Živi spomeniki
Ljubljana je decembra 2015 prejela naziv Unescovo mesto literature. V primerjavi z drugimi pridobljenimi nazivi, ki so začasne narave, je ta stalen, kar pomeni, da je skupaj z njim prišla tudi zaveza Ljubljane k trajni podpori in razvoju področja literature, kar je spodbudno in razveseljujoče.
Po drugi strani so značke in bleščeči nazivi lahko le prazne oznake, zato je prvo vprašanje, ki se pojavi ob misli na naziv, vsebinske narave: katere so izjemnosti, ki gradijo literarno Ljubljano in jo postavljajo ob bok preostalim velikim mestom literature?
Kako Ljubljano, mesto literature, vidijo naši pisatelji in pisateljice ter ustvarjalci s področja knjige?
Ime Unesco mi prikliče v misli kraje, ki zaradi kulturnih ali naravnih značilnosti veljajo za žive spomenike. In kaj bi moglo biti za književno prevajalko spodbudnejše od tega, da je njeno domače mesto zapisano na seznam svetovne dediščine prav po zaslugi literature, okoli katere se je vrtelo njeno življenje že od malega – nekoč s pohlepnim požiranjem knjig, zadnjih petnajst let z lastnim čofotanjem v literarnih vodah? Slovenci že tako in tako veljamo za malone religiozne privržence literature, saj naj bi bil prav naš jezik (in seveda književnost kot njegov izraz) orodje, ki je maloštevilnim govorcem pomagalo ohraniti narodno identiteto. In ker s knjigo zadnja desetletja tekmujejo digitalna razvedrila, se nenehno poskušamo domisliti novih načinov, kako prepričati ljudi, da je zatapljanje v virtualne knjižne svetove polnejša – ali vsaj tako polna – izkušnja kot zatapljanje v virtualne svetove igric in družbenih omrežij.
Pa vendar se mi ob čaščenju knjige in malone obrednem poudarjanju njenega pomena vzbuja tudi senca dvoma. Verjetno je že marsikdo med nami nameraval, denimo, napisati globoko in tehtno pismo ali sporočilo, pa ga je ohromil ravno občutek, da gre za »resen« projekt. Ali vzemimo navidezno povsem drugačen primer: znanec nam vzneseno opeva čare kakšne knjige, pa nas s tem od branja odvrne. Kakšno zvezo imata ta primera med seboj in s čaščenjem literature? Preprosto to, da imata intenzivna reklama in vcepljanje zavesti o velepomenu česarkoli lahko prav nasproten učinek, še sploh če se dogajata v imenu establišmenta.
Kot smo že večkrat prebrali, razvije otrok najboljše bralne navade mimogrede: če so knjige samoumevni del njegovega doma, tako da to ali ono mimogrede posname s police, ali če vidi domače, kako se zabubijo v kak impozanten špeh; najbolj ga kajpak spodbudi k branju opomin, da je za to ali ono knjigo še premajhen. Nevsiljivo pronicanje literature v njegov domači vsakdan je verjetno dosti uspešnejša »indoktrinacija« dosmrtnega bralca kot projekti, ki jih morejo zasnovati zunanji, »uradni« akterji. Saj vidimo, s kako fotografsko natančnostjo so si že malčki zmožni zapomniti jezikolomna grško-latinska imena priljubljenih dinozavrov, kakšno oviro pa znajo utelešati veliko pohlevnejši izrazi in imena, če so podani v učbeniku. Da ne bo pomote: zdi se mi sijajno in spodbudno, da je Ljubljana postala Unescovo mesto literature. Rada pa bi opozorila, da ob slovesnih dogodkih ne smemo zanemariti pristnega, neobremenjenega pogleda na knjigo. Da ne bi, če si sposodim besede Kajetana Koviča, naši in tuji besedni mojstri v očeh velikega dela javnosti postali »vsevedni in odpisani kot Bog«.