»Z Racem sem fascinirana že več kot trideset let.«

Samo Rugelj, Bukla 155, 9. 9. 2020

Petra Pogorevc je diplomirala iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter angleškega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter do leta 2007, ko se je zaposlila kot dramaturginja v Mestnem gledališču ljubljanskem, delovala kot novinarka, publicistka in prevajalka. Pred desetimi leti je z založbe Beletrina dobila povabilo, da napiše knjigo o Radku Poliču, in sedaj je avtobiografski roman z naslovom Rac končno izšel. Ob izidu smo z avtorico opravili kratek pogovor.

Bukla: Povabilo za pisanje biografskega romana o življenju Radka Poliča je prišlo približno v času, ko je izšel Cavazza Vesne Milek. Kaj je odločilo, da ste ga sprejeli?
Pogorevc: Povabilo sem sprejela zato, ker sem z Racem fascinirana že vse od leta 1989, ko sem se kot srednješolka pripeljala iz Celja v ljubljansko Dramo na predstavo Dušana Jovanovića Zid, jezero, v kateri je briljiral skupaj z Mileno Zupančič. Takrat sem ga sploh prvič videla na odru. V vlogi Rudija, ki jo ima tudi sam za eno svojih najboljših, me je s svojim igralskim žarom popolnoma prevzel. Kasneje sem nekaj časa mislila, da je bila za moje vzhičenje vsaj deloma »kriva« moja mladost, ampak nato sem med pisanjem diplomske naloge o dramatiki Dušana Jovanovića naletela na kritiko Andreja Inkreta, ki je zapisal, da je Rac igral Rudija v Zidu, jezeru tako, da se je gledalec v dvorani dobesedno bal zanj. Se pravi, da sem kljub mladosti to vlogo in predstavo doživela nekako »prav«. Tista izkušnja je bila zame zavezujoča in tako silovita, da je nisem mogla primerjati z nobeno drugo dotlej. Kasneje sem Raca gledala še v mnogih vlogah in skoraj brez izjeme me je vedno vrgel s stola. Z zanimanjem pa sem spremljala tudi njegove intervjuje, v katerih se je razkrival ne samo kot izreden umetnik, ampak tudi kot velika in zagonetna osebnost.

Bukla: Bi povabilo sprejeli še enkrat, če bi vedeli, da bo nastajanje te knjige trajalo celo desetletje? Ste vmes kdaj obupali?
Pogorevc: Vsekakor bi ga sprejela, čeprav vse skupaj zame ni bilo lahko. Rac si je prvič premislil že kmalu po tistem, ko sva se leta 2010 dobila na uvodnem srečanju. Takrat sicer še nisem bila preveč razočarana, mislila sem si pač, da mora odločitev v njem dozoreti, saj konec koncev ni mala stvar razgrniti vse svoje življenje v knjigi. Pet let kasneje, ko sva se spet začela dobivati, sem posnela dovolj materiala, da sem lahko sestavila prvih deset poglavij. Ko si je takrat ponovno premislil, sem to prenesla veliko težje kakor prvič. Rekla sem si, da je to zdaj to, in vzela na znanje, da pač noče knjige o sebi. Vseeno sva si vsake toliko izmenjala kakšen esemes. Sledila so namreč leta, v katerih je imel velike težave z zdravjem in je kar veliko časa preživel v Kliničnem centru. Skrbelo me je zanj, nad knjigo sem pa bolj ali manj obupala.

Bukla: Ste imeli pri snovanju te knjige v mislih kako drugo biografsko zgodbo, po kateri ste se zgledovali?
Pogorevc: Rac je tako unikatna osebnost, da bi se ob pisanju o njem zelo težko zgledovala po življenjski zgodbi kogar koli drugega. Prebirala sem predvsem vse, kar je bilo povezano z njim, njegovim življenjem in delom. Najbolj so mi pomagale knjige njegovega očeta Radka Poliča starejšega in brata Vasilija, pa seveda sem prebrala tudi biografiji Borisa Cavazze in Milene Zupančič ter avtobiografijo Dušana Jovanovića. V izjemno pomoč so mi bile kolegice dramaturginje in arhivarke iz različnih slovenskih gledališč, ki so mi pomagale priti do fotografij in posnetkov njegovih vlog ter do gledaliških listov in kritik uprizoritev, v katerih je nastopal. Racevo življenje in delo sta namreč medsebojno tako prepletena, da sem že na samem začetku sklenila pisati o obojem. Želela sem zaobjeti pomembna poglavja iz njegovega življenja in ubesediti njegov specifičen način pripovedovanja, ki je bolj kakor opisovanju podoben uprizarjanju, istočasno pa tudi predstaviti zgodovino slovenskega gledališča, za katero se včasih kar premalo zavedamo, kako izjemno je in kakšne vrhunske ustvarjalce premore.

Bukla: Kako je potekalo ustvarjanje romana o Racu in kakšna je bila dinamika dela? Kakšen pripovedovalec zgodbe o svojem življenju je Rac?
Pogorevc: Postopoma sva razvila princip sodelovanja, ki ga je Rac po­imenoval »pingpong sistem«: on je pripovedoval in pred mano pre­igraval razne zgodbe, ki so bile ena bolj zanimiva od druge, jaz pa sem jih doma zapisovala in oblikovala v poglavja, ki jih je on nato po branju opremljal s popravki in dodatnimi podrobnostmi. Že zgodaj sem začela pisati v kratkih stavkih, ki so v prelomu ločeni s številnimi razmiki, zato nekoliko spominjajo na dramske replike. Racu je bil ta slog všeč in ga je s svojimi predlogi še dodatno spodbujal. To je bilo zelo lepo in zelo intenzivno sodelovanje, ki ga nisva prekinila niti, ko je lani mesec in pol preživel v Kliničnem centru. Še najtežje nama je bilo, ko je izbruhnila epidemija in sva morala omejiti stike. Takrat sva se za nekaj časa prenehala dobivati v živo, ampak na srečo sem imela na zalogi dovolj posnetkov najinih dotedanjih srečanj. Opremljena z masko in rokavicami sem mu nosila nova poglavja do vrat stanovanja, on pa mi je vračal prejšnja s popravki in predlogi ob robovih strani.

Bukla: Malo za šalo: ali res tako pogosto uporablja besedi džizus krajst?
Pogorevc: Res, čeprav moram reči, da tega niti ne slišim več. Mogoče zato, ker sta nalezljivi in ju zdaj uporabljam tudi jaz, haha.

Bukla: Roman o Racu torej zaokrožuje knjige o veliki četverici ­Cavazza – Zupančič – Jovanović – Polič. So te knjige kaj vplivale na vašo?
Pogorevc: Ne bi rekla, da so ravno vplivale, sem se pa zelo zabavala vsakič, ko je bil Rac v kateri od njih omenjen. Kadar se je tisto, kar so o njem povedali in zapisali drugi, ujemalo s tistim, kar mi je o njih povedal sam, sem si oddahnila, kadar pa so se zgodbe razhajale, sem začela v Raca in še v koga vrtati, kaj se je v resnici zgodilo ... Med Mileno, Dušanom, Racem in Borisom vlada resnično neverjetna povezanost, no, saj o tem je na zelo duhovit in pronicljiv način spregovorila že igra Boris, Milena, Radko, ki jo je Dušan napisal in leta 2013 režiral v ljubljanski Drami. Knjige o njih so neprecenljive vrednosti, saj iz prve roke predstavijo štiri izjemne osebnosti, brez katerih si sodobne zgodovine slovenskega gledališča sploh ni mogoče zamisliti.

Bukla: Kot dramaturginja ste Raca že prej spremljali. Kaj pa vas je vseeno presenetilo?
Pogorevc: V resnici sem ga pred najinim sodelovanjem samo bežno poznala, na žalost nikoli nisva delala skupaj v gledališču ali kaj podobnega. V času, ko je aktivno in veliko igral, sem gledališče še spremljala kot kritičarka in novinarka, zato se z gledališčniki nisem dosti družila. Z Racem sva se spoznala šele leta 2001, ko je z Radetom Šerbedžijo in Lenko Udovički na Brionih pripravljal uprizoritev Kralja Leara, v kateri je igral vlogo Norca. Takrat sem se s fotografom Jožetom Suhadolnikom odpeljala do Fažane, da bi naredila intervju z Radetom in Racem, ki sta naju na motornem čolnu odpeljala do Malega Briona. Tisti intervju je bil zame nepozabna izkušnja, enako kot tudi ogled predstave ... No, kljub temu, da Raca nisem poznala od blizu, pa sem seveda imela določeno predstavo o njem. Tisto, kar mi je med nastajanjem knjige povedal o sebi, niti ni odstopalo od mojih pričakovanj. Še najbolj me je presenetil njegov okus za glasbo, ki je čisto drugačen od mojega. Na koncert ne bi mogla skupaj, haha.

Bukla: Je kaj, kar ste iz knjige izločili, pa vam je za to žal?
Pogorevc: V mojem računalniku je ostalo nekaj poglavij, ki so mi sicer zelo ljuba, vendar na koncu niso šla v knjigo, ker sva z Racem presodila, da več kakor o njem povedo o kom drugem. Zdelo se nama je prav, da ne posegava pregloboko v zasebnost drugih ljudi. Zaradi izpuščenih zgodb niti malo ne žalujem, saj sva se o vsaki temeljito pogovorila. Moram reči, da sva ves ta čas resnično sijajno sodelovala in da sva vse temeljne odločitve v zvezi s knjigo sprejemala skupaj.

Bukla: Imate morda pred seboj že kakšen novi knjižni projekt?
Pogorevc: Imam, vendar naj za zdaj ostane skrivnost.