O začetkih, koncih in tistem vmes
Dino Bauk je odvetnik in kolumnist tednika Mladina. Ljubljančan, ki je odraščal med bloki Bratovševe ploščadi in obiskoval Gimnazijo Poljane, je po diplomi svojo poklicno pot začel na Ministrstvu za šolstvo, leta 2004 pa prestopil v odvetniške vrste. Pred kratkim je pri založbi Beletrina izšel njegov prvenec, roman Konec. Znova.
Bukla: Poznamo te kot odvetnika, že nekaj let pa tudi kot kolumnista pri tedniku Mladina. Na literarno prizorišče si zakorakal razmeroma pozno, a zato toliko bolj odločno, z romanom. Sem vmes kaj spregledala?
Bauk: Vmes, kar se mojega literarnega dela tiče, nisi imela kaj dosti spregledati. Začelo se je leta 2010 s kratko zgodbo, ki sem jo poslal na spletni natečaj, in iz te je v naslednjih petih letih vzhajal, narasel in se dokončno tudi zapekel roman Konec. Znova. Moja želja po pisanju je rasla sorazmerno s količino prebranega leposlovja, ki se je v zadnjih desetih letih bistveno povečala. Precej dolgo sem namreč iskal knjige, ki bi me prevzele, in avtorje, ki me ne bi dolgočasili. Do njih – kljub (pre)obilni ponudbi knjig v knjigarnah, knjižnicah in na spletu – nekako nisem uspel priti. Kar nekaj knjig sem neprebranih za vedno odložil na polico, preden sem prišel do Murakamija in njegovega Norveškega gozda, pa potem do Aleksandra Hemona in Nowhere mana … Od takrat naprej mi ne manjka več idej, pač pa čas za vse tisto, kar bi rad prebral. Hemon mi je odprl spregledana vrata v svet avtorjev »jugoslovanske Atlantide«, kot jih poimenuje Aleš Debeljak v svoji Balkanski brvi. Ta knjiga je bila zame nekakšen vodnik po potopljenem svetu literarnih zakladov. V zaključku Albaharijeve kratke zgodbe Nema pesem in Debeljakove interpretacije te zgodbe sem, recimo, našel tudi konec za svoj roman.
Bukla: Ko sva ravno pri koncih … Naslov romana Konec. Znova je precej zagoneten. Česa je v romanu konec in kaj se v njem začenja znova?
Bauk: Roman sestavlja več koncev in več začetkov, ki se med seboj prepletajo v nekakšno melanholično tapiserijo, sestavljeno iz zgodovinskih dogodkov in osebnih človeških usod od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja pa vse do danes. Tako se hkrati s koncem Jugoslavije za dva protagonista romana, Petra in Gorana, konča obdobje svobodne rokenrol mladosti, da bi se jima lahko začeli mnogo bolj zamejeni in nadzorovani uradniški ali podjetniški življenji. Za glavnega junaka Denisa pa se s koncem tega obdobja kot posledica izbrisa (torej birokratskega konca z enim samim pritiskom na računalniško tipko) začne celo nepredstavljivo življenje vojaka v krvavi balkanski moriji. Nasprotno ženska junakinja zgodbe, Američanka Mary, v istem času sama naredi konec nadzorovanemu misijonarskemu življenju, da bi začela novo, svobodno življenje popotnice in iskalke. In njeno novo življenje, tako kot vse drugo, drvi proti svojemu koncu. Sicer pa naslov nakazuje tudi strukturo romana, ki v prvem delu prepleta zgodbe vseh štirih junakov. Ko se njihova skupna zgodba konča, pa se v drugem delu romana vsak od njih spominja zgodbe iz aktualnega časa, znova.
Bukla: Omenil si rokenrol. Med drugim vsebuje tvoj roman tudi zanimivo glasbeno panoramo poznih osemdesetih let. Od Pankrtov, Franzov do skupin, kot sta Zabranjeno pušenje in Azra. Prav posebno mesto v romanu pa pripada skupini Ekatarina Velika. Naključje?
Bauk: EKV je bila vsekakor že v osemdesetih letih zelo posebna skupina, vseeno pa ne tako posebna, kot se zdi danes, ko njeno usodo oz. bolje – tragično usodo članov skupine gledamo retrospektivno. Z današnjega vidika in v kontekstu razpada nekdanje države ter krvave morije, ki je sledila, gre nedvomno za edinstveno zgodbo ujemanja koncev neke urbane rokenrol scene in fizičnega konca članov EKV. Zgodba skupine se mi je zdela zanimiva prispodoba dogajanj tistega časa in je blizu poanti, ki sem jo hotel prikazati v romanu. Ko gledaš nazaj, dobijo dogodki kontekst, pomenske odtenke, ki jih v času, ko se dogajajo, ne moreš opaziti ali pa se vsaj ne zdijo tako usodni.
Bukla: Glavnina romana se dogaja v obdobju poznih osemdesetih in v začetku devetdesetih let. Opazila sem, da si imel takrat približno toliko let kot tvoji protagonisti v romanu. Bi se dalo v zgodbi najti še kak avtobiografski element?
Bauk: Vse, kar se znajde v zgodbi romana, sem seveda izbrskal iz sebe, iz svojih izkušenj, svojih strahov, svojih navdušenj, svojih ljubezni. Toda čeprav zgodbo gradijo moji osebni in nekakšen zgodovinski spomin in se dogaja na resničnem zemljevidu Ljubljane, Slovenije, Jugoslavije, Amsterdama in New Yorka, gre v celoti za fiktivno zgodbo, izmišljen svet. Sam nisem bil izbrisan, ker nisem izstopil iz vrste na Mačkovi (čeprav me je imelo, da bi), tako kot je iz vrste izstopil glavni junak romana, Denis. Z enim korakom je svoje življenje iz mirnega, zelenega podalpskega tira preusmeril na tistega apokaliptičnega, s smodnikom zakajenega in krvjo zapacanega balkanskega. Njegova zgodba ni moja zgodba, je pa njegova zgodba moj strah. Tisti, ki te dohiti naknadno, ko je nevarnost sicer že mimo, pa se ti vseeno zašibijo kolena in te oblije mrzel pot.
Bukla: Še eno tipično vprašanje za konec: že načrtuješ drugo knjigo?
Bauk: Trenutno me zanima odziv na prvo, bi pa seveda rad napisal še kak šno. Ampak najprej se mi mora pred očmi izrisati podoba, zanimiva scena. Takšna, kot je prizor srečanja Denisa in Mary na mestnem avtobusu na poti iz centra Ljubljane proti Bežigradu. Ko se fant in dekle iz popolnoma različnih svetov v enem samem trenutku, samo s pogledom, tako usodno povežeta, da se pod njunima nogama začnejo rušiti svetovi, ki sta jim pripadala do tistega trenutka …