Iskanje izgubljenega časa + Petinsedemdeset listov

Založnik o knjigi

Ob stoti obletnici smrti velikana svetovne književnosti, naslednika francoskih realistov in znanilca moderne proze 20. stoletja, Marcela Prousta (1871–1922), skupaj z romanesknim ciklom Iskanje izgubljenega časa v izjemnem prevodu Radojke Vrančič izhaja tudi delo Petinsedemdeset listov v prevodu in s spremno besedo Katarine Marinčič. 

Komplet sestavlja osem knjig: 
- cikel Iskanje izgubljenega časa v sedmih romanih (V Swannovem svetu, V senci cvetočih deklet, Svet Guermantskih, Sodoma in Gomora, Jetnica, Ubežnica, Spet najdeni čas)
in 
-  Petinsedemdeset listov. Petinsedemdeset rokopisnih listov, ki so v arhiv francoske narodne knjižnice prišli po smrti znamenitega raziskovalca Proustovega opusa Bernarda de Falloisa leta 2018, so ljubitelji in poznavalci Prousta ob knjižni izdaji (Gallimard, 2021) pozdravili kot veliko, temeljno odkritje.

V ciklu Iskanje izgubljenega časa spremljamo glavnega junaka Marcela, njegovo družino in socialni milje, v katerem se – včasih bolj, drugič manj spretno – giblje. Spoznavamo ga postopoma, iz prvoosebne pripovedi, za katero je značilen nehotni spomin. Primer slednjega je tista slavna magdalenica, pomočena v lipov čaj, ki Marcela popelje na počitnice v Combray. Prej kot sledenje strnjeni naraciji je branje Proustovih romanov gurmansko doživetje, študij etimologije in umetnostne zgodovine, so obiski oper in izrisovanje družinskih dreves. Psihologizacija likov je izjemna. Osebe se skozi knjige starajo in spreminjajo glede na izkušnje in situacije, v katerih se znajdejo. Obenem se spreminja percepcija protagonista, saj opazi vedno več; laskanje prepozna kot hinavščino in prazno govoričenje, ljubosumje kot pogoj za ljubezen. Za razliko od začetne vznesenosti je proti koncu cikla čutiti nekaj grenkobe, povezane s temeljnim spoznanjem o osamljenosti in nadomestljivosti človeka. Uteha, ki nam jo pisec vztrajno ponuja pa ostane, in to je iskanje čutnih užitkov, hrepenenje po lepoti.

Petinsedemdeset listov
Petinsedemdeset rokopisnih listov, ki so v arhiv francoske narodne knjižnice prišli po smrti znamenitega raziskovalca Proustovega opusa Bernarda de Falloisa leta 2018, so ljubitelji in poznavalci Prousta ob knjižni izdaji (Gallimard, 2021) pozdravili kot veliko, temeljno odkritje. Arhivskih odkritij, povezanih s Proustom, je bilo v zadnjih letih kar nekaj. Leta 2017 se je tako pojavil edini doslej znan filmski posnetek pisatelja, natančneje posnetek aristokratske poroke, ki se je je, v zelo stranski vlogi, udeležil tudi mladi Marcel. Leta 2019 so izšle mladostne novele, ki jih je Proust, najverjetneje iz moralnih ozirov, izločil iz rokopisa svoje prve knjige Radosti in dnevi. A Petinsedemdeset listov je vendarle odkritje drugačne vrste. Za razliko od izkopanin, ki nas vračajo v čas, ko je Proust osupljivo malo obetal, nas petinsedemdeset listov papirja, popisanih leta 1908, postavi v trenutke, ko se je začenjal Proustov čudež, preobrazba diletanta v velikega romanopisca. Kar imamo pred seboj, so zelo očitno prvi osnutki cikla Iskanje izgubljenega časa. Magdalenic na teh straneh ne bomo našli, začutili pa bomo Proustovo naraščajoče zavedanje o moči spomina, ki bo zanj postal temeljni, vseobsegajoči navdih. In še nekaj: zaslutili bomo, da je bilo žarenje Benetk najbrž enako pomembno kot lipov čaj. 

o avtorju

Marcel Proust (1871–1922) velja za velikana svetovne književnosti, naslednika francoskih realistov in znanilca moderne proze 20. stoletja. Po mladostnih poskusih, med katere sodi v slovenščino prevedena zbirka Radosti in dnevi, je pri petintridesetih začel pisati Iskanje izgubljenega časa. Ta je nastajal do njegove smrti. Pariški saloni in obmorska letovišča so predstavljali Proustov resnični kot tudi literarni poligon. Pečat je pustil zlasti s podrobnimi opisi stvarnosti, pravzaprav evokacijami preteklih časov in prostorov, ki za posameznika niso ne zunanji in ne minljivi.