»Ivan, jebemti, skuhaj si že to prekleto kavo!«
Na fotografiji: Helena Konda, Šiška, 2002
Helena Konda, etnologinja, raziskovalka, prostovoljka, avtorica razstav, vodi tudi delavnice in občasno predava, je lani ob koncu leta izdala knjigo Grafiti v Ljubljani: zgodovina, grafitarji, mesto. Delo je izšlo pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete in je predelava njenega znanstvenega magisterija, torej je napisano analitično in strukturirano, kot se za znanstveno delo spodobi. Grafiti v Ljubljani so torej raziskovalno in hkrati dinamično delo – kot tema, ki se je loteva. Spremlja in analizira, če poenostavim, razvoj in kontekst, torej od poslikave Triglava s kraticama O. F. prek osebnega sporočila na javni površini »Mojca, rad te imam« do družbeno anganžiranega grafita »Čefurji raus«.
Bukla: V vašem delovnem življenjepisu je našteto raznolikih del in funkcij, ki jih opravljate, veliko referenc imate s področja evropskih institucij in programov, ukvarjali ste se tudi s filmom. Grafiti pa so, tako je videti, vaša stalnica, rdeča nit dela. Drži?
Konda: Trenutno se ukvarjam z raziskovanjem grafitov v bližnji preteklosti, zlasti v osemdesetih letih 20. stoletja, ko sta pri nas to področje razvijala Strip Core in Mizzart. Rada bi razširila tudi svoje pisanje o grafitih med drugo svetovno vojno. Poudariti moram, da so bili grafiti in druge umetniške dejavnosti vedno moj hobi poleg rednega dela, ki je temeljilo na moji ekonomski dodiplomski izobrazbi. Šele v okviru podiplomskega študija etnologije in kulturne antropologije sem se začela z raziskovanjem grafitov ukvarjati znanstveno. Seveda pa sem že pred tem in tudi kasneje ustvarila bogat arhiv iz vizualne antropologije.
Bukla: Osredotočate se tudi na davno in bližnjo zgodovino grafitov, pišete, da poslikave v jamah kamene dobe ne sodijo med grafite, čeprav so grafiti obstajali že tudi v tistem obdobju.
Konda: Paleolitske jamske poslikave imajo z grafiti skupno le osnovno likovno podobo, po pomenu pa predstavljajo povsem drugačen pojav. Grafiti so v osnovi prepovedan minljiv pojav; izdelujejo jih osebe s komunikacijskim deficitom. Paleolitske poslikave pa so imele precej bolj monumentalen način izdelave in podajanja sporočil. Njihova kontinuiteta skozi desettisočletja priča o tem, da so predstavljale dominanten medij starodobnih ljudi, zato se po svojem družbenem pomenu povsem razlikujejo od grafitov.
Izraz grafit v smislu sodobnih grafitov je v arheologiji uporabljen za vrez nine in naslikane podobe, ki so prisotne na površini arhitekture, vendar niso vključene v arhitekturno obliko in tudi ne dopolnjujejo arhitekturnih okraskov v obliki stolpcev in vrstic.
Bukla: Zanima me, kateri je bil vaš prvi grafit. Prvi, ki ste ga opazili, ki vas je pognal v radovednost, spremljanje in ne nazadnje v znanstveno delo.
Konda: Prve grafite sem opazila v času punka – to so bili predvsem znaki za anarhijo in mir, se pravi črka A v krogu in znak ptičje nožice v krogu. Potem sem odkrila dovršene poslikave kolektiva Mizzart v Šentvidu. V devetdesetih letih je bilo grafitov čedalje več, poleg številnih političnih daljših napisov so se začele pojavljati tudi stilizirane barvne črke, ki so prinesle še danes prevladujoči hiphoperski stil. Vsi grafiti so mi zanimivi, vsak po svoje. Skupaj pripovedujejo kroniko svoje dobe, ki jo je pripravljen resno brati le malokdo. To skrivno globoko sporočilo me pri grafitih najbolj pritegne.
Bukla: Kateri umetnik, grafitar je zdaj v ospredju in ga ne moremo in ne smemo spregledati? Gre za osamljeno delo enega, morda skupine?
Konda: Področje grafitiranja je zelo heterogeno. Veliko likovnih grafitarjev ustvarja tudi na drugih umetniških področjih in se občasno vrača h grafitiranju. V tem trenutku je v Ljubljani najbolj aktiven Klan 1107, kjer izstopata Azram in Zuias. Še vedno je močna zapuščina skupine ZEK z Miho Artnakom na čelu. Na svetovni ravni je najbolj znan slovenski grafitar Veli, ki s švicarskim kolegom Amosom potuje po svetu, grafitira, ustvarja glasbo in dokumentarce (svetovno znan je njun Style Wars 2). Velik ugled med kolegi uživa grafitarka Vixen, znani pa so tudi Teoson, Rone 84 (kot najstarejši še aktivni slovenski grafitar) in številni drugi.
Bukla: Kako se je profil grafitarjev spremenil od vojne do panka? Stereo tipna podoba je, da gre vedno za mlade, ozaveščene in kritične ljudi. Drži?
Konda: Grafiti po navadi nastajajo ponoči in skrivaj, zato zahtevajo precej kondicije. Poleg tega predstavljajo zelo adrenalinski način izražanja. Po navadi gre res za mlade ljudi, ki pišejo ali rišejo po zidovih, nikakor pa ni to edina starostna skupina, ki se tako izraža.
Bukla: Prav gotovo imajo tudi grafitarji pravila, nenapisana, reciva temu etični kodeks. Kakšna so in kako so se spreminjala?
Konda: V dokumentarcih iz osemdesetih let so ameriški grafitarji predstavili svoj etični kodeks, ki še vedno velja. Bistveno pravilo je, da se ne prekriva grafitov drugih avtorjev, dokler niso že zelo obledeli ali jih prekrije tehnično veliko bolj dovršen grafit. Prekrivanje grafitov ali crossing out je v Ameriki sprožalo krvave boje (pretepe in umore) med grafitarskimi nasprotniki. Tudi pri nas so se likovni grafitarji v preteklih letih včasih spopadali s prekrivanjem. Bilo je nekaj fizičnih obračunov, najhujši udarec pa je bil izdelava klinopisa, s katerim je Egotrip »premagal« crew ZEK.
Na svojih delavnicah sem poskušala uveljavljati pravila, da se grafitira le po javnih površinah, kot so podhodi in podobni objekti, da se grafit začne s skico, da ne prekriva drugih grafitov in da sporočilo ni žaljivo. Tudi sicer likovni grafitarji praviloma ne ustvarjajo po stenah cerkev in spomenikov – take posege zelo obsojajo. Med avtorji napisnih, predvsem političnih, grafitov so najbolj priljubljene vidne površine z gostim prometom. Med njimi so zelo pogoste grafitarske bitke, kjer se spopadata dve nasprotni politični struji (npr. pankerji in nacionalisti). Sporočila si nasprotni skupini uničujeta in dopisujeta.
V 21. stoletju je postala s pojavom street arta oz. likovne ulične umetnosti etika še bolj poudarjena. Nove oblike ulične umetnosti (pleteni grafiti, murali) na prvo mesto postavljajo dobro dopolnjevanje izdelka z okolico in odgovoren odnos do okolja. Pogosto tudi opozarjajo na družbene probleme.
Bukla: Kako so se odzivali na politične in družbene spremembe? Kak šen je bil njihov pogled na umetnost in kako jih je umetnost (etablirana) sprejela, kako so torej so vplivali drug na drugega v Sloveniji?
Konda: Grafiti so stopili v galerije že v osemdesetih letih. Najbolj vidni predstavniki so bili Dušan Mandič in njegov kolektiv, ki se zdaj imenuje Irwin. Iz obdobja slikarstva grafitov je ohranjenih le nekaj del, predstavljali pa so predvsem alternativno umetnost. Uraden prehod v visoko umetnost je bil leta 2004 z razstavo Grafitarji v MGLC.
Bukla: Vire ste iskali po arhivih in v praksi. Predvsem me zanima, kako se je spremenil odnos na osi politika-policija-mesto v zadnjih letih. Je več osebnih ali družbeno angažiranih grafitov in kako se jim uspe pretihotapiti med vse več plačanih oglasnih sporočil? Poteka med njimi »vojna«?
Konda: Policija in mestne oblasti obravnavajo grafite kot prekršek. Na splet nih straneh MOL-a je zapisano, da lahko v skladu s pooblastili tako policist kot mestni redar kršitelja, ki riše ali piše po zidovih, oglobi po 13. členu Zakona o javnem redu in miru. Globa za storjeni prekršek znaša 208,65 evra. Kljub prepovedim obstaja v Ljubljani 13 lokacij, kjer je grafitiranje dovoljeno že od leta 2011. Preganjanje nedovoljenega grafitiranja je učinkovito v samem jedru, kjer so nameščene kamere in je prekrivanje dosledno.
Vsebine grafitov lahko kategoriziramo na zelo veliko načinov. Osnovna delitev je na likovne in jezikovne grafite. Likovni grafiti nagovarjajo s sliko in so zaradi abstraktnosti bolj zaprtega tipa. Jezikovni grafiti izpisujejo sporočila z besedami in simboli, zato je njihovo sporočilo neposredno in odprto. Likovni grafiti nastajajo predvsem v toplejšem obdobju, ker je v mrazu in vlagi težko ustvarjati. Jezikovni ali napisni grafiti spremljajo predvsem družbene prelomnice (volitve, demonstracije), veliko pa je tudi pesniških, filozofskih in drugih komentarjev.
Grafitarske vojne v zadnjem času potekajo predvsem med pisci političnih sporočil, likovni grafitarji pa se precej dobro razumejo.
Večanje oglasnih površin v Ljubljani vnaša v mesto neprijetne dražljaje in ga vizualno kazi. Tudi grafiti in street art so čedalje bolj uporabljeni kot oglaševalska tehnika. Pri nas to še ni tako izrazito, v Ameriki pa so pri trženju zelo agresivni.
Bukla: Kaj so spremenile sodobne tehnologije? Vse je na internetu, kaj to pomeni za grafite? Še vedno so in bodo, kako sobivajo z vseskozi s prisotnim spletom? Zanimiv je tudi za marketing.
Konda: Internet pomeni za grafite veliko podporo, ker omogoča enostavno učenje, seznanjanje z novimi trendi in z zgodovino grafitiranja. To so pred dvema, tremi desetletji omogočale tudi revije in redke TV-oddaje, danes pa internet omogoča tudi hitro širjenje posnetkov svojih izdelkov po vsem svetu, povezovanje grafitarjev, dogovarjanje za skupne multimedijske projekte, organizacijo dogodkov in zbiranje sredstev.
Svetovno uveljavljenim uličnim umetnikom oz. streetartistom je internet tudi v veliko pomoč pri potrjevanju avtentičnosti njihovih del. V preteklosti so bili pogosto žrtev prodaje ponaredkov v njihovem imenu. S sprotnim objavljanjem slik svojih grafitov po spletu je omogočena učinkovita javna objava avtorstva in s tem preprečevanje neavtoriziranih prodaj ponaredkov.
Bukla: Kateri so po vašem mnenju najbolj legendarni ljubljanski in slovenski grafiti?
Konda: Vsako obdobje ima svoje legende, ki pustijo pečat v spominu svojih generacij. Danes je spomin na pankovske anarhistične in podobne grafite še precej živ, mlajše generacije pa ob omembi grafitov najprej pomislijo na hiphoperske stilizirane črke, ki predstavljajo bolj sliko kot napis. Poleg nekaj likovno zelo dovršenih grafitov izstopajo naslednji napisni grafiti: »Dol z rdečo buržoazijo«, »Sonček je in ti si skuštrana«, »Burek bi, džamije pa ne bi«, »Čefurji raus«, »Ivan, jebemti, skuhaj si že to prekleto kavo! Mama Francka«, »Vulva vas gleda«, »Refugees welcome (to hell)«. V zadnjem času so zelo dobro sprejeti tudi pleteni grafiti (yarn bombing), ki občasno krasijo drevesa v parkih. Pri nas se šele uveljavljajo tudi laserski grafiti, ki ustvarjajo napise in slike s svetlobnimi žarki.