»Čas je samo stroj, ki preprečuje, da bi se vse stvari dogajale hkrati!«
Vesna Milek je ekstremna novinarka, avtorica odmevnih intervjujev, pisateljica, prava avtorica knjižnih uspešnic. Pozornost je pritegnila že s svojim romanesknim prvencem Kalipso. Pri svojem drugem romanu Če se je že pokazala kot uveljavljena avtorica. Nekje vmes so izšle njene knjige izbranih kolumen in intervjujev. Leta 2011 pa je izšel njen biografski roman Cavazza, ki je doživel izjemno pozitiven kritiški in bralski odmev, saj je bila ta knjiga dolgo časa med najbolj prodajanimi, še vedno pa vztraja med najbolj branimi knjigami v slovenskih knjižnicah. Vesna Milek pa je poleg vsega tega tudi ekstremna ljubiteljica Pariza, ki je tako navdušena nad tem mestom, da mu je posvetila novo knjigo Razpoložena za Pariz. Z njo smo se pogovarjali tik po izidu knjige.
Bukla: Pred štirimi leti je izšla vaša prejšnja knjiga, biografski roman Cavazza. Vas je presenetilo dogajanje in to, kakšen odziv je imela?
Milek: Presenetilo je najbrž oba z Borisom. Knjiga je na ljudi, vsaj po odzivih sodeč, delovala zelo katarzično; izpoved človeka in igralca, ki je preživel toliko udarcev, a še vedno ljubi, ustvarja, stoji na odru, uživa življenje z isto silo, to je zgodba, ki je očitno v teh časih lahko navdih, da vztrajaš naprej, da ljubiš, ustvarjaš, poješ in plešeš, kljub vsemu.
Bukla: Roman Cavazza je štiri leta po izidu še vedno ena od najbolj izposojanih knjig v naših knjižnicah. Vas je njen uspeh morda kaj obremenjeval pri odločitvi in pisanju nove knjige?
Milek: Cavazza je neponovljiva knjiga, ker je tudi Boris Cavazza neponovljiv, to vem že od začetka. Bolj gre za to, da ob rednem delu za Sobotno prilogo ne morem napisati romana, nimam več kondicije, da bi pisala ponoči in spet vstajala ob petih zjutraj in pisala, preden otroka odpeljem v šolo. Ves čas sem verjela, da se človek ne izčrpa, žal moram s sklonjeno glavo priznati, da se. Že dolgo časa imam v računalniku zametke romana, raztresene po različnih mapah, ki se ukvarja z različnimi časovnimi plastmi, a ne najdem koncentracije, da bi ga zložila, izpisala. Razpoložena za Pariz je bila knjiga, ki sem jo pisala v kratkih sunkih navdiha, ko sem bila pač razpoložena, in to je bilo pač lažje. (nasmešek)
Bukla: Kako je prišlo do tega, da ste se odločili, da ravno Parizu posvetite svojo naslednjo knjigo?
Milek: Že na začetku knjige pravim, da trpim zaradi nesrečne zaljubljenosti v mesto, nesrečne zato, ker je Pariz zame mit, je obsesija, je zatočišče, je stimulator navdiha. Vsake toliko moram tja. In potem sem pomislila, da ima večina mojih tekstov za Delo in njegove priloge od leta 1998, ki niso vezani na čas, skupni imenovalec: to je Pariz. V računalniku sem imela drobce pariških impresij, dve leti sem počasi pletla, urejala in prečesavala material. Eno glavnih vlog poleg urednikov Aleša Štegra in Špele Pavlič je odigral grafični oblikovalec Rok Marinšek, ki je obseden s tem mestom vsaj tako kot jaz. Bil je eden prvih, ki je prebral moje tekste in jih spremenil v vizualni jezik. Knjiga ima tako dva avtorja, avtorja podob in besed.
Bukla: Kdaj ste prvič prišli v Pariz? Kaj se je zgodilo takrat?
Milek: Uf, prvič pred skoraj dvajsetimi leti in spomnim se občutka multičasovnosti. Občutka, da lahko stopim po kateri koli ulici, pa ne morem pobegniti vsem tistim osebnostim, duhovom, prikaznim, ki so tukaj stopale pred mano, pustile ideje, drobce energije, včasih čustvene vozle svojih zgodb. V Parizu lahko na svoji koži doživim stavek fizika Johna Wheelerja: »Čas je samo stroj, ki preprečuje, da bi se vse stvari dogajale hkrati.«
Bukla: Zato ravno Pariz?
Milek: Točno zato. Ker mi to mesto predstavlja pobeg v druge čase in prostore. Ker je Pariz sedanjosti kompleksno in neobhodno prepleten s svojo preteklostjo, z včerajšnjimi Parizi. Ker je Pariz ravno tako ideja kot prostor. Zgodovina Pariza je tako zame postala model za svet, vse se je že zgodilo tam, vse, kar se dogaja zdaj na različnih koncih sveta, ima isti model. Zaradi Pariza in njegovih ključnih zgodovinskih trenutkov laže razumem svet okrog mene, mehanizme prevzema oblasti: najprej antipropaganda, blatenje določene skupine, delitev na naše in vaše, potem vse drugo opravi nahujskana množica. Tako je bilo s templjarji, tako je bilo v francoski revoluciji, ki se mi še zdaj zdi vzorčni primer večine revolucij, sploh tega, kako stroj za ubijanje uide izpod nadzora in zmelje tudi njegove arhitekte.
Bukla: Delo Razpoložena za Pariz lahko vidimo tudi kot vaš izlet v nov literarni žanr, mešanico izpovedne literature, potopisa in eseja? Je do te sestave knjige prišlo spontano ali pa je bila plod načrtnega premisleka?
Milek: Mislim, da mi je strukturo narekovala že narava mojega novinarskega dela. Spontano in načrtovano hkrati. (nasmešek) Živimo v cunamiju informacij, v svetu, ki je poln informacij, trzljajev, dražljajev, kakofonije zvokov, sporočil – in kadar je bila moja glava preveč polna šumov, sem se ponoči usedla za računalnik in napisala stran ali dve. Struktura knjige je torej takšna kot vsakdan, ki ga živim. Razdrobljena, presekana s polliterarnimi zapisi, z eseji za Sobotno prilogo, s portreti pisateljev, slikarjev, plesalcev …
Bukla: Je Razpoložena za Pariz vaša najbolj avtobiografska knjiga?
Milek: V njej so moja razmišljanja o zgodovinskih fenomenih, moje obsesije, miti in ikone, zato je najbrž tudi malo moja.
Bukla: Kako gledate na vzpon tovrstne izpovedne literature v zadnjem času?
Milek: Že Henry Miller je v šestdesetih letih rekel, da se bodo romani v prihodnosti umaknili biografijam, osebnoizpovednemu. Na neki način je napovedal trend ekshibicionizma in voajerizma, ki smo mu priča na spletu, v resničnostnih šovih ali v senzacionalističnih biografijah. V bolj žlahtni obliki se to kaže v biografskih romanih, ki so v tujini že dolgo trend in posegajo po najvišjih literarnih nagradah.
Zanima nas pač avtentična, krvava izkušnja tistega, ki piše, ali tistega, o čemer piše, zanima nas, kako to počnejo drugi, da bi primerjali, da bi se našli, da bi osmislili naše bivanje. Včasih smo se identificirali z literarnimi junaki Dostojevskega, zdaj z osebami, ki so dejansko živele in še živijo. Če so dobro izpisane, v tem smislu zame ni razlike. V vsakem primeru je potem to literatura.
Bukla: Takole pišete na začetku knjige: »Paris mon amour. Trpim za nesrečno zaljubljenostjo, zaljubljenostjo v mesto. Lahko si zaljubljen v mesto, kar je tako, kot bi ljubil na tisoče ljudi. Čutiš ga, kako diha, kako utripa njegova vratna žila, kako te ljubi, kako te zapelje, prvič, drugič, in potem te, ko v tvojih očeh opazi zaljubljenost, kot pravi homme fatale odvrže. Paris. Zame je Pariz moškega spola. Čeprav obožujem njegove ženske.« Katere pariške ženske najbolj obožujete in zakaj?
Milek: Težko bo tole. Zanimajo me ekstremne ženske, ki so prebijale konvencije, vzele vajeti v svoje roke in se naučile preživeti v moškem svetu. Vse tiste ženske, ki so zaznale duha časa kot Coco Chanel, ali pa tiste, ki so prehitevale svoj čas, kot znanstvenica Marie Curie, kurtizana Ninon de Lenclos ali kiparka Camille Claudel. Ženske, ki so bile ekscentrične ali osamljene, neukročene ali žrtve. Pri vseh je skupno to, da so se s svojo ustvarjalnostjo zapisale v zgodovino. Muze me vznemirjajo že zato, ker so »soustvarile« večino kultnih romanov, skladb, platen, same pa so običajno, ko se jih je njihov kreator ali minotaver naveličal, končale v nesrečnih okoliščinah. V sanatorijih, zapite, uničene, propadle.
Bukla: A Pariza, sploh Pariza – premičnega praznika ne bi bilo brez moških. Kateri moški so vašemu Parizu dali tisti moški spol in zakaj?
Milek: Moški, ki niso bili nujno Parižani, a so v tem mestu našli sprožilec za ustvarjalnost, našli svoj izvirni glas. Picasso, Dalí, Modogliani, naš Veno Pilon … Jasno, da je to tudi Hemingway, ki je Pariz označil za premični praznik, ki ga nosiš s sabo, kamor koli greš; pa Henry Miller, ki je napisal, da je Pariz umetni oder, v katerem lahko opazuješ vse razvojne stopnje konflikta. Vse se je zgodilo tam. Toulouse Lautrec, ki nam je s svojimi podobami cip dal ekskluzivni voajerski pogled v notranjost bordelov na prelomu stoletja …
Bukla: Če bi lahko odpotovali nekam v pariško preteklost, kam bi najraje odšli?
Milek: Na Montmartre, v njegove beznice, bordele in kabarete v času Toulousa Lautreca, v Pariz literarnih salonov 17. stoletja, ko so mestu, ko se je dvor Ludvika XIV. preselil v Versailles, zavladale ženske in počasi rušile absolutistično oblast; pa v čas francoske revolucije, ki ga začutim vsakič, ko sedim v baru Maxime in zrem na Place de la Concorde, kjer je pred, recimo, dvesto desetimi leti stala giljotina; in seveda v dvajseta leta prejšnjega stoletja, na Montparnasse, v čas Hemingwaya, Fitzgeralda in Zelde, Gertrude Stein in Sylvie Beach, čas izgubljene generacije, kjer sta se med pitjem pernoda, šampanjca in koktejlov iskala Jake Barnes in Lady Brett v romanu Sonce tudi vzhaja in kjer je v barih plesala Kiki de Montparnasse, muza, na katero je večina slikarjev tistega časa naslikala svoj obraz.
Bukla: Kako pa gledate na Pariz in njegove pisatelje danes? Imajo boljše muze, kot so jih imeli včasih?
Milek: Ne vem, če imajo boljše muze, vsekakor imajo predmestja z množicami brezpravnih, ki se nikoli ne bodo mogli asimilirati, imajo še vedno razvajeni višji sloj, imajo ksenofobijo, snobizem in občutek večvrednosti in na drugi strani imajo še vedno vročo, revolucionarno kri, zavidljivo literarno zgodovino in zgodovino nasploh, ki je za mnoge nenehen predmet analize, spraševanja in navdiha.
Bukla: S kom od Parižanov še niste imeli intervjuja, pa bi si ga želeli?
Milek: Z vsemi, ki so v moji knjigi, a se z njimi ne morem pogovarjati kot zdajle z vami. Zato o njih pišem in si zamišljam. Recimo pogovor z Baudelairjem po izidu Rož zla, z Van Goghom na obisku pri Lautrecu, s Camusem na kavi v Café de Flore … Od živečih bi bil gotovo izziv Michel Houellebecq, a ga je, ko je v okviru Fabule prišel v Ljubljano, že odlično zaslišala kolegica Agata Tomažič.
Bukla: Običajno je pri Parizu prva asociacija beseda ljubezen. Je tako tudi pri vas?
Milek: Če kaj, me je ta knjiga naučila tudi veliko o manifestacijah ljubezni oziroma o fenomenih, povezanih z njo. Katero koli obdobje, katero koli družbeno politično gibanje, ljubezen ima vsakič druga imena in druge kostume. Od trubadurske ljubezni pa do l\'amour fou, od svobodne ljubezni do dekadentne in erotične ljubezni … Pascal Bruckner je rekel, da je prav v obdobju po seksualni revoluciji, ko smo naivno mislili, da smo osvobodili ljubezen, ljubezen postala še bolj problematična. V smislu, da lahko spimo s komer koli, ne glede na ekonomske, razredne razlike, brez tabujev, vse je dovoljeno, a samo v svetu supermarketov dobiš vse, kar hočeš, brez meja. In ker ni omejitev, smo si prepovedi izmislili sami. Kako je že rekel? Da so naš najtesnejši korzet danes – pričakovanja drugih.
Bukla: Lahko poveste še kaj o svojih prihodnjih načrtih?
Milek: Redko kaj načrtujem. A ta roman v koščkih res že dolgo čaka, mislim, da je čas, da se bo sestavil v neki mozaik, ne vem pa kakšen. Če teorija o času drži, potem je že napisan, še preden ga bom začela pisati.