Mesija s peščenega planeta

Recenzija Bukla

Čeprav se mojstrovina Peščeni planet (Dune) lahko bere kot samostojni roman, se je težko upreti nadaljnjim obiskom v ta podrobno, prepletajoče in izjemno domiselno politično ter religiozno zgrajeni svet. Dune se je namreč razvil v pravo pravcato blagovno znamko, ki trenutno obsega 19 naslovov (šest jih je do svoje smrti napisal avtor sam, za preostale sta zaslužna njegov sin Brian Herbert in pisec ZF-ja Kevin J. Anderson). Glede na to, da letos na velika platna prihaja prvi del težko pričakovane adaptacije prvega romana pod taktirko Denisa Villeneuva (Prihod, Iztrebljevalec 2049), v pripravi pa je še TV-nadaljevanka Dune: The Sisterhood), se bo v prihodnosti o peščenem planetu še veliko govorilo. Ta čas pa se lahko veselimo dejstva, da slovenski prevod ni obtičal samo pri prvi knjigi. Mesija s peščenega planeta je pomembno nadaljevanje, ki bralce razdvaja že od izida naprej. Delo, ki se bere kot nekakšen epilog Peščenega planeta (a je hkrati prolog k Otrokoma peščenega planeta, zaključnemu delu prve trilogije, ki pri nas izide še letos), zaznamuje občutno spremenjen ton. Nit prve knjige je bila vzpon glavnega junaka, nad tokratno pa preži zla slutnja neizogibnega padca, potem ko doseže vrh. Dvanajst let je minilo, odkar je Paul Atreides prevzel imperialni prestol, sile, ki mu nasprotujejo, pa s povezovanjem postajajo vse močnejše … Kot lahko preberemo v spremni besedi, je eno od sporočil, da voditelji niso vsemogočni in brez napak, hkrati pa Herbert opozarja na nevarnost prevzema oblasti s strani verskih institucij. Kljub prevevajoči družbenoangažirani tematiki pa je Mesija ­znatno bolj intimen in introspektiven od bolj akcijskega predhod­nika. Knjiga torej, ki poglobi Herbertovo vizijo in pripravi teren za nadaljevanja. Perfektno!

Aleš Cimprič, Bukla 152

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.