J. R. R. Tolkien, raziskovalec Srednjega sveta
John Ronald Reuel Tolkien (1892–1973) je bil angleški jezikoslovec in literarni zgodovinar, profesor na oxfordski univerzi. Zavzeto je preučeval stare mite in epe, zlasti iz zakladnice nordijske mitologije. Prav njegova velika ljubezen do jezika in strast do izmišljanja novih, neobstoječih besed sta ga pripeljali do odkritja Srednjega sveta, fantazijskega sveta nekje »na sredi« med resničnostjo in sanjsko vizijo, sveta s svojo lastno mitologijo, zgodovino in geografijo, ki nima primere v svetovni književnosti po doslednosti izpeljave tja do najmanjših podrobnosti.
Bralcem je bil ta čudežni domišljijski svet razkrit leta 1937, ko je izšel mladinski roman Hobit, neke vrste uvod v fantastično trilogijo Gospodar Prstanov, ki je izšla v letih 1954–1955. V obeh romanih so popisani pomembni dogodki Tretjega veka; legende Starših dni, v katerih je opisan Prvi vek sveta, pa so ostale bralcem dolgo časa skoraj povsem skrite, čeprav jih je Tolkien zbiral vse od leta 1917 dalje. Obširen vpogled v to »zgodovinsko obdobje« Srednjega sveta ponujajo posmrtno objavljena dela Silmarillion, Nekončane povesti in Zgodovina Srednjega sveta, ki jih je uredil pisateljev sin Christopher, predan skrbnik očetove literarne dediščine.
Tudi povest o Húrinovih otrocih je ena od legend Starših dni, po avtorjevem mnenju naj bi bila celo, poleg junaške pravljične romance o Bernu in Lúthien in zgodbe o padcu Gondolina, ena od treh »velikih povesti«. Pred kratkim je prvič izšla kot samostojna knjiga v angleščini, z le nekajmesečnim zamikom pa jo dobivamo tudi v izpiljenem, gibkem prevodu Branka Gradišnika.
Delo, ki se naslanja na finsko epsko pesem Kalevala, je napisano v poudarjeno arhaičnem slogu. Pripoveduje o Húrinovem sinu Túrinu, ki se je sam poimenoval Turambar, »Gospodar usode«, a je bil vse prej kot to. Usojeno mu je namreč bilo, da živi ujet pod urokom sovražne kletve, ki jo je njegovemu očetu in njegovim bližnjim naložil Morgoth, Črni sovražnik. Nad njim je tako vse življenje visela temna senca, ki je kljub nenehnemu boju ni mogel poraziti, ampak je le poglabljal svojo bolečino in jo prizadejal tistim, ki jih je najbolj ljubil.
Tolkien v »Túrinovo sago« – njegovo otroštvo; bivanje pri vilinskem kralju Thingolu in kraljici Melian; boj z orki in ostalimi Morgothovimi služabniki; pajdašenje z izobčenci in maloškratom Mîmom; spopad z zmajem Glaurungom ter zakleta ljubezen do prelepe Níniel –
z vestnostjo zgodovinarja vpleta tudi najmanjše detajle in jih sproti včlenja v »velehistorijo« Srednjega sveta. Bralec/bralka se mora tako trudoma prebijati skozi brezštevna krajevna imena, kraljevske rodbine, sorodstvena razmerja ..., ki ob koncu spletejo čvrsto celoto, ki pa je spet del večjega, natančno dognanega sistema – Tolkienovega mitološkega opusa.
A kot velja za vse zgodovine, je tudi ta, o kateri priča legenda o Húrinovih otrocih, predvsem zgodovina vojskovanja, velikih bitk, moških zavezništev in izdajstev ter junaških dejanj. V njej ni prostora za drobne, intimne detajle vsakdanjega življenja, za opise starodavnih šeg, niti za poglobljeno predstavitev posameznih oseb oziroma odnosov med njimi. Pisatelj tako praviloma nakaže njihove značaje le z opisnimi lastnimi imeni, v katerih je zgoščen njihov simbolni pomen – Húrin »Neomajni«, Morwen »Vilinje sijajna«, Beleg »S čvrstim lokom« ...
Tudi Túrin sam pravzaprav ni tragični junak v pravem pomenu besede, ampak prej arhetipski lik, skozi katerega se udejanja zlohoten načrt. Prav zaradi te odsotnosti avtorefleksije oziroma notranjih bojev je zgodba za sodobne bralce, kljub vsej kompleksnosti, preveč premočrtna.
Tolkien se tudi v povesti Húrinova otroka izkaže kot neprekosljiv ustvarjalec domišljijskega sveta, ki ga, kar velja za vsa njegova dela, gradi predvsem s pomočjo jezika, njegovega zvena in ozračja, ki organsko izrašča iz njega. To je v tem delu izrazito mrakobno.
Pri opremi knjige je sodeloval ilustrator Alan Lee, ki je za svoje delo pri filmih Gospodar
Prstanov režiserja Petra Jacksona prejel oskarja.
Pod črto: Tolkien je bil eden izmed ustanovnih članov oxfordske druščine prijateljev, imenovane »The Inklings«. Med njimi je bil tudi C. S. Lewis, ki naj bi bil »prvi Tolkienov odvisnik«.
Če vam je ta knjiga všeč, preberite še ...
HobitJ. R. R. Tolkien
Eno najbolj priljubljenih mladinskih del vseh časov je očarljiva, odlično napisana povest o mali odisejadi simpatičnega hobita Bilba Bogataja, ki skupaj s škratovsko druščino in pomočjo modrega čarovnika Gandalfa potuje v daljno jutrovo deželo, kamor gredo iskat svoj izgubljeni zaklad, ki se ga je polastil zmaj Smaug. Obenem pa je tudi roman o pustolovščini življenja in o potovanju k samemu sebi.
SilmarillionJ. R. R. Tolkien
Obsežna zbirka legend, ki pripoveduje o nastanku sveta ter vzponu in propadu velikih vilinskih kraljestev tisočletja pred dogajanjem v Gospodarju Prstanov, velja za mitološko, fabulativno in idejno osnovo vseh Tolkienovih del. Med njimi je tudi pripoved o silmarillih, popolnih draguljih, v katerih je bila shranjena poslednja svetloba Dveh Dreves iz Valinora, a jih je ukradel zlobni Morgoth.
Trilogija Gospodar PrstanovJ. R. R. Tolkien
Veličastna epska trilogija o boju med dobrim in zlim, katere slog po ritmičnih kvalitetah in silovitosti spominja na nordijske sage in anglosaško poezijo. Velja za eno najvplivnejših knjig dvajsetega stoletja, med privrženci fantazijske literature pa ima status biblije. Sestavljajo jo trije romani: Bratovščina Prstana, Stolpa in Kraljeva vrnitev. Nevarna pustolovščina se začne, ko je mlademu hobitu Frodu Bisaginu zaupana velikanska naloga. Z druščino zvestih spremljevalcev se odpravi na nevarno pot skozi Srednji svet proti Počem pogube, da bi enkrat za vselej uničili Vladarja med Prstani – Edini Prstan, ki še manjka zloveščemu Temnemu vladarju.