V gozdu

Založnik o knjigi

Detektiv in njegov partner se poslužujeta vseh najnovejših sredstev in dognanj forenzike, počasi zbirata in preverjata dokazno gradivo, dokler se nazadnje vendarle ne izkaže, da vsa znanstvena in tehnična sredstva niso dovolj in da je rešitev mogoče poiskati le skozi pronicljivo psihološko in socialno razumevanje določene situacije in njenih silnic.

Po eni strani so romani Tane French klasični »policijski romani« (police procedurals), torej kriminalke, napisane s stališča profesionalnega detektiva, ki se skupaj s policijskim timom (jedro tega teama je običajno par, detektiv in njegov partner) poslužuje vseh najnovejših sredstev in dognanj forenzike, počasi zbira in preverja dokazno gradivo, dokler se nazadnje vendarle ne izkaže, da vsa znanstvena in tehnična sredstva niso dovolj in da je rešitev mogoče poiskati le skozi pronicljivo psihološko in socialno razumevanje določene situacije in njenih silnic. Po drugi strani pa ob vseh tehničnih čudesih in procedurah, ki so na voljo sodobnim kriminalistom, in ob vseh policijskih institucionalnih postopkih in zapletih zgodbo nazadnje nosi do kraja individualiziran narativni glas, za katerega se vselej počasi izkaže, da se mora boriti s svojimi lastnimi demoni.

Že začetni odstavek romana prepričljivo uvede prvoosebni narativni glas, unikatni glas detektiva Roba Ryana, ki bo držal pokonci celotno knjigo. Glas je, kot takoj vidimo, inteligenten in senzitiven, retorično vešč in nadvse artikuliran, a nosi v sebi tudi noto cinizma, obenem pa lahko v niansah zaslutimo, da je nemara kar preveč samozavesten in recimo nekoliko bahaški. Ta lastnost, tu zelo subtilno nakazana, bo sicer igrala veliko vlogo v nadaljevanju in izteku – tako je, kot da bi bilo pripovedovalčevo (presežno?) razkazovanje nedvomne cleverness obenem tudi nekaj takega kot njegov obrambni mehanizem, ki zakriva travmatično podpodje. …

Kriminalke kot ‚žanrska literatura‘ veljajo za tisto sorto branja, ki naj služi bolj razvedrilu, oddihu in eskapizmu. Umor, napeta zgodba, suspenz, razrešitev. Tudi pri Tani French se vse začne z umorom in s preiskavo, suspenz vešče narašča, a vse bolj se izkazuje, da je to povod, ki nas vodi čedalje dlje v vrtinec psihičnih in socialnih simptomov, natančne analize psihičnega podpodja in potlačitev, natančne diagnoze narave družbe, v kateri živimo, najprej sedanje Irske in skozi to naših globalnih zagat. Kar naj bi se začelo kot razvedrilo, nas korak za korakom vodi v travmo in ponuja neprizanesljiv pogled v prav tisto, pred čimer smo z razvedrilno literaturo hoteli pobegniti. - Mladen Dolar iz spremne besede

o avtorju

Tano French kritiki in mediji pogosto imenujejo »prva dama irske kriminalke« ter jo primerjajo s Patricio Cornwell in celo z Agatho Christie. A če se avtorica tistega usodnega leta ne bi preselila, se njena literarna kariera morda nikoli ne bi začela …

Tana French se je rodila leta 1973 v Burlingtonu v Vermontu. Njen oče, Američan irskega rodu, je delal na področju mednarodnega gospodarskega razvoja, zato se je družina pogosto selila. French je otroštvo tako preživljala v različnih državah, med drugim v Italiji in Malaviju, a ko so se v njenih najstniških letih preselili na Irsko, se je odločila, da bo tam ostala. Vpisala je študij igre na Trinity College v Dublinu ter po študiju začela delovati kot filmska in gledališka igralka. Zaradi poklicne negotovosti se je soočala z daljšimi obdobji brezposelnosti, ki jih je izkoriščala za pisanje. »Potrebovala sem dnevno službo,« je povzela avtorica, »in našla delo na arheološkem najdišču.« Prostor je začel razvnemati njeno domišljijo; izkopavališče se ji je zazdelo kot krasno otroško igrišče, a kaj, če bi se od treh otrok od tam vrnil samo eden …? To misel je skupaj z ostalimi prebliski zapisala na košček papirja in nanj – pozabila. Dokler ni med selitvijo v novo stanovanje ponovno naletela nanj in zgodbo začela razvijati v nekaj daljšega.

Tako je nastal roman V gozdu, svetovna uspešnica, ki je avtorici zagotovila mesto med velikimi imeni detektivskega žanra in jo spodbudila k nadaljevanju pisateljske poti. V gozdu je namreč samo začetek, domišljija Tane French pa se hitro in vztrajno širi po rajrazličnejših pokrajinah.

Iz knjige:

Naslikaj si poletje, ukradeno iz tega ali onega filma o odraščanju, postavljenega v mestece iz petdesetih let. Tu ni milih irskih letnih časov, pomešanih med sabo po okusu poznavalca, nobenih odtenkov akvarela s ščepcem oblakov in nežnega dežja; to je poletje, ki rjove na vse grlo, razkošno v čisti, razžarjeni modrini, ki je, kot da bi jo natisnili s sitotiskom. To poletje eksplodira na tvojem jeziku z okusom po dolgih prežvečenih travnih bilkah in tvojem čistem potu, okroglih piškotih z maslom, ki mezi iz luknjic, in pretresenih steklenicah rdeče limonade, popite v hišici na drevesu. Ščemi te po koži, ko kolesariš z obrazom proti vetru, po laktu pa ti stopicljajo nožice pikapolonice; sleherni vdih je poln pokošene trave in perila, ki plapola na vrveh; poletje zvončklja in kot vodomet škropi klice ptic, brenčanje čebel, šuštenje listja, zvoke poskakujoče nogometne žoge in popevanje otrok, ki, ena, dve, tri, preskakujejo kolebnico. Tega poletja nikoli ne bo konec. Vsako jutro se začne s cingljanjem sladoledarjevega vozička in trkanjem tvojega najboljšega prijatelja na vrata, konča se z dolgim, počasnim mrakom in silhuetami mater na hišnih pragih, ki vas kličejo domov, z netopirji, ki predirno piskajo med črnimi čipkastimi drevesi. To je poletje vseh poletij v svoji najslovesnejši opravi.

Če si tako kot jaz po svojem bistvu meščan, si gozd najbrž predstavljaš kot nekaj preprostega: kot ravne vrste enakih zelenih dreves nad preprogo odpadlega listja ali borovih iglic, ki so urejene kot na otroški risbi. Mogoče so gozdovi, ki jih je skrbno in učinkovito zasadil človek, res taki; tega ne vem. Knockareejski gozd pa je bil tisto pravo, bolj zapleten in skrivnosten, kot sem se ga spominjal. V njem je vladal njemu lasten red, divjale so njegove lastne bitke in sklepala so se lastna zavezništva. Tu sem bil vsiljivec in navdajal me je globok, ščemeč občutek, da je bila moja navzočnost pri priči opažena, da me gozd motri z nepristranskim kolektivnim pogledom, ne da bi me že sprejel ali zavrgel; za sodbo si je vzel čas.