»Kot bi potegnili ven narobe obrnjeno rokavico«
Konec aprila je Slovenijo obiskal svetovno priznani litovski avtor Kęstutis Kasparavičius. Pisatelja in ilustratorja je med drugim v Ajdovščino, Ljubljano in Maribor povabila založba Sodobnost International. V sklopu mednarodnega projekta Naša mala knjižnica (nastal je po zamisli pisateljice in urednice Jane Bauer), ki s poustvarjalnim branjem nagovarja vse generacije, začenši pri bralkah in bralcih v vrtcih in osnovnih šolah, bo v obdobju 2015– 2016 projekt predstavljal šest mladinskih del iz Poljske, Litve in Slovenije. Izbrani avtorji bodo predstavljeni širšemu občinstvu mladih bralcev na Poljskem, v Litvi in Sloveniji, kjer smo pred kratkim z leta 1954 v litvanskem Aukštadvarisu rojenim Kęstutisom Kasparavičiusom izdelovali tudi žirafo velikanko. Ilustrator in pisatelj je prejel številne nagrade in priznanja. Njegove knjige, več kot petdeset jih je, berejo otroci v sedemindvajsetih jezikih. Ob nominacijah, med katerimi sta si leta 2005 in 2006 sledili za spominsko nagrado Astrid Lindgren (avtorjem ter ilustratorjem za življenjsko delo), sta še leta 2008 in 2010 nominaciji za nagrado Hans Christian Andersen. Kasparavičius je leta 1994 v Bologni prejel Unicefovo nagrado za ilustratorja leta. Za svoje delo pa je bil prvič nagrajen leta 1990, ko je prejel zlato pero Beograda. In takrat se je začelo. Pravljica o knjižnem uspehu je postala resničnost. Njegovi zbirki zgodb Mala zima in Trapaste zgodbe je, tako kot slikanico Podvodna zgodba, v slovenščino prevedel Klemen Pisk.
Bukla: Analiza vaše zgodbe Labodi, ki jo je na Pedagoški fakulteti v Ljubljani pripravila profesorica Milena Mileva Blažič, vas je povsem osupnila. Niste vajeni tega? Po vseh prejetih nagradah in znanih analizah ter interpretacijah vaših del?
Kasparavičius: Res je. Pišem dvanajst let. Prvič se mi je zgodilo, da je nekdo tako podrobno analiziral mojo zgodbo. Kot bi potegnili ven narobe obrnjeno rokavico. Kar sem slišal ob obisku ure s študenti pri profesorici Blažič, me je zelo nagovorilo. Seveda o slišanem med pisanjem nisem razmišljal. Me je pa takšna analiza zelo presenetila in se s slišanim strinjam.
Bukla: Kopinšek: Zgodba Labodi iz zbirke Mala zima v eni izmed plasti sporočilno prenaša razmišljanje o pasteh, v katere se lahko človek ujame zaradi samozagledanosti.
Kasparavičius: Zgodba je nastala spontano in hitro. Labodi iz knjige Mala zima so nastali tako: kot vsako jutro vstanem, grem v kopalnico, kjer se med britjem gledam v ogledalo. Neko jutro se znova pogledam in zagledam to zgodbo. Veste, samega sebe najprej dojemam kot slikarja, ilustratorja, zato k meni najprej pridejo podobe, besede potem.
Bukla: Kopinšek: Vaše zgodbe so zelo življenjske, preproste, vselej sporočilne. Slogovna izčiščenost nagovarja z lahkoto. Vaše življenje pa ni bilo vselej takšno. Sploh odraščanje. Borili ste se za to svobodo.
Kasparavičius: Odraščal sem v zelo čudnem okolju. V sovjetskih časih. To obdobje ni bilo najbolj barvito, bilo je precej sivo. Odraščal sem v bližini stare zapuščene, obraščene graščine, kjer je bila ustanovljena osnovna šola in tam sta bila zaposlena moja starša. Tudi labodi so bili tam (smeh) in takrat sem kot deček videl, kako se odsevi ločijo od njih. V otroštvu sem si izmišljeval zelo čudne stvari. Tisto okolje, manjšo vas, sem zapustil. Odselil sem se, odšel študirat. Deset let sem se proti svoji volji učil zborovodskega dirigiranja. Omenjena graščina je bila prostor, kjer sem si od napora odpočil in pobegnil od vsega, kar me ni veselilo. Hočem reči, da je večina mojih idej za pisanje prihajala in prihaja iz časa mojega odraščanja, torej otroštva, in nikakor iz časa, ko sem študiral glasbo.
Bukla: Kopinšek: Vaši starši so hoteli, da študirate glasbo, vi niste. Motila vas je pozornost. Nastopanje pred občinstvom. Kako ste prešli iz glasbenih voda v ilustracijske tone?
Kasparavičius: Morda bo zvenelo čudno ali smešno, vendar si ne bi rad izmišljeval in vam govoril o nečem, kar se ni zgodilo. Zadnja leta študija, ko sem moral stati pred zborom in mu dirigirati, se res nisem počutil dobro. Vloga dirigenta je bila zame preveč izpostavljena. Že med študijem sem vedel, da bom moral poiskati drugo pot. Moj starejši brat je študiral na likovni akademiji. V tistih časih je bila likovna akademija najsvobodnejši ustvarjalni študijski prostor. Vsi so poslušali rokenrol, nosili kavbojke, ignorirali takratni sistem in državo, kar je prevesilo v prid moji odločitvi za študij likovne umetnosti. Burni hipijevski časi pa so me morda tudi preveč pogoltnili. V tretjem letniku študija so me namreč izključili. A slabše ali grenke izkušnje so običajno tiste, ki so najbolj koristne.
Bukla: Dolgo ste čakali na svojo prvo knjigo. O pisanju, kolikor vem, sploh niste razmišljali in se je zgodilo kot splet drobnih naključij. Sodelovali ste pri mednarodnem dobrodelnem projektu in ...
Kasparavičius: S pisanjem sem res začel pozno, ko sem dopolnil 50 let. Zdaj jih imam šestdeset. Če bi radi pisali, ni treba čakati tako dolgo, kot sem sam (smeh). Dolgo sem bil mnenja, da sem brez kakršnega koli talenta za pisanje. Ko sem na maturi pisal esej, mi ga je učiteljica vrnila najslabše ocenjenega in mi svetovala, naj raje sploh več ne pišem. Nikoli. Sicer pa sem začel pisati pred dvanajstimi leti, ko sem sodeloval z neko tajvansko založbo. Tisto leto je bil v državi potres in so pripravili projekt v pomoč žrtvam. Projekt je bil mednaroden, k sodelovanju so povabili ilustratorje iz številnih držav. Pogoj za sodelovanje je bila ilustracija, podkrepljena z besedilom. Samo zato sem začel s pisanjem, si mislite? Tajvan je zelo daleč in sem si mislil, če bom napisal kaj narobe, tako ne bo nihče vedel. Založniku je bila zgodba všeč in me je vprašal, ali jih imam še kaj več. Seveda nisem razumel, zakaj pravzaprav sprašuje. Spomnim pa se, da sem bil dobre volje in sem se mu zlagal, da jih imam, čeprav jih nisem imel. Založnik je navdušen predlagal, naj jih zberem šestintrideset in bomo izdali knjigo. Seveda nisem imel izbire. Sem pa zaprosil za mesec dni časa in se spet zlagal. Moj izgovor je bilo prevajanje teh zgodb, ki jih še ni bilo, v angleščino. No, vse tiste zgodbe sem potem napisal v dveh tednih, kolegica pa mi je v tem času tudi pomagala pri prevodu. Mislim, da založnik še danes ne ve, v kakšnem časovnem obsegu sem napisal prvo knjigo. So pa moje prve tri knjige izšle v kitajščini in ne v mojem maternem jeziku, litovščini. Morda vam povedano zveni čudno, ampak tako je bilo.
Bukla: Iz golega užitka z domišljijo vsakdanjih reči razpredate nit življenjskih modrosti. Ali med pisanjem kdaj pomislite tudi na bralca? Trapaste zgodbe so zelo ljubke zgodbe o vsakdanjih rečeh, predmetih. O vsem, kar potrebujemo vsak dan, in zato vaše knjige niso le knjige za otroke oziroma so knjige za vse bralce.
Kasparavičius: Med pisanjem te knjige sem živel s svojo precej veliko družino v gozdu. Imel sem tudi psa. Opisal sem hišo in stvari iz hiše: televizor, copate, čevlje, stranišče ... Veste, menim da večina avtorjev za otroke piše zase, povsem iz užitka ob pisanju. Da bi pa bil res pisatelj za otroke, samo za otroke ... hm, bi mi moral manjkati kakšen kolešček v glavi (smeh).