Žiga Valetič: »Včasih se sprašujem, ali sem dal od sebe nekaj, kar je sploh kos vsebini.«

Samo Rugelj, foto: Anže Furlan, Bukla 167, 6. 7. 2022

Žiga Valetič (1973) se je v več kot dvajsetih letih svojega delovanja na knjižnem polju preizkusil v različnih vlogah, od avtorja in oblikovalca do prevajalca in založnika. To obdobje svojih zgod in nezgod v svetu knjig je zdaj popisal v delu ­Nomadi med platnicami, ki jo je zasnoval tako avtobiografsko, torej s popisom raznovrstnih knjižnih primerov, pri katerih je sodeloval, kot strokovno, saj je s svoje perspektive opredelil dinamiko knjižnega založništva v zadnjih dveh desetletjih. Ob izidu smo z njim opravili kratek pogovor.

Žiga Valetič
Nomadi med platnicami
Grafični oblikovalec med tiskarstvom, umetnostjo in založništvom
Cankarjeva založba, zbirka Bralna znamenja, 2022, m. v., 176 str., 24,99 €, JAK

Bukla: Kako to, da si še danes v svetu knjig? Namesto oblikovanja knjig bi najbrž lahko bolj dobičkonosno oblikoval oglase itn. 
Valetič: Zadnja leta res delam samo še za knjiž­ne založbe. Mislim, da sem vedno želel biti bliže ustvarjalnosti v kulturi, pa čeprav je tudi knjiga vsaj delno tržni izdelek. S takšno ustvarjalnostjo se sicer izpostavljaš, po drugi strani pa sta likovna svoboda in inventivnost na drugih področjih grafičnega dela zelo upadli. Knjige so kljub industrijskim elementom manj instantno grafično delo – odnos je vseeno drugačen kot pri drugih tiskovinah. Ko sva s prijateljem pred dvajsetimi leti začela razvijati grafični studio, so bile možne vse poti, ampak nekaj me je neustavljivo vleklo prav h knjigam, ne glede na ceno. Različne stvari, verjetno.

Bukla: Kako bi na kratko opisal svoje knjižne vloge v zadnjih letih? Katera ti je najljubša?
Valetič: Če delaš veliko različnih stvari, ne boš hit­ro dober v njih, vseeno pa je prednost, da lahko izkušnje z enega področja prenašaš drugam. Ko sem na primer zgolj oblikovalec, vem, kakšen je domet ostalih ljudi: urednice ali urednika, avtorice ali avtorja, prevajalke ali prevajalca, lektorice ali lektorja itd. Vem, kaj pričakujejo od mene in kaj bi moral sam dobiti od njih. In ko na kaj pozabijo, lahko mogoče tudi kje »vskočim«. Največ navdiha najdem v pisanju, največ miru pa ob do neke mere rutinskem postavljanju knjig, ko ga spremlja dobra glasba.

Bukla: Če bi moral izbrati samo eno dejavnost do konca življenja, kaj bi izbral: oblikovanje ali pisanje?
Valetič: Verjetno pisanje. Če bi zadel na lotu – kar se ne bo zgodilo, ker ga žal ne igram – pa bi mogoče začel izdajati stripovske romane po lastnem okusu in bi se šel urednika. To sem in tja počnem že zdaj in je fino.

Bukla: Knjige oblikuješ že dve desetletji. Kako bi opredelil tehnološke/programske spremembe pri pripravi knjig v tem času?
Valetič: Prvo knjigo sem poslal v tisk leta 1998. Osebni računalniki so revolucijo zanetili že nekaj let pred tem in v knjigi Nomadi med platnicami pišem tudi o tem, ker sem spremljal očeta in njegovo poklicno pot, saj je delal kot ročni stavec v veliki tiskarni. Te so vse po vrsti propadle. Na drugi strani s(m)o DTP-jevci za računalniki (DTP pomeni desktop publishing oz. namizno založništvo) prevzeli poklice prej štirih grafičnih delavcev. Grafični programi so do danes postali še veliko bolj kakovostni, oprema cenejša in seveda smo dobili zelo hiter internet. Knjige pa med drugim nastajajo tudi v digitalnih tiskarnah, se pravi na tiskalnikih.

Bukla: Sodeluješ z lepim številom slovenskih knjižnih založb, z nekaterimi že dolgo časa. Kakšno mnenje imaš – s svoje perspektive – o kakovosti njihovega dela: se trudijo zviševati t. i. založniške standarde?
Valetič: Delam pretežno z malimi in mikro založbami, ki z okrnjenimi ekipami delajo čudeže. Nekatere so popolnoma odvisne od trga (in od prodaje knjižnicam), druge so delno subvencionirane. V vsakem primeru gre za predane ljudi, ki imajo iskreno radi knjige, pisano besedo in umet­nost nasploh. Glede na okoliščine bi lahko bilo slabše, nekaj pa je tudi svetlih zgledov z zares visokimi standardi. Teh bi moralo biti več, omejitvi pa sta največkrat – klasično – čas in denar.

Bukla: Digitalizacija je precej spremenila vsebinski profil izdanih knjig, saj so nekateri ­žanri, kot so enciklopedije in slovarji, skoraj izginili iz ponudbe. Kakšne smernice opažaš pri knjigah, ki jih oblikuješ?
Valetič: Enciklopedije in slovarji, vsaj nekateri, so lahko tudi digitalni, s tem ni nič narobe. So pa internet, videoigre, telefoni in tablice svet spremenili bolj, kot razumemo. Med korono je vztrajala tudi knjiga, trenutno pa so z dobavami papirja velike težave, kar je bilo prej nepredstav­ljivo. Papir, namenjen tisku knjig, bi moral biti neobdavčen. Pika! Sicer pa mislim, da nastajajo zelo raznovrstne knjige, zato je skrajni čas, da začnemo knjigo kot artefakt obravnavati na različne načine. Nekatere knjige so večplastna umetniška dela in jih bomo upravičeno fetišizirali še naprej, druge pa bodo doživele hitrejšo reciklažo lesovinskih vlaken, pa tudi s tem ni nič narobe. Nekatere revije so danes boljše od marsikatere knjige ...

Bukla: Naslovnica knjige je njena osebna izkaznica. Čeprav velja reklo, da ne sodi knjige po platnicah, je zunanja podoba knjige prvi stik bralca s knjižnim delom. Kako ocenjuješ slovensko oblikovanje knjižnih naslovnic? Njihova kakovost pada, raste ali je ves čas na isti ravni?
Valetič: Mislim, da kakovost valuje. Na to vplivajo tako trendi kot – spet – čas in denar, ki so ju založniki pripravljeni vložiti v oblikovanje. Stvari nekje napredujejo, drugod stagnirajo in nazadujejo. Včasih mi kdo reče, da je kak ovitek boljši od vsebine, spet drugič se sprašujem, ali sem dal od sebe nekaj, kar je sploh kos vsebini. Kakovost je seveda odvisna od nadarjenosti in trdega dela nas, ki oblikujemo, še kako odvisna pa je tudi od urednic in urednikov, ki so/ste prvi bralke in bralci, ki bodo sprejeli ali zavrnili neko podobo, neko likovno postavitev.

Bukla: Poleg oblikovalca in avtorja si tudi strasten bralec knjig. Kaj boš bral to poletje?
Valetič: Pred kratkim so me povabili v žirijo Rožančeve nagrade, kar sem s ponižnostjo sprejel, zato bom bral slovenske eseje, kar mi niti v pretek­losti ni bilo tuje. Pripravil sem si tudi zalogo stripovskih romanov, pa Kendov potopis Apalaška pot, Človeško telo Billa Brysona, glasbeno knjigo Zamisli život … Dušana Vesića, pa tudi kak roman se bo moral najti vmes.