Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Pobliski v prevode

Zvesto in/ali lepo

Jože Stabej, Bukla 97-98, 04.2.2014

Zvesto in/ali lepo

Ko ste prebrali naslov o zvestem in lepem, ste se mogoče spomnili rekla, ki natolcuje, da med prevodom in žensko ni nobene razlike. Zakaj? Če je ženska lepa, ni zvesta, in če je zvesta, ni lepa.

Drugo reklo, s katerim prevajalcem radi postrežejo, je italijansko traduttore – traditore, torej prevajalec – izdajalec.

Ker ni dima brez ognja, bo oboje kar držalo. Vendar gre za to, da sme biti stopnja nezvestobe pošteno odmerjena, ubrana z jezikom in okoljem, v katerih se pojavi prevod, ciljni jezik pa mora biti kar se da zvest lastni prepričljivosti. Preozka bi bila trditev, da mora vedno biti lep – kadar je izvirnik preprost, grd, surov, banalen, mora biti tudi prevod preprost, grd, surov in banalen. In narobe: tekoče napisan izvirnik, poln jezikovnih lepot, resnoben ali šaljiv, prepleten z besednimi figurami, mora dobiti ustrezen prevod. Kjer so pri Proustu dolgi stavki, so taki tudi pri Vrančičevi; kjer so pri Joyceu dolgi odstavki povsem brez ločil, ima take tudi Gradišnik; in kjer Beckett v nasprotju z ustaljenimi pravili natresa vejice na dozdevno nelogičnih mestih, jih na enaka mesta piše tudi prevajalec; toda na drugih mestih v istem romanu se vrstijo tudi izjemno kratki stavki, dostikrat brez glagolov ali s ponavljanjem številnih besed, in jim je treba ustrezno slediti. Kadar naletiš na pariški argo ali newyorški sleng, se moraš po najboljših močeh potruditi, da tudi v našem jeziku izbrskaš vsaj nekaj podobnega.

Zvestobo najprej iščem pri sebi, zanjo si načelno prizadevam po najboljših močeh; ni je besede, ki je ne bi poskusil kolikor mogoče ustrezno prestaviti v slovenščino, seveda v duhu našega jezika, zaradi česar jo je vendar dostikrat tudi treba izpustiti, ker sta na primer kakšno reklo ali podobna zveza po naše zasukana drugače. Prevajalska zvestoba izvirniku je seveda relativen pojem. V pogovorih s kolegi se pogosto pokaže tista: »Kolikor glav, toliko misli.« Prizanesljivejši menijo: »Tudi tako se da povedati« in »Glavno, da je povedano lepo po slovensko.« Vendar je vse prelahko najti »prevode«, ki se berejo zelo tekoče slovensko, ko pa jih primerjaš z izvirnikom, se ti ježijo lasje: veliko dodanega in še več izpuščenega, marsikaj slabo ali napačno razumljenega. Tukaj se nikakor ne mislim iti lov na »napake« v smislu marsikaterega lektorja, ki spreminja vsak vedno v zmeraj, vsako področje v območje, vsak slučaj v naključje. Pač pa mi gre za to, ali prevajalec prevaja posamezne besede z ustreznimi v slovenščini, enako ravna s podobami, frazami, celimi stavki in celotnim delom.

Nevarna past za prevajalce so lastna imena oseb in stvari, vzdevki, imena izdelkov ali pojavov, ki so značilni samo za nekatera okolja in jih zaman iščete po slovarjih, naj bodo še tako izčrpni. V prvi vrsti so to imena raznih firm, oblačilnih izdelkov, jedi, pijač, trgovskih hiš, lokalov, posameznih stavb, mestnih delov ali popularnih oseb iz odrskih del ali TV-nadaljevank. Neka radijska napovedovalka je napovedala skladbo »Pesmi iz Bilitisa«. Ko je bila opozorjena, da je Bilitis oseba (domnevna Sapfina učenka) in da gre za Bilitine pesmi, se je branila: »Jaz pa sem mislila, da je Bilitis mesto v Grčiji …« Nekaj več izrazov v novejšem času poznamo zaradi globalizacije ali do njih lahko pridemo po internetu; ampak ko sem si pred kratkim pomagal z nečakinjo v Londonu in je med domačini spraševala, kaj pomeni izraz lace-up walking drawers (v angleški detektivki iz serije Umorov na podeželju), je bila le polovica anketiranih Angležev pripravljena domnevati, kar se mi je že samemu zdelo, in sicer, da gre za spodnjice s trakom. Za Ritz, 7up, Harrod\'s, Strand, Hreščatik že vemo, ampak lahko nas čaka še kaj veliko hujšega … Ko se je izvedelo, da je John Braine napisal roman Room at the Top, so ta naslov novinarji hitro prevedli v »Sobo na vrhu«, čeprav je mišljen »Prostor v visoki družbi«. In naslov filma Cat Balou je bil prestavljen kot »Mačka Balou«, čeprav je Cat skrajšana Catherine, torej Katka. Naglica ni nikoli prida.

Posebno pozornost zasluži vsakršna besedna igra v izvirniku, naj gre naravnost za pregovor ali reklo, ki je v ciljnem jeziku zasukano drugače, ali za kakšno pomensko, zvočno ali vizualno asociacijo, homonim, anagram, asonanco ali aliteracijo, ki jim je treba poiskati ustreznico. Takrat je za prevajalca posebno pomembno, da se mu, kot pravim jaz, »prižge rdeča lučka« in takoj začuti, da mora biti previden. Nisem mogel verjeti, ko sem po televiziji videl, da je angleško frazo It is raining cats and dogs nekdo čisto zares prevedel z »dežuje mačke in pse«, čeprav menda res že vrabci čivkajo, da to pomeni »lije kot iz škafa«. – Ali pa tole: v filmskem prizoru moški v zadnji sobi igrajo poker. Prijateljica enega od kvartopircev se dolgočasi in nekaj sili vanj, on pa jo precej grobo zavrne. Takrat mu reče: »A misliš, da sem tvoja kraljica z lopato?« V tej zvezi je ta izraz čisto nerazumljiv; ko pa slišiš, da se v izvirniku glasi Queen of Spades, in veš, da queen pomeni tudi damo v igralnih kartah, spade pa barvo pik, pravilno prevedeš: pikova dama.

Včasih se prevajalcu pri besedni igri kar sama ponudi optimalna rešitev. Tako je v slovenščini mogoč popoln prevod anekdote o glasbenem paru Schumann. Ko se je skladatelj zmrdoval nad neko jedjo, mu je žena Clara pripomnila: »Ampak ljubi možek, saj si sam rekel: ›Ljubezen je vse‹!« Odvrnil je: »To je že res, nisem pa rekel: ›Ljubezen jé vse‹.« – Torej v nemščini ist in ißt, pri nas je in jé.

Prevajalec pa vedno nima take sreče in se znajde pred problemom, ki ga lahko reši le približno s čim podobnim. Taki so, recimo, spunerizmi, imenovani po W. A. Spoonerju, ki se mu je pogosto dogajalo, da je zamenjaval začetnice posameznih besed in dobival nove pomene: po naše na primer močen tesar – točen mesar ali morska gladina – gorska mladina. Vendar so Francozi to besedno igro poznali že vsaj štiri stoletja prej in ji pravijo contrepèterie, najznamenitejši literarni zgled pa je Rabelaisov, ko sprašuje, kaj je boljše, femme folle à la messe ali femme molle à la fesse, torej neumna ženska pri maši ali ženska z mlahavo zadnjico.

Prevajalec mora biti stalno pripravljen, da ga v zasedi čakajo tako imenovani lažni prijatelji, false friends, besede ali besedne zveze, ki so videti oblikovno in/ali pomensko enake ali zelo podobne, v resnici pa je njihov pomen hudo drugačen. Fermare po italijansko je ustaviti, fermer po francosko je zapreti. Krilatec angel pomeni v nemščini tečaj vrat ali ribiški trnek. Ameriški billion je v slovenščini milijarda, ameriški second floor je naše prvo nadstropje, italijanski contralto je naš alt in ne kontraalt, angleški half four ni pol štirih, ampak pol petih. Kadar je pri nas ženska trudna, je utrujena, pri Hrvatih pa je noseča. Naš fant je v češčini chlapec, naš otrok pa njihov suženj.

Lažni prijatelji se radi dogajajo prevajalcem iz slovenščine v katerega od jezikov na ozemlju bivše Jugoslavije. V sarajevski izložbi sem zagledal Cankarjevo knjigo z naslovom U klancu, na naslovnici pa je bila upodobljena majhna hiša na dnu izredno strme in globoke soteske. Nič čudnega, to v bosanščini tudi pomeni, a skoraj ne bi moglo biti bolj daleč od pravega vrhniškega Klanca siromakov. – Nekje drugje sem bral srbski prevod Prežihovega Voranca in naletel na mesto: »on je bio štalski čovek …« V izvirniku je ta človek seveda »pohleven«.

Imeniten zgled nepremišljenega slepega prenašanja napačnih pomenov je tisti, ko se je nekemu prevedlo, da sta si ta in ta »blizu kot zlato in srebro na začasni mizi«. Morebitna misel, da smo za improviziranim pultom pri kakem zlatarju, bi bila kajpak povsem zgrešena: v izvirniku beremo periodical table – torej gre za tisto, čemur pravimo pri nas periodni sistem (kemičnih elementov), v katerem sta si omenjeni kovini res blizu. Seveda perioden lahko za silo pomeni tudi začasen, seveda je table miza, plošča, tabela itn. – ampak tukaj ne.

Zvestoba, ki pa ni daleč od …, se kaže v dobesednem prevajanju napačno razumljenih slovenskih besed in izrazov. Če vidiš na jedilniku over-Mura moving cake kot prekmursko gibanico, se prizanesljivo posmehneš. Ko pa taka reč pride v javnost in v reklamni brošuri kulturnega doma napovejo plesni festival Gibanico, ki je preveden kot Moving Cake, je ta že malce prehuda. Saj vendar (skoraj) vsakdo ve, da gibanica nima nič opraviti z glagolom gibati, ampak zgibati. Takih »lažnih prijateljev« najdemo posebno veliko v prevodih iz najbližjih slovanskih jezikov in vanje.

Nekdo je prevajal nekaj o Beethovnu in na več mestih je imel težave s skladateljevo babico, ki je nikakor ni mogel smiselno uskladiti z besedilom. Končno pa se mu je posvetilo, da »La Nona di Beethoven« ni njegova babica, ampak Deveta simfonija.

Zgled za neprevedljivo enakozvočnico najdemo v romanu Murphy Samuela Becketta, kjer citira znano irsko besedno igro. Gre za vprašanje Why did the barmaid champagne? in odgovor Because the stout potter bitter. V vprašanju je beseda za šampanjec, ki pa se v tej zvezi približno zvočno ujema z vprašanjem, zakaj točajko boli sramnica. V odgovoru so naštete tri vrste piva, ki pa drugače zapisane smiselno odgovorijo takole: Zato, ker jo je ugriznil krepak nosač. – Podoben zgled bi lahko bil naslov filma »Ko zaprem oči«, ki bi se dal prebrati »Koza premočí« ali »Koza premóči«.

Zdaj poglejmo, kako bi se dal prevodno presaditi izrazitejši stavčni ritem, ki si ga je zamislil pisatelj. Gerhard Kaiser je v noveli Gottfrieda Kellerja Romeo in Julija na vasi v prizoru, kjer naslovna junaka prideta na ples, odkril, da je na več mestih načrtno uporabljen trizložni ritem, ker je pisatelj želel poudariti plesni značaj tega mesta v noveli. Leta 1944 je to Kellerjevo delo izšlo v slovenskem prevodu Jože Glonarja. Ta seveda ni mogel vedeti za Kaiserjeva dognanja. Poiskal sem ta mesta. Ni jih bilo težko najti, saj so v svoji trizložnosti ali daktiloidnosti precej očitna. Ker zanje vem, Glonar pa ni mogel, sem se jih lotil sam. V tem plesnem prizoru so posejani med neritmizirano prozo; vzemimo en sam odlomek.

Keller: Der Estrich diente zum Tanzsaal; als Sali mit Vrenchen daherkam, sahen sie schon von weitem die Paare unter dem offenen Dache sich drehen, und rund um das Haus zechten und lärmten eine Menge lustiger Gäste.

Glonar: Ta balkon je služil za plesišče; ko se je Sali z Renico bližal, sta že od daleč zagledala pare, ki so se pod odprto streho vrteli, vse okoli hiše pa je popivala in vreščala množica veselih gostov.

Moj predlog: Balkon je bil plesna dvorana; že od daleč sta Sali in Renica videla pare, kako se vrtijo pod streho brez sten; kroginkrog hiše je pila in vreščala množica rádostnih gostov.

Kdor prevaja prozo, v njej prej ali slej naleti tudi na pesmi v celoti ali na posamezne kitice ali vrstice. Če še niso prevedene v slovenščino in je dorasel prevajanju poezije, se loti tudi te naloge. Ravno takšna mesta so lahko dodatno zahtevna zaradi novotvorb. Janez Gradišnik pravi: »Če slovenščina še nima ustreznega izraza, ga moraš ustvariti sam.« Tak primer je s pesmimi v enem od Dahlovih del o Charlieju, kjer avtor za potrebe zgodbe želi prikazati kar najbolj blatno, sluzasto razpoloženje in poleg resničnih in pravilnih angleških besed uporablja nove sestavljenke, v katerih s povezavami raznih muljasto spolzkih korenov in končnic dobiva učinkovite novotvorbe kot mideous, skaddle, slubber, sogmire, sossel. Tako so v prevodu nastali verzi kot V gnojavžnem, gobastem čofirju ... ali Že slišiš pridušeno sluzbo / pa glik in sik po kolomazu, / ko oljna, zoljna njih telesa / kapljajo vkup z vseh vetrov.

Tako rekoč vsi meni znani slovenski pesniki, ki so tudi prevajalci, bolj ali manj zavzeto trdijo, da so za prevajanje poezije poklicani in usposobljeni samo tisti, ki so tudi sami pesniki. Meni kot nepesniku se zdi ta trditev nevarna ravno zaradi tistega dela, kjer trdijo, da je tujo pesem treba prilagoditi jeziku, občutju in okolju, v katero jo presajajo. Bojim se, da se jim v prevod vse prerado prikrade njihovo osebno, pesniško podoživljanje in udari na dan pretirana osebna nota. Da poustvarjanju dodajajo preveč ustvarjanja.

Še nekaj citatov.

Peter Ustinov: Prevajalce zelo spoštujem. Verjamem namreč, da je bilo na svetu preprečenih veliko hudih kriz, ker so prevajalci namenoma slabo prevedli besede politikov.

Mira Mihelič (Ure mojih dni): … Takrat mi je [Juš Kozak] dal prevesti poglavje iz knjige Louisa Adamiča »Večerja v Beli hiši«. … To sem prevedla precej nerodno, preveč dobesedno, ker nisem še dovolj obvladala prevajanja, ki zahteva poseben način vživljanja v izvirnik in svobodno, čeprav originalnemu besedilu zvesto presajanje v naš jezik. Juš mi je prevod vrnil, da naj ga popravim, in mi rekel: »Hudič, zakaj prevajaš, če ne znaš slovenski?« Bila je to grenka pilula, pa sem jo požrla in se naučila prevajati. Prevajanje je dolgotrajna šola in potem velika tlaka …

Janko Moder (ob svoji 90-letnici): Prevajanje je zame počitek. Ne vem, zakaj se mi nekateri čudijo, da toliko počivam ...

Jože Stabej je književni prevajalec in urednik, enigmatik, publicist in koncertni pevec basist. Pravkar je izšel njegov prevod najnovejšega romana Toni Morrison Domov, pred izidom pa je prevod romana Beg v Egipt Otfrieda Preußlerja. Dobil je Betettovo nagrado za glasbene in Sovretovo nagrado za prevajalske dosežke. Je častni član Društva slovenskih književnih prevajalcev.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...