»Jezik je edino orodje za negovanje človekove zavesti.«
Pred kratkim je bila premierno uprizorjena drama ABC oder Krieg (nastala je v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj, Muzeuma Ljubljana, Cankarjevega doma Ljubljana ter Opere & Theatra Madlenianum Zemun), ki jo je njen avtor Ivo Svetina, vsestranski umetnik in novi predsednik Društva slovenskih pisateljev, podnaslovil Una quasi fantasia. V njej se je dotaknil problematike črkarske pravde, tako pomembne za formiranje slovenskega knjižnega jezika, se sprehodil mimo drugih zgodovinsko pomembnih dejstev in v svojem priljubljenem slogu zaplul tudi proti imaginaciji.
Bukla: Menda ste Prešernovo gledališče Kranj prvič obiskali pred več kot 55 leti, ko ste si šli ogledat predstavo Bratovščina Sinjega galeba. Kako ste se v tem gledališču počutili po več desetletjih, ko so pred kratkim v njem premierno odigrali vašo dramo ABC oder Krieg? Je predstava takšna, kot sta si jo med nastajanjem zamislila z režiserko Barbaro Novakovič Kolenc, ki vas je naprosila, da napišete tekst za to dramo, ki ste jo sami označili kot »provokativno«?
Svetina: Če se človek kot avtor gledališke igre po več kot pol stoletja vrne v gledališče, v katerem je kot šestletni fantiček prvič doživel odrsko utvaro, ki ga je zaznamovala za vse življenje, se počuti – nenavadno: doživi nekakšen déja vu, ko se desetletja skrčijo v en sam hip, v katerem se srečata otrok in odrasel mož. Prebudi se še dodatna emocionalna vez, saj sem v Kranju doživljal svoje proustovsko otroštvo, zaradi česar mi uprizoritev moje igre v Prešernovem gledališču pomeni še toliko več. Je potrditev, da so se mi, naj se sliši še tako obrabljeno, uresničile sanje, ki sem jih sanjal v pritličju Slavčeve vile na Jezerski 1 v Kranju tam okrog leta 1954. In nato se zgodi, da me Barbara Novakovič Kolenc povpraša, ali bi napisal igro. In začel se je dialog v senci dreves v kavarni v središču Ljubljane. Spremljal sem Barbarino delo, njene predstave, s katerimi se je vpisovala v zgodovino slovenskega gledališča na prav poseben način. Način, ki se ni menil za t. i. mainstream, ampak je sledil globokemu vpogledu v likovno umetnost in filozofijo, kar jo je ločevalo do drugih avtorjev t. i. plesnega, gibalnega, neverbalnega, da ne rečem postdramskega gledališča. Z zavidljivo in vsega spoštovanja vredno vztrajnostjo je gradila svojo poetiko. Prav zaradi tega sem njeno ponudbo sprejel nemudoma, četudi v prvem hipu še nisem vedel, kako se bo igra nasnula v moji glavi (in srcu). Predstava je takšna, kot sem verjel, da jo je Barbara sposobna narediti: prefinjen občutek za likovnost, prikrit, a dosleden nadzor nad ustvarjalnostjo igralcev, predvsem pa odnos do besedila, ki ga ne smem poimenovati za »spoštljivega«, ampak za suverenega. Zato sem s predstavo zadovoljen. Zelo. Hvaležen sem vsem, ki so se trudili pri tej neinstitucionalni (ko)produkciji, ki jim je uspelo »udejaniti«, »ugledališčiti« moje dramsko besedilo. In, ja, prepričan, da je igra provokativna glede na ortodoksna stališča slovenske literarne zgodovine in slavistike.
Bukla: V ospredju vašega najnovejšega dela je črkarska pravda, ki se je odvijala v obdobju od leta 1831 do 1835. Kljub temu da celotno besedilo stoji na zgodovinski podlagi, ste v delo vnesli tudi precej pesniške imaginacije in celo pridih mitskega. Tudi v nekaterih vaših drugih delih, recimo v Biljardu na Capriju, Tako je umrl Zaratuštra in še kje, skozi zgodovinski okvir stopite v smer mita, pesniške svobode. Si s tem med ustvarjanjem nakopljete več dela, ker morate obstoječa dejstva, tako kot v vaši novi drami, povezati z imaginacijo tako prepričljivo, da zgodba deluje verodostojno, a obenem vendarle diha umetniško svobodo?
Svetina: Tako sem razumel svoj »prispevek« k slovenski dramatiki tisti trenutek, ko me je Dušan Jovanović, tedaj umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča, povabil, naj napišem igro Lepotica in zver (1984). Odtlej je bila moja pot pisanja dram določena: med zgodovino in mitom bi lahko kar najpreprosteje označil svojo poetiko. Vedno znova sem se loteval motivov, ki so žareli na meji med dejstvi in pesniško izmišljijo. Izmišljija je hči pesniške svobode, ki je ne nazadnje tudi stanje svobode človekovega duha. Vprašanje t. i. črkarske pravde, ki se je dogajalo tam okoli leta 1834, je vprašanje rojevanja modernega slovenskega knjižnega jezika. Ne gre le za slovnična vprašanja, niti ne za izrazito nacionalna, slej ko prej nacionalistična, ampak za spoznanje, da je jezik edino človekovo orodje, s katerim lahko neguje in hrani svojo zavest, a hkrati tudi orožje, s katerim se lahko, mora upreti vsakršnim asimilacijam. Irci so, žal je treba to reči, tragičen narod, ker so irščino zamenjali za angleščino. Tako kot bi se Slovenci »zbotali«, da je nemščina jezik, v katerem se nas bo slišalo dlje in glasneje. Prešeren je napisal nekaj briljantnih sonetov v nemščini, ker je želel, da bi jih brali tudi tisti, ki niso znali slovensko, a to ne pomeni, da bi se odpovedal slovenščini.
Bukla: Drama med drugim odpira tudi večno aktualno vprašanje cenzure. Bi se, zgodovinsko gledano, brez Kopitarja, tega »moža kopitnega«, kot ga je v jezi naslovil Prešeren, ko je Kopitar kot strogi cenzor dunajskega dvora želel preprečiti tiskanje Kranjske čbelice in se ni strinjal s Prešernovim vpeljevanjem tujih pesniških oblik v svojo poezijo, stvari, povezane s formiranjem jezika, odvijale drugače?
Svetina: Kopitar je bil res »mož kopitni«, ki mu je Prešeren namenil marsikateri pikri, celo žaljiv verz, a brez njega bi ne bilo slovenskega jezika! Kopitar sicer ni hotel priznati, da je slovenski jezik tudi jezik umetne, umetelne poezije, ki jo je pisal Prešeren ob blagohotni asistenci Matije Čop, a ker je bil uradnik, neposredno odgovoren avstrijskemu notranjemu ministru, je moral svoje delo cenzorja (za južnoslovansko književnost) opravljati po »črki zakona«. Poleg tega mu je cesar zaupal, celo tako, da ga je poslal v Pariz, da bi se dogovoril o vračanju umetnin, ki jih je Napoleon odpeljal (ukradel!) z Dunaja. Če poenostavim: Kopitar in Prešeren (s Čopovo pomočjo) sta bila tista, ki sta gradila katedralo našega jezika. Jezikoslovna vprašanja, o katerih sta razpravljala zlasti Kopitar in Čop, so bila k sreči rešena tako, da danes Slovenci v svoji ortografiji ne uporabljamo niti ciriličnih črk niti nemških, kar je hotel vsiliti Metelko s svojo ortografsko »reformo«. In ne nazadnje: Kopitar je pomagal Karadžiću pri reformi srbskega jezika, in sicer tako, da ga je očistil staroslovanskih usedlin, zaradi česar Hrvati še danes obtožujejo Kopitarja, da je on kriv za spor med Hrvati in Srbi, saj je podprl Karadžića in ne hrvaško ilirsko gibanje. Kopitar je bil torej velik »grešnik«: zamejil je mejo med cirilico in latinico, očistil srbski jezik rusizmov, in s tem končno potegnil tudi mejo med pravoslavjem in katolištvom: med Rusijo in (Zahodno) Evropo. Ta meja se vse do danes ni izbrisala, celo več; danes je znova vse bolj prisotna, ne zaradi jezikovnih vprašanj, ampak zaradi interesov kapitalskih trgov.
Bukla: Ne moreva tudi mimo druge ravni predstave: ta osvetli glavne junake z bolj osebne, subtilnejše plati. Menite, da je tudi narava njihovih značajev odigrala svoje pri številnih potezah in odločitvah, ki so na koncu tako ali drugače krojile (tudi) potek osnovne problematike drame – črkarske pravde?
Svetina: Ker je podnaslov igre Quasi una fantasia, sem »moral« ob jezikoslovju izpostaviti tudi druge, človeške, prijateljske, ljubezenske plasti, ne naroda, ampak posameznika: Prešeren in Kardžićeva hči Mina, Čop in pl. Antonija Höffern, sestra Ireneja Barage, našega misijonarja med Indijanci, ki je napisal prvo slovnico očipvejskega jezika. Znova jezik! Nič se ne da storiti brez jezika. Tudi slikarstvo, tako zelo blizu režiserki Barbari Novakovič Kolenc, potrebuje besede tolmačenja, interpretacije. In ker mora biti vsaka »prava« igra, pa naj bo tudi komedija, ovita s temnim pajčolanom tragičnosti, sem v igri izpostavil slovo Prešerna in Čopa, ko se vročega poletnega dne leta 1835 poslovita, ne da bi vedela, da je to nujno zadnje srečanje. Čop odide za vekomaj, v Savi ga vzamejo v svoja ledena naročja savske nimfe. Dramatikova naloga je, da se splazi pod kožo svojim likom, da je voajer, ki oprezuje skozi ključavnico v zasebnost svojih junakov in jim, hudobec, nameni tragično usodo in še bolj tragičen konec.
Bukla: »Kriza je čas, ko se morata zbrati pogum in modrost, da se določijo prioritete, ki bodo gradile slovensko nacionalno zavest, katere drugo ime je kultura,« ste izjavili pred časom. Tudi v obdobju črkarske pravde je šlo za vprašanje jezika, ki predstavlja temelj narodove zavesti. Se zgodovina torej bolj ali manj ponavlja in smo znova pri samih začetkih?
Svetina: Žal je treba reči, da se Slovenci nismo dosti naučili iz svoje lastne zgodovine. Zdaj pa se sploh ne moremo nič naučiti, saj je zapovedana revizija zgodovine, ki jo bodo napisali »objektivni« zgodovinarji, tisti, ki bodo izhajali iz pozicije narodove razcepljenosti, ki se ni začela z letom 1941 in narodnoosvobodilno vojno ter revolucijo, ampak s protireformacijo, ki je v divjem katoliškem, jezuitskem duhu sežigala protestantske knjige. Enajst vozov protestantskih knjig je bilo zažganih pred Rotovžem, današnjo Mestno hišo v Ljubljani! To je bilo barbarstvo, ki se je dogajalo pod znamenjem križa. Zato smo Slovenci žal otroci tiste drhali, kot je zapisal Cankar, ki je ostala na Slovenskem, ko so protestante pobili, jih izgnali ali pa so se sami podali v mrzli Pont. To so dejstva, kot je tudi dejstvo, da v času protireformacije v skoraj pol stoletja ni izšla nobena slovenska knjiga! Ta spoznanja so zame vodilo tudi pri današnjem mojem ravnanju. Da, modrost in pogum moramo zbrati, da odgovorimo na tista vprašanja, ki jih je Cankar že pred več kot stoletjem formuliral v svojem znamenitem tržaškem predavanju Slovensko ljudstvo in slovenska kultura. Priporočam tudi ministrici za kulturo, da se ta govor nauči na pamet, da bo lahko »koalicijske partnerje« prepričala o pomenu kulture za Slovence.
Bukla: Pred dvema mesecema ste nastopili novo vlogo, postali ste predsednik Društva slovenskih pisateljev. Med vašimi prizadevanji je, denimo, tudi pobuda, da ministrica za kulturo v parlamentu sproži razpravo o Nacionalnem programu za kulturo 2014– 2017. Eden od temeljnih problemov slovenske knjige, avtorjev, založb pa je tudi davek na knjigo ...
Svetina: Ministrici za kulturo Bizjak Mlakar smo že izročili nekatere naše pobude, zahteve, med njimi je tudi vprašanje davka na knjigo: tu vidimo več možnosti. Ena od njih je ničelna stopnja davka na knjigo, kar je morda teže uresničljivo. Zagotovo pa je realna možnost, da se vsaj knjigam, ki dobijo finančno podporo (subvencijo) Javne agencije za knjigo, oprosti davek. Trenutno stanje je takšno, da država pobere z davkom na knjigo trikrat več, kot potem (iz proračuna) nameni sredstev za subvencioniranje knjig! Predvsem pa je treba zaustaviti padanje števila subvencioniranih naslovov in dvigniti avtorski honorar za avtorsko polo, ki je zdaj 365 evrov bruto, kar je sramotno! Treba je namreč vedeti, da je normalna pisateljska »produkcija« ena avtorska pola na mesec!!! To pa pomeni, da je treba na novo ovrednotiti »ceno« pisateljskega dela in s tem temu poklicu vrniti tudi dostojanstvo.
Bukla: Menda zadnje tedne zaradi angažiranosti, s katero ste se vrgli v novo vlogo, ogromno časa preživljate na sestankih raznih odborov. Pa vendar zagovarjate dejstvo, ki ste ga v svoji novi predstavi položili tudi v usta lika Karadžićeve hčerke Mine, ki pravi: »Za umetnost mora biti vedno čas.« Boste torej zmogli najti čas za ustvarjanje tudi med hitenjem na razne obveznosti ali pa, nasprotno, zamisli lahko vrejo iz vas le, ko sta um in telo spočita?
Svetina: Štirideset let sem hodil v redno službo, bil bolj ali manj zgleden javni uslužbenec na najrazličnejših področjih (od televizije, gledališča do ministrstva in gledališkega muzeja) in v tem času sem napisal vse, kar sem. Zato mi delo za naše društvo, ki ga bom opravljal z vso zavzetostjo in veseljem, da končno lahko delujem v dobro našega ceha, nikakor ne bo vzelo vsega časa in sil, da ne bi napisal vsak dan vsaj enega verza!
Bukla: Ali torej že nastaja kaj novega, kar bo v kratkem ugledalo luč sveta?
Svetina: Predvsem imam kar nekaj pesniških zbirk, za katere upam, da bodo izšle v naslednjih letih. Imam pa tudi že idejo za novo gledališko igro, za katero bi si želel, da bi jo režirala Barbara Novakovič Kolenc: Botticelli: rojstvo Venere, antika in renesansa.