Za hip se je zazdelo, da je poezija svet
Leto preden je družbo ohromila pandemija koronavirusa, je na srbski književni sceni vrelo. Na literarnih portalih, po družbenih omrežjih in od ust do ust so se širile novice o neki Radmili, ki bi rada z nekom razstavila očetov traktor v tišini, o Radmili, ki zase pravi, da je Srbkinja, a v srcu nima Kosova, o neki Radmili, ki sanja o očetu in nožih, nožih, nožih. In potem je prišlo leto 2020, ko je vse skupaj eksplodiralo – izšla je pesniška zbirka Moja mama ve, kaj se dogaja v mestih takrat štiriindvajsetletne Radmile Petrović, pesnice, ki ni pripadala famoznemu krogu dvojke, še manj nadobudni komparativistični študentariji, pesnice ekonomistke. Kdor jo je poznal, nad zbirko verjetno ni bil presenečen, kdor je ni, je zanjo takrat zagotovo izvedel.
Radmila Petrović
Moja mama ve, kaj se dogaja v mestih
prevod: Natalija Milovanović
Cankarjeva založba, 2025, t. v., 69 str., 22,98 €
Zbirka se je do zdaj prodala v več kot 12.000 izvodih, kar je tudi za srbski trg, ki je vendarle nekoliko večji, izjemna številka, za slovenskega, kjer JAK predpisuje minimalno naklado za pesniške zbirke v višini 200 izvodov, pa skoraj nepredstavljiva. Radmila Petrović je gostovala v televizijskih oddajah v najbolj gledanih terminih, njen verz »moč moja, ne dovoli, da bi si te kdo lastil« je bil izbran za naslovni moto 57. gledališkega festivala Bitef in je visel s plakatov, obešenih nad širokimi beograjskimi ulicami. Moja mama se je brala, podajala iz rok v roke, potovala, prevajala in zanesenjakom se je spet za hip zazdelo, da je poezija svet.
Letos avgusta je Petrović gostovala v Ljubljani in na predstavitvi slovenskega prevoda zbirke dejala, da piše o temah, ki jo obsedajo, a na njih ne naleti pogosto, tudi v literaturi ne. Skratka, o surovosti podeželja in o tisti drugačni surovosti mesta, o patriarhalnem okolju, ki si je želelo sina, a dobilo pesnico, o malinah in bulvarjih pod žgočim soncem. Piše, kot je povedala, iz neke notranje napetosti, v isti sapi pa dodala, da do družbenih sprememb ne more priti, ne da bi se spremembe zgodile na osebni ravni. In za te se zavzema, kot pač pesnica zna – z besedami. Pred nekaj meseci je ustanovila svojo založbo Šmeker-devojka (dekle frajer), za kar bi mnogi rekli, da je glede na stanje založništva najmanj dejanje poguma, če ne že naravnost norosti, in izdala svojo drugo zbirko Nisem vedela, kaj nosim v sebi. Pogum zagotovo.
Srbija danes spet vre, tokrat žal ne zaradi Radmile, a prepričan sem, da tokrat tudi zahvaljujoč njeni poeziji ne bo dovolila, da bi si njeno moč kdorkoli lastil.