Nove »knjige o Titu«
Bukla 66, junij 2011

Med največkrat ponatisnjene knjige o maršalu nekdanje Jugoslavije sodi Knjiga o Titu, ki jo leta 1955 napisal slovenski pisatelj France Bevk. Junaško pripoved o ključavničarju, ki se je v Kumrovcu rodil Hrvatu in Slovenki, med drugo svetovno vojno pa vodil osvobodilni boj jugoslovanskih narodov proti nacističnim in fašističnim okupatorjem, so po dekretu socialističnega režima brale številne generacije šolarjev po vsej Jugoslaviji. Po razpadu Jugoslavije so nove »knjige o Titu« polagoma začele prikazovati temnejše strani njegovega lika ali pa so obujale izmuzljivo hlepenje po »starih, boljših časih«. Toda po tridesetletnem odmiku od smrti nekdanjega predsednika je morda le nastopil čas za celovit in nekoliko bolj objektiven pogled na politika, ki je v prejšnjem stoletju usodno zaznamoval tudi Slovenijo.

Za časa življenja je bil Tito živa legenda in nedotakljivi mit, torej je razumljivo, da se kopičijo razprave, ki ta mit razpirajo, ga osvetljujejo z drugačnih gledišč, prizemljujejo ali ga, tako kot nova knjiga zgodovinarja Jožeta Pirjevca Tito in tovariši (Cankarjeva založba, 2011), skušajo portretirati »na Rembrandtov način«. Podobno se dogaja z večino kultov osebnosti vzhodnoevropskega in azijskega socializma, le da obravnave še vedno dajejo prednost senzacionalizmu na eni in romantiziranju na drugi strani – pred eruditskim zgodovinopisjem.

Čutno nostalgijo Titovega socializma nam najprej približa knjiga receptov z naslovom Titova kuharica (2005) Anje Drulović, in čeprav ta slikovita pop uspešnica ni bila prevedena v slovenski jezik, je tukajšnje bralstvo zlahka dosegla v hrvaški in srbski različici. Na prvi pogled apolitična in nekoliko šaljiva knjiga predstavlja jedilnike in uradne dokumente, ki so bili javnosti poprej nedostopni. Hrana, ki je prihajala na krožnike Tita, njegove žene Jovanke in uglednih gostov iz sveta politike ter umetnosti, je bila kemično pregledana in pripravljena po najvišjih standardih, znano pa je tudi, da je za Titovo kulinariko med drugim skrbel slovenski kuharski mojster Jožef Oseli.

Poleg osebnih kuharjev je imel Tito seveda svoje tolmače. Na srečanjih s tujimi novinarji in državniki mu je iz nemškega jezika prevajal srbski prevajalec Ivan Ivanji, ki je to delo opravljal štirinajst let, pozneje pa je svoja pota obeležil v knjigi Titov prevajalec (Karantanija, 2007). V spominih ne razkriva velikih državnih skrivnosti, ampak z blago prizanesljivostjo in distanco opisuje osebno izkušnjo z mednarodnega političnega parketa v drugi polovici šestdesetih in skozi celotna sedemdeseta leta 20. stoletja.

Nostalgijo po Titu najbolj neposredno naslovi Mitja Velikonja in jo v naslovu svojega knjižnega eseja imenuje kar Titostalgija (Mirovni inštitut, 2008). Pisec se ne trudi biti zgodovinsko prepričljiv in »se ne obremenjuje z gostilniškimi ali kolumnističnimi binarizmi, ali je bil Tito bad guy ali good guy«, ampak se sprašuje, »zakaj Tito navdihuje ljudi še danes«. Opažanja in posledični slog pisanja prinašajo diskurz, v katerem igra osrednjo vlogo humor protislovij.

O mitu in skrivnosti Titove osebnosti so spregovorile tudi nekatere knjige s tendenco, da bi na glavo postavile usidrana prepričanja o državniku, ki ga je Zahod častil zaradi preloma s Stalinom in zaradi strateških interesov v hladni vojni, preostali svet pa zaradi njegovih uspehov z gibanjem neuvrščenih. Beograjski publicist Pero Simić je v številnih razpravah, od katerih je bila v slovenščino prevedena Tito – skrivnost stoletja (Orbis, 2009), izpostavil Titovo ovajanje tovarišev v Moskvi v času Stalinovih čistk in njegovo osebno vpletenost v povojne poboje kolaborantov. Tudi zgodovinar Silvin Eiletz se je osredotočil na rusko obdobje, ki ga je skušal prikazati v Titovih skrivnostnih letih v Moskvi: 1935–1940 (2008) in v delu Pred sodbo zgodovine (2010) – oboje je izšlo pri Mohorjevi družbi v Celovcu. Eiletz nakaže, da je v Stalinovi Rusiji in njenem brutalnem diktatorskem vzdušju Tito prekalil svoj politični in deloma tudi osebnostni profil ter ga pozneje vtisnil nastanku SFR Jugoslavije. Sestavljanja Titove značajske skice se je lotil še Marko Vidnjevič v knjigi Josip Broz Tito – Grandiozni narcis (Goga, 2010), v kateri s psihoanalitičnim pristopom razčlenjuje predvsem voditeljevo samovšečnost.

Kar nekaj medijskega prahu je uspelo dvigniti feljtonistu Miru Simčiču s knjigo Tito brez maske (Mladinska knjiga, 2007) in njenim nadaljevanjem Ženske v Titovi senci (samozal., 2010), ki kljub kontroverznima naslovoma nista prinesli zares velikih presenečenj. Bolj kot nova dejstva sta delili pogled na Tita kot na vsakdanjega človeka z dobrimi in slabimi lastnostmi, ki so se prenašale v sfero krojenja usod ljudskih množic. Da je imel Tito vse življenje precej neizpolnjujoče partnerske zveze, seveda ni skrivnost in v tem pogledu je verjetno najbolj zanimiv odnos z njegovo ženo Jovanko, o čemer se je razpisal predsednikov osebni zdravnik Aleksandar Matunović. Titova sovladarica (Mladinska knjiga, 2008) tako oriše presenetljivo dolg lok zbliževanja bodočih partnerjev, njunega dolgoletnega skupnega življenja in seveda končne odstranitve Jovanke iz Titovega življenja.

Ob delu Josip Broz Tito – osebnost, stvaritve, titoizem (samozal., 2010) se je za vrnitev k obravnavi Titovih političnih dosežkov zavzel Marko Vrhovec. V mnenjskoesejističnem tonu poudarja pet potez, ki so porodile vznik titoizma kot zgodovinske izkušnje, ki je po avtorjevih besedah sicer ne velja posnemati, velja pa jo izkoristiti v novonastalem konglomeratu Evropske unije, ki še ni dovolj izbrusila reševanja odnosov med različnimi narodi, veroizpovedmi in kulturami.

Za konec se moramo vrniti k že omenjeni Pirjevčevi knjigi, ki z zgodovinopisno širino postavlja nov mejnik pisanja o Titovem liku ter celotnem obdobju povojne Jugoslavije. Raziskovalno delo je trajalo in nastajalo dolgih trideset let, in čeprav se na mnenjskem podiju avtorju očita naklonjenost vrednotam levice, strokovni spis Tito in tovariši daleč presega »politično in ideološko razcepljenost slovenskega naroda«. Naslov ne izkazuje apologetstva ali idealiziranja nekakšnega sanjavega tovarištva Tita z njegovimi političnimi sodelavci, temveč ravno to postavlja pod velikanski vprašaj. Nikakršnega dvoma ne pušča o tem, da je šlo v Titovem primeru za ambicioznega diktatorja, ki je bil razpet med večnimi strahovi pred ruskim maščevanjem in izgubo vodstvenega položaja v lastni partiji ter širokim odobravanjem, ki ga je kot spreten državnik požel v mednarodnem merilu in pri dobršnem delu domače javnosti.

Čeprav najdemo v knjigi številna pričevanja iz različnih svetovnih arhivov, ne gre za izrecno nova dognanja, razen morda v nekaj točkah, ki pa so daleč od zanemarljivega. Titova osebna vpletenost v povojne zunajsodne poboje je tokrat jasno izražena in kot vse kaže, bi v primeru, ko do njih ne bi prišlo, Slovenija in Hrvaška že takrat lahko postali del kapitalističnega Zahoda pod britanskim nadzorom, Srbija z dostopom na morje pa del socialističnega vzhoda pod Rusi. Tako sta se vsaj dogovorila Churchill in Stalin v Moskvi oktobra 1944, jugoslovanski komunisti s Titom na čelu pa so se temu uprli tako, da so si s povojno okrutnostjo zagotovili totalitarno oblast na skupnem ozemlju.
Knjiga zajema vsa obdobja Titovega življenja in vključuje tako osebne drame Josipa Broza kot njegovo vojaško, politično in diplomatsko delovanje. Posebna poglavja so namenjena najbližjim sodelavcem Milovanu Đilasu, Edvardu Kardelju, Aleksandru Rankoviću in tako imenovani mladi gardi, s katerimi je v različnih obdobij delil naklonjenost in hkrati sprožal ostra trenja, ki prav tako niso ostajala brez političnih žrtev.

Pomenljiv vidik knjige, na podlagi katere se bo Titov lik brez posebnih olepšav lahko predstavilo tudi generacijam brez osebne izkušnje z nekdanjim sistemom, je tudi dejstvo, da jo je – kot prvo tako široko in dosledno delo o Titu – napisal Slovenec. Zaradi svoje objektivnosti pa bi si vsekakor zaslužila, da seže tudi do preostalih dežel nekdanje Jugoslavije.

  Košarica knjigarne  
V košarici ni knjig.
  Poletno branje