Med tvojim kladivom in nakovalom

Založnik o knjigi

»\'Vsak je svoje sreče kovač!\' – že, že, ampak kje dobiti orodje?«
Kitajski kovaški pregovor

Branko Gradišnik (1951) je bralstvu založbe UMco dobro znan kot avtor dveh »priročnikov za samopomoč«. V pričujočo knjigo je uvrstil nekatera daljša, tudi ponekajletna terapevtska dopisovanja, ki nakazujejo, da gre pri izmenjavi anamneze in hipotetične diagnoze, kakršna je bila značilnost Sreče (2009) in Sreče za 2 (2010), ponavadi le za kamenček, ki naj bi šele sprožil dolgotrajnejši plaz samouziranja. Tako je, pravi avtor, »tudi pričakovati, kajti v življenju ni razen smrti nič dokončnega«.
Uvodna pisma je mogoče brati kot napete zgodbe, kakršne piše življenje, torej polne presunljivih preizkušenj in pretresov. Nadaljnja korespondenca je morda manj dramatična, a zato nič manj hvaležna, saj diskretno beleži večinoma uspešne, včasih tavajoče korake na poti k samosprejetju in usvojitvi srečnega življenja, namreč srečnega v tem smislu, da sta si njegova notranja in zunanja komponenta skladni.
Drobnim osebnim zmagoslavjem je težko podeliti primerno pozornost. Gradišniku to uspeva s tem, da nikjer ne skuša preglasiti svojih dopisovalk (in dopisovalcev). Iz njihovih pisem je razvidno, da je objektnorelacijska teorija primeren »sistem«, ki nudi ljudem, zbeganim v stiski (»Pa zakaj si to počnem?«), uporaben ključ za dešifriranje skrivnih gibal, da pa je pri ozavedovanju nezavednega veliko bolj pomembna terapevtova pripravljenost, da se daje na voljo. Vse drugo lahko naredi človek v stiski – prek znanega terapevtskega učinka transference, pa tudi skozi subtilno igro samouvidov – sam, pač skladno z reklom »pomagaj si sam in terapevt ti bo pomagal«, oziroma s tistim bolj znanim, ki pravi, da je »vsakdo svoje sreče kovač«.
Le primerno orodje mora imeti za to.