Dolgi cvetni list morja

Založnik o knjigi

Nov fascinanten roman Isabel Allende razgrinja ljubezensko zgodbo na krovu ladje Winnipeg, ki je pod vodstvom pesnika Pabla Nerude v Valparaíso popeljala več kot dva tisoč Špancev, ko so v iskanju svobode zbežali v novi svet pred frankističnim režimom. 

V vihri španske državljanske vojne je mladi zdravnik Víctor Dalmau skupaj s prijateljico, pianistko Roser Bruguera, prisiljen zapustiti Barcelono in se čez Pireneje podati na pot izgnanstva v Francijo. Begunca se vkrcata na ladjo Winnipeg, po tveganem potovanju ju v deželi »dolgega cvetnega lista morja, vina in snega« sprejmejo kot junaka. V Čilu najdeta pristan za več desetletij, vse do državnega udara, ki strmoglavi Salvadorja Allendeja – čilskega državnika z Víctorjem druži ljubezen do šaha. Víctor in Roser sta ponovno izkoreninjena, toda kot piše avtorica: »Če človek živi dovolj dolgo, se krogi sklenejo.«

Neruda je rešilno potovanje z ladjo Winnipeg imel za svojo največjo pesnitev, roman Dolgi cvetni list morja, zgodba o upanju, izgnanstvu in pripadnosti, pa je kmalu po izidu postal uspešnica in najbolj priljubljena knjiga leta 2020 v Španiji. Mojstrsko literarno delo je magičen preplet zgodovine in fikcije in prikazuje Isabel Allende na vrhuncu ustvarjalnih moči.

Odlomek iz knjige:

Dalmau je bil tam, da bi pomagal zdravnikom; njegova dolžnost je bila ubogati ukaz, naj pusti dečka in se posveti naslednjemu ranjencu, vendar je pomislil, da če je ta otrok preživel šok, krvavitev in prevoz do tega perona, je moral imeti močno voljo do življenja in res bi bilo škoda, da bi se predal smrti v tem zadnjem trenutku. Previdno je odstranil cunjo in začuden ugotovil, da je rana odprta in tako čista, kot da bi bila naslikana na prsi. Ni si znal pojasniti, kako to, da je udarec polomil rebra in del prsnice, ne da bi mu zmrcvaril še srce. Víctor Dalmau je mislil, da je v skoraj triletnih izkušnjah v španski državljanski vojni, najprej na frontah v Madridu in Teruelu, nato pa še v evakuacijski bolnišnici v Manresi, videl že vse in postal nedovzeten za tuje trpljenje, vendar še nikoli prej ni videl živega srca. Osuplo je  prisostvoval njegovim vse počasnejšim in vse redkejšim zadnjim udarcem, dokler niso povsem prenehali in ni vojaček neslišno izdihnil. Dalmau je za kratek hip otrpnil in se zastrmel v rdečo luknjo, kjer ni nič več bílo. Od vseh spominov na vojno se mu bo prav ta vračal najvztrajneje in najpogosteje; tisti petnajst- ali šestnajstletni deček, še golobrad, umazan od boja in posušene krvi, ležeč na majhni rogoznici z razgaljenim srcem. Nikdar kasneje si ni znal pojasniti, zakaj je s tremi prsti desne roke segel v tisto grozljivo rano, zaobjel organ in ga večkrat kolikor mogoče umirjeno in naravno ritmično stisnil, ni se več spomnil, kako dolgo je trajalo, morda  trideset sekund, morda celo večnost. In potem je začutil, da je srce med njegovimi prsti spet oživelo, sprva s komaj občutnim drgetom, potem pa z močnim in enakomernim bitjem.

»Fant, če tega ne bi videl na lastne oči, ne bi nikoli verjel,« je s slovesnim tonom rekel zdravnik, ki se je približal, ne da bi ga Dalmau opazil.

Z dvema vzklikoma je priklical nosače in jim naročil, naj pri priči in z vso naglico odnesejo ranjenca, ker gre za poseben primer.

»Kje ste se tega naučili?« je vprašal Dalmaua, ko so nosači vzdignili vojačka, ki je bil še vedno pepelnate barve, a z utripajočim srcem.

Víctor Dalmau, človek redkih besed, mu je v dveh stavkih povedal, da je v Barceloni tri leta študiral medicino, preden je odšel na fronto kot bolničar.

»Kje ste se naučili?« je ponovil zdravnik.

»Nikjer, ampak mislil sem, da nimam česa izgubiti ...«

»Vidim, da šepate.«

»Leva stegnenica. Teruel. Okrevam.«

»Dobro. Odslej boste delali z mano, tu izgubljate čas. Kako vam je ime?«

»Víctor Dalmau, tovariš.«

»Nikakršen tovariš. Naslavljali me boste z gospod doktor in naj vam ne pade na pamet, da bi me tikali. Jasno?«

»Jasno, gospod doktor. Naj bo vzajemno. Lahko me kličete gospod Dalmau, čeprav bo kot posmeh drugim tovarišem.«

Zdravnik se je nasmehnil skozi zobe. Naslednjega dne se je Dalmau pričel uriti v poklicu, ki je kasneje odločil o njegovi usodi.

Navdihujoče! ― Choice Magazine