PREGLED PREVEDENEGA LEPOSLOVJA MED MAROKOM IN AFGANISTANOM (2010–2012)
»Strokovnjaki za nevidnost smo,« zapiše maroški pisatelj Tahar Ben Jelloun v francoščini. Njegov rojak Mohamed Šukri v arabščini dodaja: »Ko umrejo otroci, postanejo angeli, ko umrejo odrasli, postanejo hudiči. Toda jaz sem zamudil čas, ko bi lahko bil angel.« Še glasnejši je evropski Libanonec Amin Maalouf: »Pripadam plemenu, ki od vekomaj nomadsko živi v puščavi svetovnih razsežnosti. Naše dežele so oaze, ki jih zapustimo, ko izvir usahne, naše hiše so šotori, preoblečeni v kamen, naša državljanstva so odvisna od datumov ali od ladij.« Grenko je spoznanje Egipčana Nagiba Mahfouza: »Oni pa so jetniki, kljub temu da jih je veliko. On je močan silak, oni pa nimajo ne moči ne odločnosti. Toda mar ne obstaja kakšna pot do upora, do upora katerekoli vrste?« Seveda: »Življenje me je naučilo: človek je človeku pekel,« zavzdihne Ahmed Hamdi Tanpinar v turščini.
Domov, Izvori, Pravi čudež in Inštitut za naravnavanje ur so naslovi knjig, iz katerih prihajajo navedeni citati, teritorialno razpeti med Maroko in Afganistan; to so prebliski pisateljev in ne po naključju sorodne misli strokovnjakov za nevidnost, ki znajo še kako dobro poskrbeti, da so na Vzhodu in Zahodu vidni; njihove korenine so posejane po celotni severni Afriki, Turčiji in Bližnjem vzhodu, ne pa tudi njihovi stalni naslovi prebivališča. So le del velikanskega korpusa klasične in sodobne emigrantske, arabske in postkolonialne književnosti Vzhoda. A na tem mestu jih predstavljamo kot prevode literarnih del z območja med Magrebom in Indijo, ki so jih slovenske založbe izdajale med letoma 2010 in 2012.
Po drugi svetovni vojni so prevodi iz arabskega sveta najprej prihajali počasi, nesistematično, zadnja leta pa je mogoče opaziti povečano zanimanje za arabsko literaturo. Vzrokov je veliko in nekateri so vidni že od daleč – živo odprte rane med Orientom in Okcidentom, terorizem, izseljenski protesti, islam v Evropi in širše, vojaško posredovanje v Iraku in Afganistanu, napetosti med Izraelom in Arabci, arabska pomlad, bratomorne vojne na Bližnjem vzhodu itd. –, drugi pa so subtilno skriti v mnogih zgodovinskih, filozofskih, družbenih analizah. Vendar besede književnosti z domišljijo, ki korenini v realni izkušnji, bolj prevzamejo kot suhe analize; pomislimo le na svetovni in slovenski uspeh Khaleda Hosseinija.
Red pa mora biti: 16 romanov, o katerih bo tekla beseda, bomo uredili z geografskim merilom in se podali na kratko na literarno potovanje v Maroko, Egipt, Izrael, Libanon, Sirijo, Turčijo in Afganistan. Čeprav je to le potovanje po pokrajinah duha, je vozovnica, skrita med njihovimi gosto pisanimi platnicami, brezplačna.
Maroko – na prepihu med Evropo, Afriko in arabsko kulturo
Razgibana zgodovina Maroka je bila od nekdaj tesno povezana z Zahodom. Po svoji različici arabske pomladi je Maroko z dolgo, razkosano, nasilno, boemsko, enkratno zgodovino postal država, v kateri nekatere knjige niso več prepovedane, čeprav še vedno vznemirjajo. Ena takih je klasika maroške književnosti Mohameda Šukrija Goli kruh (1972), v kateri se v odsekani, brutalni pripovedi mešajo nasilje, detomor, prostitucija, klošarjenje, uživanje drog, homoseksualnost, pedofilija; avtobiografski roman je postal kulten že zaradi dolgoletne prepovedi objave v Maroku. Podoba Tangerja po drugi svetovni vojni, ki je bil tako privlačen za Teneseeja Williamsa ali Paula Bowlesa, Šukrijeva prijatelja, je pisateljev manifest in proza na meji resničnega in izmišljenega; za slovenskega bralca pa je prevod Golega kruha neolepšan, realen vstop v arabsko pisano prozo, ki jo prevajata zelo delavna Mohsen Alhady in Margit P. Alhady.
Velike civilizacijske spremembe v prvi polovici 20. stoletja so zlomile, uničile ali preobrazile tisočletne imperije, posejane po severni Afriki in Bližnjem vzhodu; ne le iz Maroka, tudi od drugod je pljuskal val izseljevanja po celem svetu. Tahar Ben Jelloun je, na primer, v sedemdesetih letih emigriral v Francijo, kjer danes uživa ugled velikega pisatelja in misleca. Ni ravno redko, da pisatelji z Vzhoda pišejo v drugih jezikih: Ben Jelloun je tako kot Libanonec Amin Maalouf ali Afganistanec Atiq Rahimi uveljavljen frankofonski pisatelj; to je še dokaz več, da nacionalnosti neke književnosti ne moremo ločevati samo po jeziku, temveč bolj po »izkušnji«.
V živo sodobnost je zarezan Ben Jellounov kratki roman Domov (2009), v katerem strah pred upokojitvijo hromi maroškega izseljenca v demokratični »Fransi«, ki omogoča boljše življenje, daje denar, zagotavlja zdravstveno zavarovanje, hkrati pa seje mrzle poglede bogatih, spodbuja tiho, pritajeno sovraštvo Evropejcev do priseljenskih, večinoma fizičnih delavcev. Dobrodušnega Mohameda na Francijo nič ne veže; prepričan je, da mu je odvzela otroke; vsi namreč radi živijo tam in imajo svoja življenja, njega pa srce vleče domov. Po upokojitvi se vrne v Maroko, kjer zgradi ogromno hišo in v blodnjah čaka na svoje otroke – ki pa nočejo priti. »Postali so mali Evropejci, med katerimi se vsak bori zase, med katerimi je mesto staršev nekje v ozadju.«
Oba prevoda iz maroške in maroško-francoske književnosti silovito nanizata razpetost med domom in svetom, trpljenje zaradi skorumpiranosti režima, spopad med tradicijo in modernim doživljanjem sekulariziranega sveta, nasprotje in povezanost dveh kultur in religij. Ne po naključju Taharja Ben Jellouna, katerega Sveto noč, ozaljšano z Goncourtovo nagrado, je leta 2004 prevedla Suzana Koncut, pogosto popredmetijo v »most med Zahodom in Vzhodom«. Šukrijev Goli kruh pa je dragocen prispevek k zgodovini skupne blaznosti, ki ne prizanaša nobeni kulturi, nobeni strani neba.
Egipt – ali revolucija žre svoje otroke?
O arabski pomladi, ki je z oblasti pregnala ljubljenega vodjo Mubaraka v Egiptu, je bilo v zadnjih dveh letih prelitega veliko črnila. Tudi oba prevoda iz zadnjih dveh let – zbirka kratkih zgodb Pravi čudež Nagiba Mahfouza in praktični tečaj urbane sociologije, na pol leposlovna knjiga Taksi Halida Al Hamisija – sta vsak na svoj način povezana s predzgodovino dogodkov, ki so spodbudili revolucijo v Egiptu. Na eni strani imamo moderno, umetelno zgrajeno prozo egipčanskega literarnega klasika in Nobelovega nagrajenca, na drugi pa neolepšano sliko prevozov s taksiji in pogovorov z najboljšimi poznavalci družbenih in političnih razmer v državi – taksisti. Če so kritične podobe družbe pri Mahfouzu zavite v alegorične, a vendar realistično izpisane zgodbe in so bile, kakor pri Mohamedu Šukriju, žrtev cenzure – ne nazadnje je pri 82 letih leta 2004 Mahfouz preživel atentat –, je Hamisijeva knjiga zaradi neposrednosti in odkritosti takoj po izidu leta 2006 postala knjižna uspešnica v Egiptu, ki so ji pripisovali vizionarstvo kot »knjigi, ki je napovedala arabsko pomlad«.
Nagib Mahfouz je – poleg Ala Al Aswanija – slovenskemu bralcu že dobro znan, saj so pred leti izhajali prevodi cikla njegovih najpomembnejših romanov (Pot med palačama, Palača poželenja, Cukrarska ulica). Kratke zgodbe v zbirki Pravi čudež pa so »vstopnica« za krvavi teater zgodovine 20. stoletja: zaznamuje jih čakanje in nemo opazovanje nasilja policije in drugih institucij ter brezkompromisna analiza strogih moralnih pogledov na zakonsko življenje in ljubezen. »Vse, kar se je zgodilo, ni čudež, edini čudež je samo ta, da se je tvoje srce omehčalo po tem, kar je bil prej,« je zapisal Mahfouz.
In kar je pri prvem arabskem Nobelovcu subtilno utelešeno v umetniški prozi, je Hamisijev Taksi izrazil neposredno: »Mubarak je pa strahopetec, ki dovoli, da država dela z nami, kar se ji zdi, in nič ne reče.« Taksisti kot ulični profeti uživajo velik ugled in za priostreno kritiko, sestavljeno iz živih besed pogovornega jezika ulice, ne potrebujejo ne izobrazbe ne omike, temveč občečloveško intimnost in razumnost, ki nista vklenjeni v prepovedi avtokratskih in zbirokratiziranih sistemov. »Ti taksisti imajo bogato znanje o egiptovski družbi, kajti živijo in delajo na ulici in se vsak dan srečujejo z neverjetnim vzorcem ljudi.«
Sodobni Egipt doživlja spremembe; nihče sicer še dobro ne ve, ali na bolje ali na slabše, saj revolucija rada žre svoje otroke. Mahfouzova in Hamisijeva proza se vsaka s svoje strani lotevata istega: hrepenenja po večji svobodi.
Izrael – izgnanci na lastni zemlji
Nemirna zgodovina ne priznaša niti izvoljenemu ljudstvu Izraelcev, ki živijo v srcu arabskega, islamskega sveta in so že dolga desetletja zapleteni v krvave spopade s sosednjimi državami. V slovenščino je prevedenih kar nekaj pomembnih izraelskih pisateljev, na primer David Grossmann, letos pa je izšlo temeljno delo večnega kandidata za Nobelovo nagrado Amosa Oza Zgodba o ljubezni in temnini (2004); to je knjiga, ki razodeva krvavi ozemeljski spor med Izraelci in Palestinci, kot vam ga ne more nobeno preveč temeljito zgodovinarsko ali preveč površno novinarsko pero, hkrati pa prvoosebna pripoved o njegovem otroštvu v najbolj občutljivi fazi izraelske zgodovine (v 40. in 50. letih prejšnjega stoletja); kot družinska kronika združuje zgodovino, v kateri igrajo glavno vlogo vojaki, pokvarjeni, fanatični, nepopustljivi politiki pri Izraelcih in Arabcih ter podpihovalci sovraštva, in intimne, iskrene zgodbe, razprostrte med Odeso, Vilno in Jeruzalemom.
Ozov roman je spomenik nezanesljivosti spomina, v katerem mora domišljija izpolniti tisto, kar je odplaknila erozija časa. »Izgnanec na lastni zemlji« pa je tudi mirovni aktivist. A dokler bodo letele rakete, bo mir oddaljen tako daleč kakor spomini na evropsko preteklost Ozove družine, na celino, ki jih je izvrgla in poslala na Bližnji vzhod. Če je večinoma tako, da so od doma odhajali v tujino, je zajetna Zgodba o ljubezni in temnini podoba obratne usode.
Libanon – ko eksplodira 10.000 bomb
Nenadni obrati krvave usode pa še vedno niso nehali burkati Libanona, nekdaj dela Sirije, od koder vsak dan prihajajo dramatična poročila. Zato ni čudno, da je izseljenstvo že od začetka 20. stoletja zimzeleno izkustvo tamkajšnjih ljudi in se močno izraža tudi v njihovi literaturi. Slovenske založbe precej prevajajo libanonsko književnost: zelo dobro poznamo frankofonega Amina Maaloufa, tudi člana Francoske akademije. Med letoma 2010 in 2012 so izšle kar tri njegove knjige: zgodovinska romana Taniosova pečina (1993) in Leon Afričan (1986) ter esej Izvori (2008), v katerem z zgodbo svojega deda in njegovega brata na Kubi zarisuje to, kar knjige v tem izboru nenehno evocirajo in provocirajo v bralcih: doumeti drugačnost in izkušnjo izseljenca, ki mu lastna razklana domovina ne dovoli normalno živeti. Maalouf je v Izvorih zapisal: »Mi, nomadske duše, častimo sledove in romanja. Ničesar trajnega ne gradimo, vendar zapuščamo sledove. In nekaj šumov, ki se nočejo razgubiti.« Izvori so neleposlovna knjiga, spisana z roko stilistističnega mojstra, ki nam nerazumljive šume ojača v glas, uporniški, vztrajen v vseh nesrečah. Maalouf je sicer bolj zapisan zgodovinskemu romanu, kamor sodita z Goncourtovo nagrado ovenčana Taniosova pečina, poetična biografija dečka iz 19. stoletja, ki v okolje zaradi svoje drugačnosti vnaša nemir, in Leon Afričan, pripoved o arabskem geografu, v kateri s popotovanjem čez Granado, Fez, Kairo in Rim pisatelj razkriva in interpretira nenehne medkulturne povezave med Zahodom in Vzhodom: saj eno ne bi moglo obstajati brez drugega.
Izseljensko usodo doživlja tudi Rawi Hage v Kanadi; njegov prvenec, roman De Nirova igra (2006), napisan v angleščini, prejemnik literarne nagrade Impac, že na začetku udari z 10.000 granatami, ki so razparale zrak nad Bejrutom, in z zgodbo dveh prijateljev – enega privlači Zahod kot možnost preživetja, drugega pa v svoja kruta nedrja vlečejo razne vojaške milice, vpletene v krvavo državljansko vojno. Pripovedni model prijateljstva, na ozadju katerega se prepletata intima in zgodovina – tako kot pri Hosseiniju –, je tudi Hagejevi knjigi prinesel veliko mednarodno odmevnost in prevode v številne jezike, tudi v našega.
»Ujetnik« angleščine in arabščine pa je bil tudi klasik libanonske književnosti Gibran Halil Gibran, saj je pisal v obeh jezikih in živel kot izseljenec. Slovenski izbor njegovih aforizmov, črtic, parabol, poezije, novelistike, dramatike, romanopisja in esejistike pod naslovom Ognjene črke zajema arabski pol Gibranovega ustvarjanja v Združenih državah Amerike. Zaradi ostre kritike duhovščine, obsedene z oblastjo in močjo, prikazovanja mračnih pla(s)ti družbe in nevzdržnega odnosa do žensk Gibranove knjige za časa njegovega življenja v domovini niso bile priljubljene; vendar pa njegova raznovrstna literatura seže nad partikularnost zgodovine in ima občečloveški naboj, zastrt v filozofsko-poetično kontemplacijo o človeku, mistično prepričanje o nujnosti reinkarnacije, s simboliko, izraženo s paralelizmi členov. Izbor Ognjene črke predstavlja Gibrana kot izseljenca, umetniško dušo, razpeta med dva jezikovna univerzuma, in kot ostrega kritika tedanje libanonske družbe in splošnih življenjskih razmer na Bližnjem vzhodu, od katerega so prej bežali, kakor pa da bi se tja zatekali.
Zamenjali so se različni vladarji, a duh eksplozije in izseljevanja je sodobnemu Libanonu žal še vedno znan in domač.
Sirija – zgodovina ni učiteljica življenja
Vojne se očitno nikoli ne končajo. Tudi ko je mirovni sporazum podpisan in puške utihnejo, zaregljajo brzostrelke na drugem koncu sveta, pod drugim diktatorjem. Arabska pomlad je po Bližnjem vzhodu vžgala iskrico upanja, ki pa je v sirski državljanski vojni ni več. Diktatorji, fanatiki, junaki, komunisti, emigranti, taboriščniki, maščevalni sorodniki, vojaki, rokodelci in obrtniki, duhovščina se zvrstijo v Mračni plati ljubezni (2004), v nemščini napisanem romanu sirskega emigranta Rafika Schamija; mozaik, iz katerega je sestavljen velikanski skupinski portret ne le tragične Sirije, temveč celotnega Bližnjega vzhoda, slovenskega bralca seznani z usodo pisatelja, ki se je v Nemčiji naselil že v sedemdesetih letih in tako kot Maalouf, Gibran, Hage in drugi zamenjal jezik. Mračna plat ljubezni, osredotočena na prepovedano ljubezensko zgodbo Rane in Farida, pripadnikov dveh na smrt sprtih klanov, je portret multikulturnega Damaska, v katerem se srečujejo krščanstvo, muslimanstvo in judovstvo, njuna ljubezen pa je prepovedana, saj Sirijo še vedno obvladujeta krvno maščevanje in medsebojno nepomirljivo sovraštvo. Muslimani in kristjani se lahko bojujejo, trgujejo, žalujejo, umirajo, le ljubiti se ne smejo. In če kak par ta nezapisani zakon vendarle krši, se kazen glasi – smrt.
Najhujši pa je podton v Schamijevem romanu in zveni zelo znano: največ hudega nam ne naredijo drugi, ampak za to poskrbimo kar sami. Nič novega pod soncem: zgodovina ni učiteljica življenja.
Turčija – razklani med tradicijo in modernostjo
Orhan Pamuk, turški Nobelov nagrajenec, ki se je pred leti znašel v odmevnem sodnem procesu, ker je pisal o genocidu nad Armenci, je samo letos pri nas doživel tri izdaje (Muzej nedolžnosti, Istanbul – spomini na mesto in Sneg). In ker po besedah drugega, pri nas še neznanega, turškega pisatelja Ahmeda Hamdija Tanpinarja v romanu Inštitut za naravnavanje ur »univerzum odkrivamo kot zeljnato glavo, list za listom, plast za plastjo«, se premaknimo od znanega k neznanemu: Tanpınarjev roman velja za sodobno turško klasiko. Izšel je v letu pisateljeve smrti leta 1962 in je humorna in satirična tematizacija »evropeizacije« turške družbe. Portret ljudi, ki bi sicer radi bili moderni, a najdejo vsak izgovor, da sami lahko ostanejo tradicionalni, je v romanu na absurden, satiričen način pripeljan v birokratsko skrajnost, v kateri lahko obstaja Inštitut za naravnavanje ur z vsemi oddelki, pododdelki, šefi, namestniki, pomočniki, specialisti, administrativnim osebjem in v katerem dejansko prodajajo meglo; ob tem pa oblastnikom, ki jih izdatno financirajo, uspešno po svoje interpretirajo stvarnost.
Tanpınar je roman napisal kot avtobiografijo Hayrija İrdala in v njem mojstrsko ubesedil samosvojo razcepljenost Turčije med tradicionalnim in modernim. A zdi se, da je moderno lahko le preobloženo s papirji, listinami, fiktivnim delom, iz katerega se lahko razbere le, da se nič ne razbere. Ne moreš zamujati ali prehitevati, ampak je treba biti točen, in za točnost se plača. Še več: »Ure se nehote ravnajo po lastnikovem temperamentu, po njegovem zakonskem življenju in političnem prepričanju.«
Za slovenskega bralca bo poleg Pamukovih globokih književnih svetov Inštitut za naravnavanje ur vsaj še en dokaz več, kako razcepljen je še vedno svet, kako je kriza permanentna, navidezno varčevanje pa skrito v vseobsegajoč uradniški aparat, ki dela delo. Nekaj podobnega preberemo tudi v Al Hamisijevem Taksiju. Razlog za še eno revolucijo, ki te lahko požre?
Afganistan – ali kje drugje
»Nekje v Afganistanu ali kje drugje,« začne svoj roman Kamen potrpljenja – Syngue sabour (2008) še en arabski frankofoni pisatelj (in režiser) Atiq Rahimi. Če je slovensko bralstvo Afganistan večinoma dojelo skozi oči Khaleda Hosseinija, ki je s Tekom za zmajem in Tisoč veličastnimi sonci postal mali globalni fenomen, je Rahimijeva pisava utelešena v tesnobni perspektivi mlade muslimanke, ki sedi ob vzglavju svojega moža, od zunaj se slišijo eksplozije, otroški glasovi, glas fanatičnega mule. Moški je v komi, nepremičen, brez upanja na ozdravitev. V obupu in jezi pa nememu možu brez zadržkov, sramu in strahu pripoveduje o svojem življenju. Čeprav sta si delila posteljo, sta si tujca.
Obtožbe za odstrto tančico pa so neizprosne. »Za take moške, kot je on, ni bogve kakšen podvig nategniti in posiliti kurbo. Da vtakne svojega umazanega tiča v luknjo, ki je služila že stotim pred njim, ne vzbuja nikakršnega možatega ponosa. Kajne, moj syngue sabour? Ti bi to moral vedeti. Taki moški se kurb bojijo. In veš, zakaj? Povedala ti bom, moj syngue sabour: če spiš s kurbo, nisi gospodar njenega telesa.«
Atiq Rahimi, ki je za Kamen potrpljenja prejel Goncourtovo nagrado, je oster. Znova smo pri usodi pisatelja, ki se je izselil v drugi jezik in državo – roman je napisan v francoščini.
Kritika talibskih gospodarjev teles, ki so danes tarče ameriških napadov v »vojni proti terorju«, daje Kamnu potrpljenja moč, ki je nimajo ne religija, ne zgodovina, ne izobrazba. Subtilni moči imaginacije omogoča, da se prek nečloveškega posveti človeškemu.
Sklep
In kaj je človeško? Če bi iskali odgovor v prevedenih romanih, ki so v zadnjih dveh letih izhajali pri slovenskih založbah, bi našli odgovorov na pretek. Resnica pa ni le nekje, ampak je povsod. Prav tako ne bi dobili le enega odgovora na vprašanje, kakšen je »bližnjevzhodni človek«. Ali pa na vprašanje, ali branje tega večinoma sodobnega leposlovja prispeva k večji strpnosti in spodbuja medkulturni dialog. Nedvomno pa je eno res: v njih je položeno univerzalno človekovo čustvo, vsa raztrgujoča notranja nasprotja, ki so neodvisna od religije ali režima.
Izbrani primeri iz maroške, egipčanske, izraelske, libanonske, sirske, turške in afganistanske književnosti so odmev vedno večjega zanimanja za svetove, o katerih mislimo, da vemo vse, in skoraj vsi se dotikajo že starega nasprotja med Okcidentom in Orientom. Med njimi so Goncourtovi nagrajenci, dva Nobelovca in preostali, ki se kitijo s številnimi nagradami. V vrsti so se zbrali avtorji prepovedanih knjig, pisatelji, ki so izstopili iz svojega jezika in države in tematizirali življenje izseljenca; na enega so atentat načrtovali, na drugega tudi izvedli, z nožem. Vsi po vrsti so nezadovoljni z družbo, ki jo opisujejo, a so ji do zadnjega vlakna pripadni; njihove individualne usode so bile ali so še razpete med domom in svetom.
Da: strokovnjakov za nevidnost je v slovenskih prevodih vedno več, nevidno pa postaja vidno.