»Nekdo lahko tako zelo ljubi domovino, da jo popolnoma uniči! «
Dr. Renata Salecl je filozofinja in sociologinja, redna profesorica in znanstvena svetnica, ki je zaposlena na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Kot predavateljica gostuje na mnogih tujih univerzah. Poleg tega je tudi avtorica mnogih knjig, ki je z jasnostjo svoje misli navdušila že v svojem prvem delu Disciplina kot pogoj svobode (1991), lani pa je pri založbi Krtina izšel njen popravljen ponatis. Knjiga Izbira je bila hitro po angleškem izidu prevedena tudi v slovenščino (Cankarjeva založba, 2011) in je doživela pri nas imeniten odziv, sedaj pa je pri Mladinski knjigi izšel še prevod njene knjige (Per)verzije ljubezni in sovraštva iz leta 1998 (ki se je v tem smislu pridružila knjigi O tesnobi, ki je bila po izidu leta 2004 v slovenščino prevedena tri leta pozneje, izšla pa je pri založbi Sophia). Ob tej priložnosti smo z njo opravili krajši pogovor.
Rugelj: Vaše zadnje knjige so najprej izšle v angleščini, šele potem pa tudi v slovenščini. Nameravate v prihodnosti kako knjigo napisati neposredno v slovenščini ali boste ostali pri sedanji logiki? In kako je sredi devetdesetih let, ko ste začeli objavljati v angleščini, do tega sploh prišlo?
Salecl: Za pisanje v angleščini sem se odločila iz več razlogov. Prvi je čas – preprosto ne zmorem napisati knjige v slovenščini in jo potem sama prevesti v angleščino. Drugi razlog pa je struktura jezika in z njim povezana struktura misli. Angleščina je zelo drugačna od slovenščine, stavki morajo biti jasni, kratki. Če bi pisala v slovenščini in potem to dala prevesti v angleščino, bi najbrž iz vsega prišel neki zmazek. Ker je Slovenija tako majhna je nujno, da se avtorji sami naučijo pisati v drugih jezikih. Brez tega ni prodora na tuje.
Rugelj: Glede na to, da kot avtorica poznate tako slovenski kot anglosaški koncept založništva, kaj bi navedli kot ključno razliko med njima? Je, denimo, v procesu nastajanja knjig vloga urednika tam aktivnejša kot pri nas, morda bolj vpliva na avtorja ali več zahteva od njega?
Salecl: Dobre založbe v tujini veliko vlagajo v urejanje besedila. Zelo pazijo, da je linija argumenta jasna, da v knjigi ni ponavljanja, da avtor ne napoveduje tega, kaj bo šele povedal in podobno. V Sloveniji je zelo malo komentarjev na besedilo in tudi zelo malo uredniških nasvetov. Vsi se preveč poznamo, ljudje se bojijo zamer, bojijo se jasnih kritik – takšen molk pa ni nujno najboljši napotek za pišoče.
Rugelj: Vaša zadnja knjiga Izbira je v Sloveniji naletela na izjemno dober odziv, saj je inteligentno dregnila v hiperponudbo kapitalizma, ki dejansko poraja nelagodje ob neskončni izbiri oziroma celo nezmožnost izbire ob prevelikem obilju možnosti. Kakšen je bil odziv nanjo v Veliki Britaniji in drugod? Se vam je ob njenem predstavljanju zgodilo kaj presenetljivega?
Salecl: Odziv na knjigo je bil zelo dober tudi v drugih državah. Angleški pisatelj Hanif Kureishi je knjigo izbral kot eno od treh najljubših knjig lanskega leta, knjiga je dobila kritike v časopisih, kot so: The Financial Times, The Economist, The Guardian, The Independent in podobno. Sedaj čakam prevod pri ugledni založbi Albin Michel v Franciji, pa še v desetih drugih jezikih. Največje presenečenje pa je bilo, da je knjiga zelo zaživela, ko je nekdo naredil desetminutno risanko na temo mojega predavanja o izbiri na Royal Academy of Arts v Londonu. Ko se je na Youtubu pojavila ta risanka, se je prodaja knjige zelo povečala in sama sem začela dobivati celo vrsto pisem bralcev.
Rugelj: Ne glede na to, da so vaše (Per)verzije ljubezni in sovraštva izšle že pred dobrim desetletjem, jih lahko z Izbiro po mojem mnenju povezujemo na različne zanimive načine. Če imamo v Perverzijah opraviti s široko spektralno analizo nezmožnosti realizacije ljubezenskega razmerja, v Izbiri pa z nelagodjem ob preveliki izbiri, kaj nam torej preostane: samo nelagodje ob neskončni izbiri načina nezmožnosti realizacije ljubezenskega razmerja? Kako v sodobni, v vseh pogledih hipertrofirani družbi presekati ta gordijski vozel?
Salecl: (Per)verzije ljubezni in sovraštva je moja najljubša knjiga. Napisala sem jo zaradi iskrene dileme, kako misliti ljubezen in sovraštvo kot dve strani istega kovanca. Naša fascinacija se namreč hitro preobrne v gnus, nasilje, sovraštvo. Tu ne gre le za fascinacijo z ljubezenskimi partnerji, ampak tudi s politiki in tudi s tako abstraktnimi zadevami, kot sta narod, država. Nekdo lahko tako zelo ljubi domovino, da jo popolnoma uniči. Nacionalisti in patrioti to velikokrat počnejo. V sodobni družbi se tema ljubezni in sovraštva ni kaj veliko spremenila. Celo radikalizirala se je. Ljubezen danes izgleda kot zadnja religija, v katero vsi verjamemo. Upamo, da se nam bo zgodila neka velika ljubezen, da bo slednja trajala in da nam bo prinesla neizmerne užitke, hkrati pa ne verjamemo več v druge plati religij – kot je npr. zavezanost, predanost, žrtvovanje in podobno. Danes ljubezen tako še hitreje preide v sovraštvo – ali pa v nenehno menjavo.
Rugelj: Romana Čas nedolžnosti in Ostanki dneva sta se vam v času pisanja Perverzij zdela dovolj pomenljivi deli za razlago nezmožnosti vzpostavitve resničnega ljubezenskega stika in razmerja, da ste ju podrobneje analizirali. Kateri romani so vam v tem smislu aktualni sedaj, tudi v času socialnih omrežij in nelagodja neskončne izbire, in zakaj?
Salecl: Problem želje po ljubezni, ki se pojavlja starajoči se generaciji, zelo dobro opisuje Philip Roth. Težnjo po prehajanju meja užitka, ki pa ni vezan na ljubezen, ampak na šport, fantastično opiše Tim Winton v romanu Vdih. No, o stikih na daljavo in ljubezni, ki se ob tem porodi, ne da bi se protagonista srečala, pa lahko veliko izvemo iz romanov Daniela Glattauerja Proti severnemu vetru in Vsakih sedem valov.
Rugelj: Pri filmu ste vzeli v precep nekaj klasičnih ljubezenskih melodram (denimo Rapsodija, Sedem tančic in Rdeči čeveljci), kjer se realizacija ljubezni vedno izmika na različne načine, iz različnih psiholoških razlogov, denimo ko protagonisti zamujajo s čustvovanjem v primerjavi s svojimi potencialnimi partnerji ali pa pri njih prepozno uzrejo očitna čustva. Kateri filmi tretjega tisočletja vam najprej pridejo na misel pri interpretaciji sodobne realnosti in zakaj?
Salecl: Pravkar igra v Kinodvoru film Namišljene ljubezni, ki se ukvarja s problemom ljubezni in fluidne spolne usmerjenosti. Film The Kids Are All Right prikaže ljubezenske in materinske komplikacije lezbičnega para, ki se ne razlikujejo kaj veliko od običajnih heteroseksualnih stereotipov. Vseeno pa ti filmi odpirajo problematiko istospolne ljubezni, ki je vsekakor danes v filmih obravnavana na veliko bolj odprt način. Iranski film A Separation lepo predstavi počasen razpad ljubezenske zveze. Tukaj vidimo, da se tudi v bolj tradicionalnih družbah ljubezensko razmerje vedno bolj zapleta. Zelo veliko je tudi filmov, ki kažejo na zagate mladih žensk, ali imeti otroka sama ali čakati na idealnega partnerja. Jeniffer Aniston je postala prototip junakinje, ki v realnem življenju in na filmu kar naprej upodablja žensko, ki ne najde sreče v ljubezni. No, teme želje, užitka in ljubezni, ki so jih obravnavali stari filmi, so danes v bistvu ostale iste – le malo se je spremenila narava družbenih prepovedi.
Rugelj: Vaša Izbira se mi zdi izčiščeno besedilo brez odvečnega filozofiranja, ki se zlahka kosa s primerljivimi knjigami anglosaških socialnih psihologov in drugih analitikov (ne)racionalnosti človekovega obnašanja. Se boste tega koncepta pisanja, ki je precej drugačen od teoretsko precej podstavljenih Perverzij, držali tudi v prihodnje? Ali pa je sedaj spet na vrsti teorija?
Salecl: Krmarila bom med obema sferama – teorijo in pisanjem za širše množice. Pisanje Izbire mi je bil izziv – ni tako preprosto nekaj povedati na preprost način. Iz pisanja te knjige sem se veliko naučila. Postala sem bolj racionalna z besedami. V veselje mi je, če ljudje, ki niso globoko v teoriji, berejo moje knjige in kolumne. Moj namen je predvsem, da svoje lastne teoretske zagate, ki jih imam, delim z drugimi – zato ne želim pisati knjig, ki bi poučevale, bolj me zanima spraševanje. Pri tem so mi v veliko zabavo pogovori z otroci. Moj dvanajstletni sin me je pred kratkim vprašal, zakaj vse oblike družbe poimenujemo z »-izem« – komunizem, socializem, fašizem, kapitalizem – in kateri novi »-izem« bi lahko imeli v prihodnje. Na takšno vprašanje ni bilo preprosto odgovoriti.
Rugelj: Lani je pri nas izšel ponatis vaše knjige Disciplina kot pogoj svobode, v kateri izpostavljate razmerje med disciplino in permisivnostjo ter šolo kot prostorom izobraževanja in/ali prostorom vzgajanja. Če se zdi, da zadnji dve desetletji vse bolj drsimo v permisivno družbo, se po Zahodu pa tudi pri nas z raznimi protesti in demonstracijami zadnje tedne vseeno dogajajo zametki nekakšne socialne revolucije. Čemu bi pripisali te socialne premike? Eksistencialni nuji, mimo katere ne morejo niti tisti, ki so vzgojeni v permisivnem okolju, preseganju tesnobe, ki je naraščala od 11. septembra naprej, ali čemu drugemu?
Salecl: Velik preobrat se je zgodil z arabsko pomladjo. Slednja je dala tudi aktivistom in borcem proti kapitalizmu na Zahodu naboj in upanje, da se da kaj spremeniti ter da je potrebno spodbuditi ljudi k radikalni kritiki sistema. Do sedaj je kapitalizem spretno preprečeval upor tako, da je krepil ideologijo izbire ter da je posameznika nagovarjal h kritiki sebe in ne sistema. Ker se ekonomska kriza v vseh svojih razsežnostih šele prav začenja, je pričakovati vse več uporov, kritike sistema in seveda tudi tesnobe in obupa.
Rugelj: Vaše kolumne v Delovi Sobotni prilogi se pogosto zdijo prava učna ura uporabe psihoanalize na praktičnih primerih in v vsakdanjem življenju. Jih načrtujete zbrati v knjigo?
Salecl: Ja, trenutno se dogovarjam, da bi kolumne izšle v knjižni obliki.
Rugelj: Lahko morda poveste še kaj o svojih prihodnjih projektih?
Salecl: V delu sta dve knjigi. Eno pišem skupaj s profesorico antropologije z univerze v Cambridgeu, Henrietto Moore, in ima naslov Perfektna prihodnost. V tej knjigi se lotevava vprašanja, kako znanost danes deluje kot nova mitologija, ki nam pomaga blažiti strahove pred prihodnostjo podobno, kot so nekoč to počeli vrači. Druga knjiga pa se ukvarja z analizo sodobnih oblik ignorance. No, potem je tu še dolgo načrtovana knjiga o identifikaciji, pa delo na področju prava in nevroznanosti ter perverzij sodobnih forenzičnih znanosti.
Rugelj: Vso srečo pri nadaljnjem delu in hvala za pogovor.