slovenskih ločitvah?
Podgoršek: To, da ljudje niso (bili) opremljeni z dejstvi. Kako poteka, kaj pomeni in prinaša. S čim in kako se spopadati in kaj pričakovati. Verjamem, da bo priročnik Ljubezen po ljubezni prinesel prav odgovore na ta vprašanja. Seveda mora potem vsak posameznik delati na sebi in se odločiti, katero pot bo ubral. Če se odloči za grdo, mu ta priročnik pokaže, kaj prinaša ta izbrana pot.
Bukla: Kolikšen del ločitev pri nas je povezan z nasiljem v družini?
Podgoršek: Vse kampanje proti nasilju in tudi statistike kažejo, da je nasilja veliko. Vendar pa bi poudarila, da nasilje ni le tisto, ki je najbolj opazno. Da je nasilje tudi tisto, kar ljudje doživljamo vsak dan, in je lahko bolj kratko, hitro, pogosto spregledano.
Bukla: Kako pa je pri nas s stiki z otroki? Kakšna so sodobna priporočila o ureditvi življenja otrok? Kakšne so smernice v Sloveniji? In kakšne v svetu?
Podgoršek: Predvsem je moje mnenje, da mora biti to odvisno od vsakega para posebej in da stvari ne moremo posploševati, saj niso za vse enako dobre. Še vedno pa je nekako trend, da otrok živi večino časa pri enem staršu, k drugemu pa hodi na dogovorjene stike, na primer iz vsake srede na četrtek in vsak drugi konec tedna, torej od petka do ponedeljka zjutraj. V zadnjem času se krepi tudi deljeno skrbništvo, pri katerem otroci živijo teden dni pri enem staršu in teden dni pri drugem.
Bukla: Kakšen vpliv ima na ločitev okolica, prijatelji in sorodniki?
Podgoršek: Nekaterih se mnenje drugih dotakne, vendar bodo še vedno na koncu zasledovali svoje odločitve. Na druge, in teh je še vedno zelo veliko, pa ta mnenja izjemno vplivajo in jim jemljejo moč pri korakih, ki bi si jih sicer sami želeli narediti. Na dolgi rok je to za posameznika pogubno.
Bukla: Kaj pa finančna plat? So zaostrene gospodarske razmere pri nas vplivale tudi na načine sodelovanja ločenih staršev?
Podgoršek: Kako dva (so)delujeta, je predvsem odvisno od vsakega posebej ter od njunih pogledov, nazorov in predvsem predelanih stvari iz preteklosti.
Bukla: Kako pa je z novo ljubeznijo po ločitvi? Kako globoko človeka zaznamuje ločitev in kako to vpliva na njegovo nadaljnje ljubezensko življenje? So pri tem kakšne razlike med ženskami in moškimi?
Podgoršek: Vsak razhod, še posebej pa tak, pri katerem je nekdo močno čustveno vpet, pusti določene posledice. Je pa potem od posameznika, tako od moškega kot od ženske, odvisno, kaj bo s temi posledicami naredil. Se bo iz njih nekaj naučil, se razvil in šel naprej v vsem, kar ponuja življenje. Ali pa bo venomer ponavljal ene in iste napake, za vse krivil ljudi okoli sebe, se zaprl vase ter postajal čedalje bolj sam in zagrenjen.
Bukla: Morda še malce drugačno vprašanje: kakšno vlogo ima pri ločevanju kakršna koli preventiva, da zakonske zveze ne bi toliko razpadale?
Podgoršek: Najboljša preventiva je, da čim bolj poznate sami sebe, da dovolite drugemu, da vas spozna, in to tako, da govorite o sebi. Da ste pripravljeni tudi spoznavati drugega ob sebi in da iščeta skupno dobro. Namesto, da rečete: »Ah nehaj, no, pretiravaš, to sploh ni tako…«, recite raje: »Prosim, rad/a bi razumel/a, kaj to pomeni tebi in kako to vidiš in doživljaš ti!«
Bukla: Kakšna je bila pri tej knjigi vloga urednice? Je opazno vplivala na njeno končno (vsebinsko) podobo?
Podgoršek: Vsekakor je vloga urednice velika. Ona je moje drugo in zunanje oko. Ko se nekaj meni lahko zdi že povsem razumljivo, me ona vpraša, kaj sem s tem mislila, me opomni, pripomni, predlaga. Je nekakšno skupno sodelovanje za tisto končno piko na i, kjer, kot temu rečemo: besedilo stoji.
Bukla: Imate morda v načrtu že naslednjo knjigo?
Podgoršek: Je že v nastajanju. :)