Plašni vzdihi, šepetanje

Recenzija Bukla

Pesnika Afanasija Feta (1820–1892) se je vedno držalo nekaj kontroverznosti že zaradi njegovega nemškega rodu v precej zapleteni družinski zgodbi, imajo pa ga za enega največjih ruskih lirskih pesnikov. Zgledno urejena dvojezična knjiga Plašni vzdihi, šepetanje je njegova prva predstavitev v slovenščini. Prevode pesmi so prispevali Tone Pavček, Slavko Justinek in Drago Bajt, ki je napisal tudi obsežno spremno besedo o pesniku in njegovem ustvarjanju. Motivi njegovih pesmi so lirski, pogosto povezani z naravo: lastovka, ki šine pod nebo, kar pesnik vzporeja z mladostjo, ki bi tudi vedno više, pa breza s snegom, ki jo opazuje pesnik nejevoljen, če ptice z nje stresejo njen beli nakit, pa verzi o večeru, ko se umiri narava in potegne topli veter itn. Ne manjkajo tudi ljubezenski motivi, denimo o bolečini ob odhajanju ljubljene drage, ki pa jih Fet dostikrat povezuje tudi z naravo, na primer ko dragi ob prvem svitu prinaša vrtnice in podobno. Pesmi kot prvovrstna lepota občutij in narave.

Samo Rugelj, Bukla 155

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.