Urednikov uvodnik
Bila je sončna, a hladna novembrska nedelja, ko sva se s prijateljem odpravila na kratek dopoldanski tek. Kako uro sva se podila po pobočjih Rašice, manjše vzpetine na robu Ljubljane,.. več>
Knjigotrško poročilo s poti po Vzhodni obali
Bukla 136, 13.9.2017

Nekateri pravijo, da v Ameriki lahko zaslutiš, kaj nas čaka v Evropi, in vidiš neke vrste prihodnost tukajšnjega življenja. S tem se lahko strinjamo ali pa tudi ne: evropski način življenja in njena kultura bivanja se od ameriške tako razlikujeta, da izsledkov ni mogoče preprosto prenesti prek oceana. A vseeno: sedanje dogajanje v ameriški knjigotrški industriji ponuja nekaj naukov tudi za nas. Glede na to, da sem imel po kar nekaj letih priložnost obiskati vzhodno ameriško obalo od New Yorka in Washingtona ter potem južno skoraj do Atlante, sem med potjo naletel na kar nekaj posebnosti, ki so morda zanimive tudi za nas. Pojdimo po vrsti in naštejmo tiste najbolj očitne.

1. Korporacije se ne lokalizirajo; potem ko je že pred kar nekaj leti v ZDA usahnila druga velika knjigotrška veriga Borders in je ostal samo Barnes & Noble, je seveda zanimivo gledati, kako se je ta konglomerat knjigarn prilagodil stanju po gospodarski krizi in dejstvu, da ob sebi nima več kakega velikega konkurenta. Tako ali drugače, namerno ali po naključju, smo na naši poti obiskali več kot deset njihovih knjigarn in tako rekoč pri vseh – z izjemo morda tiste na newyorški Peti aveniji, ki pa seveda ni reprezentativna – je bilo opaziti precejšnjo letargijo in stagnacijo. Knjige so bile večinoma razporejene po formuli in brez resnične zavzetosti, akcijski vsebinski pulti niso bili redno dopolnjevani, zato smo sem ter tja naleteli tudi na napol prazne mize, v ospredju knjigarn in blizu vhodov so bile vse bolj vidne znižane knjige trde vezave, pri čemer so nekatere od njih izšle šele nedavno. Tudi osebja je posledično vedno manj. Prav potruditi se moraš, če hočeš dobiti kako informacijo, večina knjigarjev nima pojma o novih knjigah, po katerih sprašuješ, brez računalnika so mrzli, njihova zavzetost pa je tudi nekako na tem nivoju. Je to prihodnost ameriškega knjigotrštva? Seveda ne. S tako poslovno politiko se bo ta knjigotrški velikan slej ko prej znašel na kolenih, saj se bodo obiskovalci, če se že niso, odvrnili od njih. Pri tem je zanimivo, da Washington, ameriško glavno mesto, knjigarne iz te verige sploh ne premore več, kar je še posebej pomenljivo ob dejstvu, da se tu sprejemajo odločitve, ki potem vplivajo na ves svet.

2. Lokalci grizejo; povsem drugačen je položaj (tudi v Washingtonu) v manjših in neodvisnih knjigarnah. Tu sta ambient in atmosfera prijetna, knjige pa so pos­tavljene in razporejene s srčno zavzetostjo, ki jo pričakuješ od nekoga, ki si želi, da bi jih tudi prodal. Kavarne v takih knjigarnah niso generični Star­bucksi, ki so v Ameriki že res na vsakem vogalu, temveč gre vsaj v načelu za bolj domačo različico kafeterije, v kateri se res dobro počutiš. Zato ni čudno, da pogosto tudi kava diši bolje. Nekateri neodvisneži gredo še korak dlje in v okviru knjigarne deluje poleg kavarne tudi restavracija, kar tako knjigarno spreminja v živahno družabno središče, ki živi tudi takrat, ko marsikje drugje vlada žalostna samota.
Seveda koncept neodvisne knjigarne lahko temelji tudi na kakem drugačnem modelu. Eden je, recimo, ta, da se knjigarna zavleče v kakega bolj odročnih delov kakega bolj odročnega nakupovalnega centra, kjer lahko dobi veliko kvadratnih metrov za nizko ceno, potem pa jih večinoma napolni (ali dopolni) še z obsežno ponudbo starih knjig iz druge roke, manjši del te kombinacije knjigarne in antikvariata pa nameni tudi prodaji novih knjig. Take knjigarne seveda niso polne obiskovalcev, a imajo svoje bralce, ki brskajo za poceni rabljenimi knjigami, sem ter tja pa kupijo tudi kaj novega. Na kaj takega pri nas še nisem naletel.

3. Amazonova knjigarna; v New Yorku sem seveda po hitrem postopku obiskal tudi Amazonovo knjigarno, saj me je zanimalo, kakšen koncept si je za preboj v zidano knjigotrško sfero zamislila Bezosova ekipa. Pred vstopom vanjo se mi ni zdela nič posebnega, celo premajhna mi je bila na prvi pogled za to, da bi ponudila kaj posebnega, vendar je podrobnejši pregled pokazal, da amazonovci tudi tokrat vedo, kaj delajo. Od udobnih stolov, kjer lahko pregleduješ nabrane knjige, prek koncepta, ki članom Amazon Prime omogoča nakup knjig po spletnih cenah tudi v tej zidani knjigarni, do inovativnih prijemov navduševanja nad kakimi še ne znanimi knjiž­nimi naslovi (podobno spletnemu usmerjanju, »če vam je bilo všeč to, vam bo morda tudi to«), skupaj s premišljenim izborom knjig ter njihovo postavitvijo v knjigarni, opremljeno z Amazonovimi ocenami in lestvicami, lepo pokažejo na to, kako se da tudi na razmeroma majhni površini s študiozno izdelanim pohištvom razpostaviti toliko različnih priv­lačnih knjižnih nas­lovov, da prav vsak od običajnih kupcev najde nekaj zase. Pri blagajni me je čakalo še eno presenečenje: ta knjigarna ne sprejema gotovine, ko pa sem plačal s kartico, ki je vezana tudi na Amazonov račun, sem nekaj trenutkov kasneje prejel tudi mejl s potrdilom o svojem nakupu (in seveda vabilom v klub Amazon Prime, ki je, kot kaže, njihova tržna prioriteta). Amazon je torej postavil sodobno urbano knjigarno, ki dokazuje, da se lahko tudi brez kavarne napolni prostor, kjer se prodajajo knjige, pri čemer je seveda opazen del knjigarne posvečen tudi predstav­ljanju in prodajanju Amazonovih digitalnih tablic.

Kaj je torej kratek sklep z ameriške knjigarniške ekskurzije? Vsekakor ta, da je kriza pustila precejšnje posledice in kar nekaj prostora na tamkajšnjem knjigotrškem področju, tega pa bodo seveda v prihodnosti zasedli zavzeti in inovativni prodajalci knjig. Se da to prenesti tudi na slovenski prostor? Do določene mere gotovo, seveda pa je ob tem treba upoštevati tudi slovensko specifiko, ki s seboj prinaša določene omejitve, ki jih je le težko preseči. Tako je bilo, tako je in tako bo po vsej verjetnosti tudi v prihodnje.

O tem pa kaj več v kateri od prihodnjih številk naše revije.