Nevidni otrok

Recenzija Bukla

Vsestranski avtor in eden najbolj prevajanih slovenskih ustvarjalcev, Evald Flisar, je bil za svoje delo nagrajen z najprestižnejšimi slovenskimi literarnimi nagradami, med drugim nagrado Prešernovega sklada, najvišjo državno nagrado za prozo in dramatiko, ter Župančičevo nagrado za življenjsko delo. Najbolj znan je njegov roman Čarovnikov vajenec iz leta 1986, ki je lani doživel dvanajsto izdajo. V zadnjih letih je izredno produktiven, skoraj vsako leto objavi nov roman in Nevidni otrok je že dvaindvajseti v njegovem opusu. Flisar je znan po tem, da se loteva neustrašnih skokov v bizarne načine delovanja človeškega uma, in tudi tokrat ne razočara. Nenavadna »ljubezenska« zgodba sodobnega Adama in Eve, ki že dolgo nista več v raju, ampak sta ujetnika lastnih misli in izkrivljenih predstav, pogumno raziskuje meje med resničnim in domišljijskim. Zgodba je podana v obliki dnevniških zapisov obeh protagonistov, ki predstavljajo tudi pretežni del »komunikacije« med njima, saj nezmožna direktnega pogovora skrivaj bereta dnevnik drug drugega. Adam, mladi študent filozofije, ki je v rani mladosti izgubil starše, se že od nekdaj sooča z občutki osamljenosti in odtujenosti svetu. Da bi si pomagal, obiskuje strica in se, prepričan, da mu samo on lahko pomaga, sveto ravna po njegovih nasvetih. Ko mu ta namigne, naj se poroči in ima otroke, saj bo samo to rešilo njegovo življenje, se te predstave oklene kot rešilne bilke. Kljub dejstvu, da imata z Evo neiskreno razmerje, ki je že v osnovi travmatično, ji predlaga poroko in otroka. Ker si tudi Eva neizmerno želi otroka, njegovo ponudbo sprejme. Oba verjameta, da ju bo otrok rešil osamljenosti in dal smisel njunemu življenju. Ko pa želja po potomcu ostane neizpolnjena, a vse bolj silovita, ju to vodi v nadaljnje nevsakdanje odločitve, ki poglabljajo travmatičnost njunega razmerja. Ko na dopustu v Afriki naletita na otok, ki v času plime postane neviden, Eva predlaga nenavadno rešitev, nevidnega otroka: »Da nekaj obstaja, ni nujno, da obstaja zares, ampak je dovolj predstava, da obstaja.« Adam ji v svojem razmišljanju pritrdi: »Je razlika med tem, kar res obstaja, in tistim, kar si samo predstavljamo, da obstaja, tako velika, da je ne moremo premostiti? ... Ali ni večji del tega, kar živimo, sestavljeno iz predstav?« Dilema, koliko domišljije lahko prenese človek, je vodilno vprašanje, na katero skuša Flisar odgovoriti v pričujočem romanu. Zahtevno, a zelo zadovoljujoče branje.

Gordana Granatir, Bukla 164

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.