Čisto poseben bralec
Ne le »čisto poseben levček Leon«, ampak kar 10 do 15 odstotkov otrok ima posebne težave pri branju, disleksijo (oz. legastenijo po starem). V začetku januarja so mediji poročali o slikanici z naslovom Kako je nastalo Blejsko jezero, ki jo je napisal desetletni deček Henrik Riko Zupan, dislektik, ilustriral pa njegov prav tako desetletni prijatelj Jadran Hohnjec. Dogodek je v javnosti vzbudil precej pozornosti in ob tem knjižničarji Pionirske opozarjamo na informacije s tega področja, ki se je v zadnjih dveh desetletjih močno razvilo, bralnega gradiva za otroke z disleksijo pa je v zadnjih letih prav tako vse več.
Knjižničarji se od nekdaj trudimo z otroki z različnimi bralnimi težavami in jim izbiramo primernejše bralno gradivo, poskušamo slediti njihovim željam in zanimanju in predvsem v kar največji meri spodbuditi razvoj njihove bralne zmožnosti. Vse to počnemo v sodelovanju z učitelji, s starši in z mentorji branja (tj. predvsem z mentorji Bralne značke). V zadnjih letih, ko smo začeli otroke s posebnimi potrebami vključevati v normalni pouk, pa je to delo še intenzivnejše.
Tudi mladinskih knjig in slikanic o disleksiji ter o učnih in razvojnih težavah je vse več. Vse to gradivo je dobrodošlo tako otrokom s posebnimi težavami in njihovim staršem kot tudi drugim, da spoznavajo to problematiko, razumejo vrstnike s posebnimi težavami in jih laže sprejemajo. Tudi te mladinske knjige v MKL, Pionirski – centru za mladinsko književnost in knjižničarstvo vrednotimo in uvrščamo v naše Pregledne in priporočilne sezname knjig oz. v Priročnike za kakovostno branje. Pri tem pa opažamo, da so le redke med njimi zares kakovostne, če upoštevamo vsa merila vrednotenja. Estetski in jezikovni vidik sta pogosto šibkejša na račun razvojno-bralnega vidika.
Bravo, društvo za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami, je leta 2009 izdalo slikanico z naslovom Čisto poseben levček Leon. Besedilo Karmen Korez predstavlja Leonove posebne težave pri branju, nerazumevanje vrstnikov in prizadevanje učiteljice, da bi sprejeli in vzljubili drugačnega levčka. Poučnost besedila je močnejša od estetskega vidika. Tudi likovni del deluje predvsem kot podpora vzgojnemu vidiku. Čeprav slikanica tudi po izvedbi najbrž ustreza vsem strokovnim zahtevam gradiva za dislektike – glede na to, da je izšla pri društvu Bravo! –, bi želeli več estetskega naboja.
To pa je do neke mere pred leti uspelo avtorici Mojiceji Podgoršek in ilustratorki Poloni Lovšin, ki sta s strokovnim sodelovanjem mag. Milene Košak Babuder ustvarili slikanico z naslovom Medo reši vsako zmedo (Damodar, 2007), ki je bila naslednje leto uvrščena med finalistke nagrade izvirna slovenska slikanica.
Na podoben način uspeva seriji O Jakobu in muci Mici, v kateri sta izšla šele dva naslova, Rojstni dan (Miš, 2009) in Novoletna smrečica (Miš, 2010). Avtorica Barbara Hanuš in ilustratorka Ana Zavadlav uspešno ustvarjata slikanice za otroke z različnimi bralnimi težavami (upoštevata zahteve pri izboru besedišča, oblikovanju besedila, izboru vrste pisave, velikosti črk, barve papirja idr.), posebej pa za neslovenske otroke, ki se učijo branja v slovenščini. Obe slikanici sta izšli v dveh izdajah: enkrat poleg slovenščine še v nemščini, italijanščini in madžarščini in drugič v hrvaščini, makedonščini in romščini. Slikanica Rojstni dan se je uvrstila med finalistke nagrade Izvirna slovenska slikanica 2010 prav zaradi uravnoteženosti med namembnostjo, strokovnimi zahtevami po dostopnosti in estetsko dognanostjo.
Med knjigami za začetne bralce naj opozorimo na delo Christine Nöstlinger Mini gre na morje, eno izmed knjižic v zbirki o Mini, ki je že sicer zasnovana kot spodbudno bralno gradivo za začetne bralce s privlačno, napeto in humorno zgodbo, z zračno oblikovanim besedilom, z duhovito ilustracijo, s koščki stripa idr. Enkrat je ta knjižica izšla v običajni izdaji, črn tisk na belem papirju, drugič pa v izdaji, primernejši za mlade dislektike (Družba Piano, 2007).
Ista založba je v tesnem sodelovanju s strokovnjaki izdala tudi slikanici, ki se zdita še posebej dragoceni, saj prinašata mladim bralcem s posebnimi bralnimi težavami besedila iz literarne dediščine. To sta ljudska pripovedka O petelinčku (Družba Piano, 2008), ki jo je zapisala Zdenka Hliš in s spremno besedo Tanje Černe, prof. defektologije, ter Osel in pes (Družba Piano, 2010), sodobna priredba po Ezopu, s spremno besedo za starše mag. Milene Košak Babuder.
Edino besedilo, namensko pisano za najstniške bralce s posebnimi potrebami, je knjiga Katarine Kesič Dimc z naslovom Skrivnost X 4 (Alba 2000, 2010). Predstavlja štiri zgodbe najstnikov, od katerih ima vsak svojo skrivnost oz. posebno specifično razvojno težavo. Zgodbe se prepletajo in razpletajo z namenom, da se bralci seznanjamo z različnimi težavami, obenem pa so pisane bralno nezahtevno, da bi bile dostopne tudi bralcem s temi težavami. Namembnost prevladuje nad estetskim, moteče pa je tudi, ker je na naslovnici posebna oznaka Pišemo, rišemo, beremo slovensko (saj vendar ne gre za delovni zvezek!).
Želimo si, da bi se avtorji, ilustratorji in uredniki potrudili in ustvarjali knjige, ki bi ustrezale strokovnim zahtevam gradiv za dislektike, obenem pa bile tudi sicer jezikovno, sporočilno in estetsko čim bolj kakovostne. Predvsem pa ne bi bilo dobro, če bi hiteli z izdajanjem knjig za novo tržno nišo.