Urednikov uvodnik
Slovensko knjižno založništvo je v občutljivih časih, saj ni povsem jasno, kaj se bo z njim dogajalo v bližnji prihodnosti. Po eni strani se pozitivni gos­podarski učinki zadnjih let.. več>
»Pisanje zaradi pisanja ne prinaša kakovosti!«
Bukla 131, 5. 4. 2017

Foto: osebni arhiv

Mlado pisateljico Laro Paukovič (1993), ki je pred dvema letoma diplomirala iz študijev anglistike in primerjalne književnosti, zdaj pa dokončuje magistrski študij, že od nekdaj privlačijo raznolikost značajev in ljudje v vsakdanji interakciji drug z drugim. Za povrh je odlična opazovalka in poslušalka ter navdušena raziskovalka sveta, ki lahko, kot pravi, samo iz enega samega detajla, če ob tem dobi pravi navdih, naplete celo zgodbo. Te njene odlike se odražajo tudi v njenem prvencu Poletje v gostilni, ki knjižnim sladokuscem postreže z zagotovljenim bralnim užitkom.

Bukla: Poleg anglistike si končala tudi študij primerjalne književnosti. Ali gre torej – tako, kot je to pogosto v navadi pri tvojih stanovskih kolegih – željo po pisanju lastne knjige iskati tudi v naravi tvojega študija ali pa, nasprotno, kje drugje?

Paukovič: Pravzaprav se je najprej pojavila želja po pisanju lastne knjige, šele potem izbira študija. Tako prvi poskusi pisanja romana segajo že v zgodnja najstniška leta; pri štirinajstih letih, ko sem izvedela, da študij primerjalne književnosti sploh obstaja, pa sem se odločila, kaj bom študirala, in od tega dejansko nisem odstopila. Malo pozneje sem tudi dokončala svoj prvi roman, zgodovinsko romanco, ki je bila sicer strašno slaba. (smeh) V gimnazijskih letih sta nato sledila še dva mladinska romana, za katera sem prav tako vesela, da nista bila objavljena, vendar ne obžalujem, da sem v vsa ta besedila vložila čas in energijo – če ne drugega, sem vsaj ugotovila, da sem sposobna napisati roman.

Bukla: Kje se ti je porodil navdih za tematiko prvenca? Glede na zelo natančne opise gostilniškega okolja, specifike tovrstnega dela in opisov značajev likov iz tistega okolja se bralec takoj začne spraševati, ali se nisi tudi sama že poskusila v tovrstnem delu in kako si se znašla v njem.
Paukovič: Res je, v gimnazijskih in v začetku študentskih let sem delala v nekaj lokalih, pa tudi v gostilni s srbsko hrano v Ljubljani. Zanimivo je, da sem imela v tistem času nekakšno pisateljsko blokado, bala sem se, da ne bom več našla snovi, ki bi jo bilo vredno preliti na papir. Zavedanje, da je vendarle napočil čas za (še en) roman, me je v gostilni našlo kar samo. Vsaka izkušnja z gostinskim delom je za vsakogar, ki ima literarne ambicije, izjemno dragocena, tako da sem za to delo, ne glede na to, kako naporno je bilo, pravzaprav zelo hvaležna. (smeh) Kar pa se narave samega dela tiče – poklic natakarice dá posebej mladi ženski neki čisto nov pogled na svet; veliko se naučiš o ljudeh in njihovih navadah, hkrati pa moraš sprejeti to, da redko koga zanimaš kot človek, bolj kot neki avtomat za postrežbo piva. (smeh) Zase bi sicer rekla, da sem se, že zato ker sem zelo potrpežljiva, na razne gostinske »fore« kar hitro navadila, nikoli pa nisem bila kaj prida natakarica, priznam. (smeh)

Bukla: Si kot mlada intelektualka tudi sama izkusila grenkost spoznanja, da so marsikatera druga dela precej bolje plačana od intelektualnih? Tvoja junakinja Nastja namreč kar nekajkrat v zgodbi opozori na to problematiko ...
Paukovič: Gotovo, čeprav sem k sreči že v drugem letniku začela delati kot novinarka pri eni od slovenskih medijskih hiš in se mi s težavami študentskega dela, ki so pestile kolege, ni bilo treba dolgo ukvarjati. Je pa to prej izjema kot pravilo – veliko mojih sošolcev (pa tudi znancev z drugih fakultet) ob študiju kelnari, dela v raznih trgovinah in podobno, ob tem pa se morajo dokazovati še na akademskem področju. Misel na študenta jezikoslovja, ki prevaja zastonj, da bi pridobil reference, popoldne pa dela v kafiču, je grozljiva, a to je študentska realnost.

Bukla: Koliko Nastje je pravzaprav v tebi in obratno – koliko Lare si prelila v Nastjo, glavno protagonistko svojega prvenca Poletje v gostilni?
Paukovič: Upam, da čim manj. (smeh) Deliva si naklonjenost do slovnice in latinščine, sicer pa se trudim na svet gledati širše kot moja junakinja, katere življenjski nazori so namerno nekoliko ekstremni.

Bukla: Zelo berljiva zgodba o poletnem študentskem delu v gostilni, ki bralca takoj potegne vase, prinaša mnogo več, kot se morda (raz)bere na prvi pogled: za dokaj preprostimi vsakodnevnimi gostilniškimi peripetijami se skrivajo globlje zgodbe in sporočila. Eno najmočnejših je zagotovo spoznanje o stereotipih, ki jih Slovenci gojimo do prebivalcev nekdanje skupne države. Se ti zdi, da poleg teh v sebi nosimo še številne druge stereotipe? V knjigi se namreč dotakneš še marsikaterih drugih …
Paukovič: Drugi stereotipi, ki jih opisujem, denimo stereotipi o ljubezni, ki jih Nastja kot »strokovnjakinja« namerava obravnavati v diplomi, bralcu pa je hitro jasno, da ima ona sama z njimi še večje probleme, se ne nanašajo samo na Slovence, pač pa na ljudi nasploh. Po mojem mnenju vse te posplošene predstave izvirajo iz želje po urejenosti sveta, ki je v podzavesti vsakega od nas, vprašanje je le, kako močno se bo izrazila – stvari je najlaže popredalčkati in se razburjati, če kaj štrli iz teh predalčkov.

Bukla: Jezik romana je na eni strani preprost, tako kot so preprosti liki, ki nastopajo ob Nastji, po drugi strani pa protiutež predstavlja glavna junakinja s svojo strastjo do citiranja njej ljubih pisateljev, latinskih izrekov in podobnega. Si tovrstno dualnost ustvarila (tudi) zato, da bi simbolno prikazala še večji razkol med opisanimi svetovi likov iz romana?
Paukovič: Vse opisane reči so pomemben del karakterizacije glavne junakinje in bolj ko se Nastja vzpostavi kot neki zelo specifičen karakter, večje je – seveda – nasprotje med njo in preostalimi, preprostimi liki.

Bukla: Verjetno si marsikateri bralec obeta drugačen konec zgodbe, pa vendar, se mi zdi, je v resnici le odsev junakinjinega odraščanja, ki ob koncu poletja – tako kot narava – dozori in po svoji novi izkušnji postane mnogo modrejša …
Paukovič: Konec je namerno nekoliko odprt. Morda je ob srečanju v zadnjem poglavju romana za hip prišla na površje Nastjina bolj človeška plat, ob vrnitvi v akademsko okolje pa se bo ponovno zatekla k predsodkom, lahko pa bo dejansko postala boljši človek. Včasih za transformacijo potrebujemo le eno pozitivno izkušnjo, spet drugič gre za proces, ki traja več let, včasih pa se sprememba ne glede na vse pač ne zgodi.

Bukla: Številni avtorji pravijo, da je potem, ko enkrat spustiš prvenec v svet, mnogo laže ustvarjati. Je tudi pri tebi podobno? Že nastajajo zametki za kakšno prihodnjo knjigo?
Paukovič: Meni se zdi nasprotno: če je prvenec dobro sprejet, je pred pisanjem prihodnje knjige večji tudi pritisk, če odzivi niso izrazito pozitivni, pa se verjetno pojavi strah. Sama sicer že imam nekaj osnutkov in idej za dve prihodnji deli, eno bo konceptualna zbirka kratkih zgodb, drugo pa ponovno roman, a ne bi rada pretirano hitela, saj iz mojih dosedanjih izkušenj pisanje samo zaradi tega, da pišeš, ne porodi nič dobrega ali kvalitetnega.