Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
BuklaPlus

Zares: zakaj še ni poplave slovenskih e-knjig?

Miha Kovač, Bukla 82-83, 3.10.2012

Zares: zakaj še ni poplave slovenskih e-knjig?

V prejšnji Bukli se je Sašo Dolenc spraševal, zakaj v Sloveniji še ni prave knjigarne z elektronskimi knjigami, in krivdo za to pripisal konservativnosti založnikov (med katerimi je posebej izpostavil zgoraj podpisanega). Ob tem je državo pozval, naj zagato čim prej uredi tako, da financira razvoj digitalne distribucijske platforme, ki bo omogočila začetek resne trgovine z e-knjigami.

 

A žal reči niso tako preproste: razlogi, da e-knjig v Sloveniji še ni, niso psihološki (čeprav bi bila izdelava psiholoških portretov ljudi, ki delajo v slovenskem založništvu več kot zanimiv podvig), še manj pa bi zagato rešila državno financirana e-distribucijska platforma. Prave težave se skrivajo drugje: že kratek pregled razvoja e-založništva v svetu namreč pokaže, da to začne uspešno delovati šele, ko sta izpolnjena dva pogoja: na voljo mora biti dovolj knjižnih del v e-obliki, obenem pa mora poceni, a kakovostna bralna naprava omogočati nakup e-knjig z enim klikom in se avtomatično sinhronizirati s pametnim telefonom in računalnikom, tako da je možno kupljeno e-knjigo brati na vsaj treh napravah.

Preden je namreč leta 2007 Amazon začel svoj zmagoviti globalni e-pohod, je na različnih koncih sveta propadlo kar nekaj zelo dragih poskusov uvajanja e-knjigotrštva. Razlogov za to je bilo več, a imajo vsi dva skupna imenovalca: majhno ponudbo e-knjig in slab bralnik. Pred pojavom kindla so bili namreč slednji (pre)dragi, resolucija na zaslonih je bila precej slaba, akumulatorji pa so se izpraznili v nekaj urah. Za povrh so bili nekompatibilni drug z drugim, tako da je bilo z enim bralnikom možno brati le del e-knjig, ki so bile tedaj na voljo, pa tudi nakupovanje z njimi je bilo razmeroma neudobno, saj se bralniki niso znali sami povezati z e-knjigarno in je bilo kot vmesnik treba uporabiti računalnik. Že preprosta računica je zato tedaj pokazala, da sama cena bralnika daleč presega znesek, ki ga je povprečen kupec knjig letno zapravil za tiskane knjige, za povrh pa so bile zaradi nekompatibilnosti formatov, v katerih so bile e-knjige hranjene, tiskane knjige de facto laže dostopne od elektronskih. Slednje še toliko bolj, ker je bilo s pomočjo spleta tiskane knjige možno naročati od koder koli.
V takih razmerah ni bilo v ZDA niti kjer koli drugje ne ekonomskih niti drugih razlogov za to, da bi se ljudje poslovili od tiskanih knjig.

To se je na glavo postavilo leta 2007, ko je Amazon poslal na trg bralnik kindle in odprl svojo e-knjigarno. V obeh je uspešno presegel opisane omejitve: že ob začetku trgovanja je v enotnem formatu bralcem ponudil več kot 90.000 knjig (polovico tedanje ameriške letne knjižne produkcije), izdelal je bralno napravo z zaslonom, na katerem se je resolucija bližala tisti na papirju, akumulatorji so zdržali nekaj tednov, za povrh pa je bilo kjer koli v razvitih državah možno s samo bralno napravo brez priklapljanja na osebni računalnik in brez stroškov za prenos podatkov kupovati e-knjige in jih plačati z enim klikom. Za priboljšek je Amazon z dampinškim nižanjem cen e-knjig začel sistematično uničevati trg tiskanih knjig – a to je že druga zgodba, ki je tule ne velja načenjati.

Povedano drugače, briljantnost Amazonove strategije je bila predvsem v tem, da je trgu ponudil novo bralno tehnologijo (tj. e-knjigo), ki je bila konkurenčna stari (tj. tiskani knjigi), njene prednosti pa je še dodatno poudaril z agresivno marketinško in cenovno strategijo.
In kaj se iz te zgodbe lahko naučimo v Sloveniji? Ker se zadnje leto in pol podobna dinamika razvoja e-knjižnega trga kot v ZDA kaže tudi v Veliki Britaniji in Nemčiji, lahko domnevamo, da se bo tudi pri nas e-knjižni trg razvil šele, ko se bo pojavila bralna naprava, ki bo omogočala nakup z enim klikom in ko bo na voljo dovolj e-knjig (tj.  po analogiji z ZDA vsaj pol slovenske letne produkcije, namenjene splošnemu trgu, torej pribl. 2000 naslovov), da se bo bralcem splačalo spremeniti svoje navade in investirati v nakup bralnika. Težava pa je seveda v tem, da oboje zahteva ogromne finančne investicije. Nakup z enim klikom je namreč možen le, če e-trgovec hrani številke bančnih kartic kupcev, za kar mora v EU zadostiti zelo zahtevnim varnostnim predpisom. Stroški za to segajo v stotine tisočev evrov. Še višji so stroški razvoja bralne naprave, pri čemer jo za povrh največji prodajalci končnemu kupcu subvencionirajo, hkrati pa zaradi prodaje v milijonih primerkov dosegajo nabavne cene, ki jih e-knjigar z bralnikom, lokaliziranim samo za mali slovenski trg, niti od daleč ne bi mogel doseči.

Ko vse to seštejemo, dobimo zneske, ob katerih je strošek distribucijske platforme le umazana podrobnost.

Ob tem je seveda vedno mogoče reči, OK, potem pač za slovenski trg lokalizirajmo kako cenejšo bralno napravo in razvijmo distribucijsko platformo, da bomo imeli vsaj nekaj: a to je približno tako, kot če bi na avtomobilski trg poslali cizo, da bi konkurirala mercedesu, samo zato, da bi na njem imeli domač proizvod. Za ekonomsko organizacijo bi bil to poslovni samomor, za državo pa neodgovorno razmetavanje davkoplačevalskega denarja.

S tega zornega se zdi edino racionalno izkoristiti obstoječe tuje e-prodajne kanale in naprave, kar nekateri slovenski založniki počnejo že nekaj časa: v tem trenutku je, denimo, v Applovi knjigarni okoli 200 slovenski naslovov (do konca leta jih bo vsaj 400), v Barnes and Noblovi pa 60 (a so do novembra na voljo le kupcem onstran Atlantika). Tako početje je še toliko bolj smiselno, ker se v Sloveniji naglo širi branje v angleščini in bo večina uporabnikov želela na istem bralniku brati v obeh jezikih: zato je povsem mogoče, da se bodo v nekaj letih za primat na našem e-knjigotrškem trgu spopadali največji svetovni igralci (a seveda potem, ko bo ta boj na največjih trgih že končan. Slovenija je pač v drugem delu njihove prioritetne liste). Manj verjetno, a možno pa je tudi, da se bo digitalna tehnologija tako pocenila, da bomo v nekaj letih lahko razvili nekaj slovenskih e-trgovin in bralnih naprav oziroma bralnih aplikacij za rabo na pametnih telefonih.

A ugibati o vsem tem je nesmiselno: konec koncev pred tremi leti nihče ni vedel za ipad, pred petimi pa za kindle. Edina stvar, ki jo je z gotovostjo možno napovedati, je, da bomo potrebovali digitalizirane knjižne vsebine – in edino tu bi bila po mojem na mestu intervencija države, saj sta digitalizacija in urejanje avtorskih pravic za že izdane tiskane knjige za večino založnikov (pre)velik strošek, za povrh pa je pri nas davek na e-knjige dvakrat višji kot na t-knjige.
To je tudi edino področje, kjer je (sicer doslej dobro delujoči) JAK odpovedal. Upati je, da bo pod novim vodstvom za to imel več razumevanja.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...