»Meni so knjige spremenile življenje, torej ga lahko tudi drugim!«
Aleš Šteger (1973) je urednik in literarni ustvarjalec, morda sicer najbolj pesnik, vendar pa v zadnjem času vse bolj tudi prozaist. Potem ko mu je leta 2015 izšel Kurent, »pripoved za odrasle v otrocih in otroke v odraslih«, je v prvih dneh letošnjega leta izšel njegov pomenljivi in obsežni roman Neverend, v katerem se Šteger kot pisatelj predstavlja (spet) v drugi luči. Ob izidu knjige smo z njim opravili kratek pogovor.
Bukla: »Banane, ki niso prihajale iz evropskih kolonij, so evropski birokrati obdavčili tako visoko, da je to za sabo potegnilo blokade pri avtomobilih, pri kemijskih izdelkih, pri hrani in sprožilo trgovinsko vojno silnih razsežnosti.« To je eden od stavkov iz tvojega novega romana, ki dobro predstavi vsaj eno plast tvojega novega dela. Si se namenil snovati distopični roman ali roman o naši (bližnji) prihodnosti?
Šteger: O prihodnosti ne bi govoril, ker se s prerokovanjem ne ukvarjam. Dejstvo pa je, da ne živimo ene, marveč mnoge sedanjosti. Tukaj ne mis lim le na izjemne socialne razlike v naši družbi in širše, marveč na to, da vsak od nas v lastni glavi živi različne interpretacije dogodkov okrog sebe, s tem pa tudi zelo različne scenarije realnosti, ki ga obkroža. Zato je naša realnost precej krhka in fluidna, prežeta z nenehnimi impulzi želje po osvoboditvi na eni in omejitvami v sistemih represije in strahov, projekcij in frustracij na drugi strani.
Bukla: Je Neverend torej realističen roman?
Šteger: Ja, v tem smislu je roman Neverend realističen, le da ni realistično opisovana neka objektivno preverljiva realnost, marveč mnogoterost realnosti, znotraj katerih duševno živimo. Bananske trgovinske vojne so se realno dogajale, o tem obstaja kar nekaj knjig, četudi gre to mimo večine nas, potrošnikov. Trgovinske vojne se dogajajo zdaj in tukaj, njihove žrtve so otipljive, a pogosto spregledane. Za pisca romana to ni slabo, zame kot posameznika pa katastrofalno.
Bukla: Proračuni za orožje v tvojem romanu se višajo, zdi se, da se pripravlja vojna. Človek bi sklepal, da na našo prihodnost ne gledaš z optimizmom. Zakaj?
Šteger: Poglejmo zgodovino človeštva, kot jo pač poznamo, recimo zad njih par tisoč let. Generacij, ki so vse svoje življenje živele v miru in niso nikoli doživele vojn ali vsaj osvajalskih pohodov, plenjenja, kaosa ipd. – takih generacij je neprimerno manj kot tistih drugih, ki so bile izpostavljene brutalnemu nasilju, nasilju, ki je zaznamovalo njihova življenja in pogoje eksistence. S te perspektive je dolgotrajni mir izjema, neke vrste medigra, ponavljajoča se vojna – kaos in izredno stanje pa norma. V Evropi zavest o krhkosti miru in blagostanja plahni z vsakim dnem. To je eden od vzrokov za vzpon populističnih in nestrpnih politik. Pri nas ni nič bolje.
Bukla: Je sedanje stanje družbene in kulturne erozije po tvojem mogoče kako obrniti navzgor?
Šteger: Kako to obrniti na bolje? Zagotovo ne s prestrašenim branjenjem starih privilegijev, dvojno moralo in pasivnostjo, marveč z neko drugačno, spremenjeno zavestjo in osebnim angažmajem. To zavest opažam kliti vsepovsod na obrobju, iz odločevalskih elit pa je pretežno izrinjena.
Bukla: Prvoosebna pripovedovalka romana kot pisateljica sodeluje tudi v projektu aktiviranja in vključevanja zapornikov. Ali misliš, da pisatelji še lahko aktivirajo družbo? Kaj je namen tvojega romana?
Šteger: Če ne bi globoko verjel, da lahko tekst, knjiga, spreminja življenja, ne bi pisal. Meni so knjige spremenile življenje, torej ga lahko tudi drugim. Ne verjamem, da smo pisatelji samo zato, ker pišemo, že avtomatično bolj kot kdor koli drug poklicani spreminjati družbo. Vsakdo, čisto vsak kot posameznik nosi odgovornost delovanja za skupnost, v kateri živi. Je pa res, da pisatelje medij literature, ki je po naravi premislek in artikulacija sveta, rad navaja k temu, da na glas povemo, kar drugi ne znajo, ne zmorejo ali pa si ne upajo povedati. Zame je pomembno, da naših mnenj ne artikuliramo le v intervjujih in publicističnih člankih, marveč v prvi vrsti skozi literarna dela sama. V tem smislu je Neverend angažirana knjiga, knjiga, ki želi spremeniti svet, pa naj se to sliši še tako zelo velikopotezno in utopično.
Bukla: Tvoj roman odlikuje tudi bogastvo idej (in zgodb), ki jih spoz navamo skozi dnevniške zapise glavne junakinje. Kako je nastajalo to delo? Zdi se, kot da si črpal iz vsakodnevne realnosti in to nanašal na osnovno idejo svoje »distopične« prihodnosti. Se motim?
Šteger: So knjige, ki jih želimo napisati, in takšne, ki jih moramo napisati. Neverend sodi med slednje. Leta sem se upiral pisanju o vojni, misleč, da so za to drugi bolj poklicani. Potem pa me je snov dobesedno povozila, me za nekaj časa pretvorila v svoje orodje. Temu je sledilo intenzivno leto oblikovanja, kjer se je vse skupaj dvakrat, trikrat povsem pregnetlo, postavilo na glavo, me samega presenetilo, skoraj povsem zasužnjilo. Zasužnjilo v pozitivnem smislu. Redko kdaj poprej sem pri pisanju čutil obenem neizmerno svobodo in jasno določenost poti, ki se je nenehno spreminjala in cepila. Od tod verjetno tudi bogatija detajlov, o kateri govoriš, in notranja razvejenost romana.
Bukla: Kaj je (naj)bolj vplivalo na tvoj roman: zgodbe, delo zapornikov, od katerih so bile nekatere, kot si nekje rekel, zapisane že prej, to, kar doživljaš vsak dan v svoji osebni realnosti, ali to, kar bereš o svetu, ki nas obdaja?
Šteger: Vložne zgodbe so bile napisane prej, a so se kasneje še pod vplivom romana spreminjale, transformirale. Bile so neke vrste micelij, iz katerega je raslo vse drugo, ne le na ravni idej, ampak na ravni podob, prizorov in oseb. Enako je z realnostjo, ki pulzira okrog nas, enako s številnimi stanji in idejami, ki jih, zavestno ali ne, nosimo v sebi in se ob dotiku s tek stom sprožijo, razprejo, aktivirajo. V tem smislu ne obstaja neki »prej« ali »kasneje« pri nastanku teksta, tudi ni bolj ali manj važnih elementov. Prej gre za neko celostno, telesno prisotnost teksta, ki je na skrivnosten način tu, še preden je tekst napisan, še preden je idejno izoblikovan, racionaliziran, fiksiran s črkami. Te prisotnosti kot avtor na začetku seveda ne vidim, a jo instinktivno čutim, ji sledim, jo sčasoma vse bolj skozi proces pisanja delam vidno, jo razkrivam samemu sebi. Zveni malce mistično? Upam, da ne preveč, ker mi je mistifikacija tuja ...
Bukla: Mislim da ne, vsaj tistemu, ki prebere Neverend. Roman se dogaja pred volitvami, ki nas čakajo tudi letošnjo pomlad, v njem pa javnost hlepi po novih obrazih. Če sva še malo družbeno aktualna, saj je tak tudi tvoj roman: ali tudi mi (spet) potrebujemo nove obraze? Ali jih nismo dobili tako rekoč na vsakih volitvah v zad njem času in bili potem (vsakič znova) nad njimi razočarani?
Šteger: Slovenci globoko v sebi ne verjamemo v demokracijo. Ne verjamemo, da imajo naša beseda ali naša dejanja težo in lahko spremenijo stanje stvari. Ne, za nas (ali vsaj za večino nas) so bile ključne odločit ve sprejete, še preden nas je kdor koli kaj vprašal. V tem smislu so tudi volitve zmeraj igra temnih sil ozadja. Zato tudi ne volimo iz verovanja v konkretni politični program, saj ne verjamemo, da se lahko kar koli spremeni, ampak imamo potihoma volitve za neke vrste obredno razkazovanje lastne nemoči in upora zoper sistem.
Bukla: Oportunizem torej?
Šteger: Da zmeraj volimo nove, neznane in nepreverjene obraze, je v bistvu anarhični akt, akt samodestrukcije, katarzično samoočiščenje, izraženo z zaušnico političnemu establišmentu. Je divja, poganska gesta. Seveda so politični establišment in njegovi strategi to igro že zdavnaj razbrali in zato vse strani zavestno kalkulirajo predvolilno igro z novimi obrazi, za katere vsi vemo, da praviloma za sabo ne morejo imeti ne ustrezne kadrovske zaslombe, ne preizkušene ekipe, ne pragmatičnih načrtov, ne razvejene strankarske mreže in podobno, kar je potrebno za učinkovite spremembe. S tem zavrnitvenim impulzom proti politiki se igra tudi moj roman, v katerem na oblast nepričakovano pride populistični voditelj Platano, ki kaj kmalu uzurpira celotno oblast in državo privede na rob kaosa in vojne. Zveni znano?
Bukla: Ja, še kar! Na žalost.
Šteger: Še nekaj je na slovenskem odnosu do volitev: v zameno za anarhično gesto, s katero damo glas osebi, ki na videz ne sodi v sistem, dobimo občutek, da smo se z voljenjem neizvoljlivega in z zaušnico sistemu odvezali vsakršne odgovornosti za to, kar bo sledilo. Legitimirali smo lastno neudeleženost v družbenih procesih, pa naj to stane, kar hoče. Moj roman želi pokazati to pasivno držo in posledično nagovarjati k aktivnem ravnanju.
Bukla: Upam da se tvoje besede na tokratnih volitvah ne uresničijo. Hvala za pogovor in vso srečo romanu na poti med bralce in volivce.