Zmagoslavje podgan
\"Problem je pomanjkanje posluha za zadeve, ki se tičejo manjših skupin ljudi\" - tako o trenutni situaciji na slovenskem literarnem trgu razmišlja Milan Dekleva, pesnik, pisatelj (tudi mladinski), scenarist in prevajalec, ki je zadnja leta zaposlen kot urednik otroškega in mladinskega programa na TV Slovenija in je eden izmed dveh letošnjih dobitnikov Prešernove nagrade.
Bukla: Za otroške in mladinske knjige pri nas pravijo, da so pogosto narejene z levo roko - slabo prevedene, nelektorirane, brez urednika ...
Milan Dekleva: Založbe poskušajo tako na hitro zaslužiti. To so naklade, ki se precej dobro prodajajo ne glede na kakovost. Če se ljudje, ki literaturo širijo med mlade, nanje požvižgajo, je bitka vnaprej zgubljena. Celo dobro knjigo lahko uničimo, če hlastamo za dobičkom ali se preveč uklanjamo časovnim pritiskom.
Bukla: Cenzura literarnih vsebin za mlade v imenu varovanja vrednot je pri nas vedno pogostejši pojav.
Milan Dekleva: Varuh vrednot ne more biti nekdo, ki v boj za vrednoto ne vstopi polemično. Najslabše je stvar cenzurirati od daleč, jo prikriti in o njej molčati. Težava je v tem, da se takšne obsodbe dogajajo, preden knjige sploh pridejo do otrok. Takšne reči je treba reševati v neposrednem stiku z bralci, mladi morajo argumentirati, zakaj bi neke vsebine radi brali in zakaj se jim zdijo pomembne zdaj in ne kasneje; protiargumenti naj potem kar padajo, ampak samo v tovrstni debati, ki je sploh edina smiselna. Stvari je treba prvenstveno razčistiti tam, kjer se dogajajo.
Bukla: V vašem zadnjem romanu Zmagoslavje podgan, v katerem je glavni lik nevarno podoben pisatelju Slavku Grumu, je na začetku zapisano opozorilo, da so dogodki in liki izmišljeni - je to opozorilo bralcu ali zaščita pred morebitno tožbo?
Milan Dekleva: Razmišljal sem o enem in drugem; kljub vsemu je šlo bolj za opozorilo, da knjiga ni biografsko delo, ampak roman. Glavni junak je sicer razpoznaven iz naše literarne preteklosti, a vendar gre v knjigi za konstrukcijo novega sveta, kjer veljajo samo zakoni literarne fikcije, poetični zakoni. Res se mi zdi katastrofalno, da do vprašanj cenzure knjig sploh prihaja. Kako ljudje ne morejo ločevati ravni pesniške domišljije in realnosti? Kako lahko neko sodišče sodi o zadevi, ki fenomenološko biva na čisto drugačen način kot kar koli drugega? To mi ni jasno.
Bukla: Zadnja leta se naš literarni trg polni s knjižnimi zbirkami po nižjih cenah; mednje sodijo tudi zbirke velikih časopisnih hiš.
Milan Dekleva: Procesi, ki vodijo do številčnejših naslovov in cenejših knjig, se mi zdijo zelo pozitivni. Pri prvem valu knjig, ki so jih časopisi poslali na trg za lastno promocijo, je bil problem v tem, da v resnici sploh ni šlo za knjigo, ampak za zvišanje naklade časopisov; zamujena priložnost za resnično promocijo literature. Ampak to se bo uredilo - v tem smislu se trg sam korigira. Večji problem je pomanjkanje posluha za zadeve, ki se tičejo manjše skupine ljudi. Tipičen primer je zbirka Najst. Zakaj kar naprej letijo puščice proti zbirki, ki je namenjena ozki, a zelo pomembni ciljni publiki, ki založbam ne bo prinesla dobička, igra pa ključno vlogo v formiranju vrednot, pri oblikovanju človeka in ohranjanju kulture branja? In zakaj ni več zbirke, kot je bila Lirika, ki bi k nam prinašala ključne naslove sodobne svetovne poezije?
Bukla: Ne glede na to, koliko se poudarja deprivilegiran položaj literature, je film pri nas v še slabšem položaju. Mladinskega filma (razen v TV-produkciji) v zadnjih petnajstih letih skoraj ni več.
Milan Dekleva: Mladinski film je bil od nekdaj paradni konj slovenske kinematografije, zdaj pa je ravno zaradi produkcijske stiske stvar zamrla. Generacija, ki filme snema, hoče govoriti najprej o svojih težavah. Premalo priložnosti imajo, da bi se lahko osredotočili na obdobje v življenju, ki je zanje že minilo.
Bukla: Druga pot - adaptacija literarnega dela: tega je pri nas zelo malo.
Milan Dekleva: Na delavnici Iz knjige v film, ki je v okviru Slovenskega knjižnega sejma potekala v Cankarjevem domu, je Samo Rugelj naredil pregled tovrstne produkcije in ugotovil, da je bilo v klasičnem slovenskem filmu po drugi svetovni vojni teh primerov veliko - literati so bili bistveni za vzpostavitev slovenske kinematografije. Po osvoboditvi se je ta vez, ne vem zakaj, razrahljala. Se mi pa zdi, da se bo to vendarle obrnilo - v gledališčih se to že dogaja, film pa ta proces verjetno še čaka.
Bukla: Hvala za prijazen klepet.
Beseda o avtorju in nagrajenih delih
Milan Dekleva je svoje pesniške navdihe prvič ubesedil v zbirki haikujev Mushi mushi (1971), sledile pa so številne pesniške knjige, drame, kratke zgodbe, romani, odlični prevodi in pronicljivi eseji. Da je Dekleva ves čas v dobri formi, dokazuje že površen pogled na množico kakovostnih besedil, ki premorejo tudi zvrstno pestrost. Pa vendarle se zdi nujno izpostaviti tiste presežke, ob katerih je \"trznila\" tudi žirija, ki se izreka o različnih literarnih dosežkih. Ta je Deklevi podelila Jenkovo nagrado za zbirko pesmi Odjedanje božjega, nagrado Marjana Rožanca za esejistično zbirko Gnezda in katedrale in Veronikino nagrado za pesniško zbirko V živi zob.