Človeška bitja
Matt Haig
| Založba | Hiša knjig, HKZ |
| Leto izdaje | 2023 |
| ISBN | 978-961-7201-40-6 |
| Naslov izvirnika | The humans |
| Leto izdaje izvirnika | 2013 |
| Prevod | Branka Šnek Oset |
mehka vezava
19 x 12,5 cm
650 g
334 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > znanstvenofantastični roman
britansko leposlovje
Založnik o knjigi
Nagrajeni avtor romana Polnočna knjižnica predstavlja svojo najzabavnejšo in najbolj črno komedijo! Pisatelj Matt Haig, ki ga je The New York Times označil za »romanopisca z veliko resnosti in talenta«, je napisal neverjetno zgodbo o človeški naravi in veselju, ki se skriva v hektičnem življenju na Zemlji. Roman Človeška bitja je zabavna, izjemno berljiva zgodba, ki igrivo in ganljivo raziskuje najzapletenejši pojem – nas same.
Ko obiskovalec iz vesolja prispe na Zemljo, o človeški vrsti, milo rečeno, nima najboljšega mnenja. Prevzame telo in identiteto profesorja Andrewa Martina, odličnega matematika na Univerzi v Cambridgeu, ter se nameni dokončati zadano nalogo, da se bo čim prej vrnil na utopični domači planet, kjer so vsi vsevedni in nesmrtni.
Videz ljudi se mu gnusi. Hrana, ki jo jedo ljudje, se mu gnusi. Gnusi se mu zmožnost človeštva, da ubija in se vojskuje, koncepta ljubezni in družine sta mu španska vas. Sčasoma pa začne dojemati, da ta nenavadna vrsta morda ni tako zelo slaba. V telesu Andrewa Martina pije vino in bere poezijo, vzljubi rock glasbo in kikirikijevo maslo. Počasi in povsem nepričakovano splete tudi vezi s profesorjevo družino. V vseh nepopolnostih ljudi začenja spoznavati upanje in lepoto in se sprašuje o smiselnosti misije, zaradi katere je bil poslan na Zemljo.
Recenzija Bukla
Nagrajeni avtor romana Polnočna knjižnica, ki je osvojil bralce po celem svetu, je že pred leti navdušil tudi s to fikcijsko zgodbo: v ospredje postavi neznano osebo iz vesolja, ki pride na Zemljo s posebno misijo in zato prevzame telo in identiteto enega najboljših matematikov na svetu. Misija je sicer pomembna, prav tako celotna zgodba, ki jo pisatelj opisuje z lahkotnim pripovednim tokom, vendar težo in unikatnost tudi tokrat dajejo širše zastavljena vprašanja, ki si jih postavljamo med branjem. To bitje ima namreč sprva velik odpor do ljudi – ne razume njihovih navad in odnosov (Zakaj se oblačijo? Zakaj ravnajo v skladu s pričakovanji in proti svoji volji? Zakaj jedo mrtve živali? Zakaj govorijo, česar ne mislijo? Zakaj vztrajajo v slabih odnosih?). Spozna, da »biti človek pomeni sčasoma znoreti«. Nima pa odpora le do ljudi, ne razume niti psov in njihovega obnašanja. Toda počasi začne doživljati najbolj človeške trenutke (recimo, kako se počutiš, ko se prvič zasmejiš), saj tam, od koder prihaja, ni ljubezni, ni sovraštva, ni strasti, ni imen, ni družin, ni norosti. Ni niti strahu, saj ne bodo nikoli umrli. Privlačno in nenavadno branje, ki postavi ogledalo našemu vsakdanjemu življenju, predvsem pa vabi k razmisleku o smislu življenja. Konec knjige zato ne preseneti – ali pač?
Ajda Vodlan, Bukla 173–174
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
