»Vzgibi mojih zgodb koreninijo v resničnosti.«
Janez Kajzer (1938) je svojo literarno pot pričel sredi petdesetih let. Po nekaj izdanih delih se je z vsem žarom zapisal novinarskemu in uredniškemu poklicu, pred dobrim desetletjem pa se ponovno vrnil k pisateljevanju. V tem času je izdal dva romana in štiri kratkoprozne zbirke, zadnja z naslovom Krik je izšla pred kratkim. Avtor se v njej razkriva kot polnokrven opazovalec življenja tako z raznovrstnimi temami kot s prepletanjem slogovnih prvin, skratka z lastnostmi, ki v sodobnih delih niso več tako samoumevne, kot bi si želeli. Čas je, da ga spoznajo tudi mlajši bralci.
Bukla: Pisateljsko pot ste začeli sredi petdesetih let, nato pa ste se k literarnemu ustvarjanju vrnili šele v novem tisočletju. Kaj je botrovalo tako dolgemu premoru?
Kajzer: No, bila sta dva dolga premora. Po letih preskušanja z literarnimi sovrstniki, po prvih objavah in knjižnem prvencu sem se od literature poslovil za vso dobo mojega aktivnega novinarstva (reporterstva), ki pa sem jo preživel s poklicno strastjo. Spominjam se, da sem v enem samem tednu napisal in objavil 60 tipkanih strani! Ob koncu te dobe sem zmogel objaviti nekaj knjig. Nato pa me je usoda pognala v založniške, uredniške vode.
Bukla: Kratkoprozna zbirka Prava moška družba (1979) je humoren portret takratne družbe in njenih posameznikov, po drugi strani pa se v delih, ki so izšla po osamosvojitvi, pogosto vračate v čas nekdanje Jugoslavije in ste do takratnega sistema odkrito družbenokritični (npr. kratka zgodba Zaznamek za dosje). Je to razlog, da je do objav prišlo tako pozno?
Kajzer: Res, vzgibi teh zgodb koreninijo v resničnosti. Ni jih mogoče zapisati takoj, ko so se zgodile, kot npr. zapišemo novinarsko novico. Potreben je časovni odmik, ko z novo vednostjo in dozorelostjo polneje razumemo nekdanje dogajanje.
Bukla: Več publicističnih del ste posvetili razkrivanju usode Slovencev, ki so bili v svojem času iz različnih razlogov spregledani ali celo preganjani. Menite, da smo z lastno državo pridobili tudi več védenja o naši zgodovini ali smo ob njihovi omembi (nedavni primer Franceta Balantiča) še vedno razdvojeni?
Kajzer: Seveda je zdaj čas tudi za zamolčane strani naše preteklosti in za odrinjene osebnosti. Pretekla dogajanja se kažejo v svoji večplastnosti. Svet ni idealno razdeljen na dobrega in slabega, ampak se najpogosteje prepleta. Toda v mnogih letih je bilo zasejanega veliko sovraštva in prepričanja, da obstaja zgolj ena resnica. Sovraštvo pa je starejšega datuma, kot se na splošno misli. Kakor vidim jaz, se je pri nas začelo mogočno bohotiti konec 19. stoletja.
Bukla: Zanima me, »po kakšnem ključu« ste izbirali osebe, o katerih ste pisali, oz. kako so stopile v vaše življenje.
Kajzer: Nisem jih izbiral, same so potrkale na moja vrata. Ko so trkale dovolj dolgo, sem sedel za tipkovnico. In da ne bo pomote. So bralci, ki skušajo v literarno obravnavani osebi ugledati konkretno osebo z imenom in s priimkom in konkreten dogodek. Temu je namenjen časopis. Pisatelj naj bi imel svobodo, da pove zgodbo po svoje, tako da bo kakor koli učinkovala na bralca. Najboljša najkrajša zgodba, ki sem jo kdaj prebral, je Twainova z naslovom Obzirno povedano. Vsega skupaj kakih 20 vrst. Dvomim, da se je v resnici zgodila prav tako. Toda kakor jo je brezobzirno povedal Mark Twain, odlično odraža njegovo dobo.
Bukla: V več delih, med drugim je to glavna tema romana Sanjska hiša, se vračate k fenomenu graditeljstva in posedovanja lastne nepremičnine, znanem za Slovence. Zdi se, da je to ena od tem, ki vam je posebej blizu, pri čemer se je vedno lotevate s humorjem.
Kajzer: Gradnja doma je za Slovence morda res bolj značilna kot za kakšen drug narod. V tem se izraža želja po svojem unikatnem domu, po lastni trati, po nekaj grmih in drevesih. V tem ni nič slabega. Ne pozabimo, da so bili Slovenci v samogradnjo kruto prisiljeni, saj je bila to najcenejša možnost dokopati se do ustreznega temeljnega premoženja. Popotovanje do lastnega doma, razmišljanja, kakšen naj pravzaprav bo, in neštete gradbene težave pa sami od sebe ponujajo salve smeha. Škoda bi bilo, če bi ostal skrit za gradbenimi ograjami.
Bukla: Predvsem v zadnjih dveh zbirkah (V temnih, nemirnih nočeh in Kriku) je opaziti, da so v zgodbe pričeli vdirati elementi fantastike, groteske, tudi sanjski prividi. Od kod ta preobrat?
Kajzer: Ni ravno preobrat, ampak denimo razvoj. Saj, če dobro pomislimo, se nam tudi v življenju dogajajo fantastične, groteskne in sanjske stvari; in v njih se odražajo naše napetosti, težave, nelagodje. To je samo način, kako ustrezno povedati stvari.
Bukla: Cikel Dvojina iz zbirke Krik razgrinja različne odnose bivanja v dvojini ali družini. Tema, ki se je še nikoli niste lotili tako celostno, po drugi strani pa nove ljubezenske zgodbe v primerjavi s preteklimi, ki so največkrat humorne ali celo ironične, ubesedujejo resne težave (alkoholizem, varanje, skleroza). Gre za drugačen pogled, ki ga prinaša drugo starostno obdobje, ali za duh časa?
Kajzer: Življenje v dvoje, kakršno vidimo vse okrog nas, je seveda lahko ena sama vesela pesem in mnogi se trudimo, da bi tudi bila, nekaterim uspeva, drugim nekoliko manj. Ne mislim, da bi bil to kakšen velik narodni problem. Če dvojicam uspeva medsebojno sožitje, jim lahko čestitamo, kadar pa jim ne uspeva, je zanimivo vsaj odslikati vzroke tega neuspevanja. Dvojino imam sicer rad: prvič zato, ker je človeku samemu dolgčas in ker se rad s kom pogovarjam in z njim delim človeško bližino; drugič zato, ker je slovenska jezikovna posebnost in smo Slovenci nanjo neskončno ponosni, čeprav jo v vsakdanji jezikovni praksi vse bolj opuščamo.
Bukla: V našem literarnem prostoru ste prisotni že dolgo časa, poklicno pa ste delovali kot novinar in urednik. Še vedno vneto spremljate kulturo in prebirate novejša književna dela?
Kajzer: Ne berem več toliko kot v mladih letih. Od množice novih proznih knjig jih tako poznam le delček. V zadnjem času me je bralsko prevzel vsestransko polnokrvni roman To noč sem jo videl Draga Jančarja. Rad bi opozoril na dokaj spregledani roman Sol v grlu Teda Kramolca, morda našega najboljšega pisatelja v izseljenstvu. V razločnem spominu mi ostaja roman V pozlačenem mestu Miriam Drev, mogočna freska tujstva na Dunaju; ne samo zaradi zdomskega ambienta, ampak zaradi izrazito ženskega, a neromantičnega pogleda na svet. Znova in znova mi prihajajo pred oči svetovljanski motivi Flisarjeve proze ter pomorski motivi v novelah Mateta Dolenca. In seveda se vračam k mojstru Lojzetu Kovačiču, ki me je očaral že s svojimi Ljubljanskimi razglednicami. Mislim, da imamo v primerjavi z literarno bolj slavnimi narodi veliko literature, in to dobre; nikoli toliko kot zdaj.
Bukla: Nam lahko za konec zaupate, kaj pripravljate v prihodnje?
Kajzer: Seveda se mi mota po glavi še kakšna želja in z vnovičnim in vnovičnim vznikanjem moti moj duševni mir. Moja življenjska sopotnica Marjeta Novak Kajzer, tudi sama pisateljica, je odlična spodbujevalka takšnih želja. Toda tudi če mi želenega ne bo moč uresničiti, temo dodobra poznava vsaj dva (dvojina!). V času, ko so naklade izvirnih slovenskih knjig zgrmele vse tja do 200 izvodov, sta že dva bralca (kar midva v tem primeru sva) kar lepo število.