»Literatura lahko o preteklosti marsikdaj pove več kot zgodovinopisje!«
Jani Virk (1962) je ena najpomembnejših slovenskih figur na področju kulture. Profesionalno že dolgo dela na Televiziji Slovenija, kjer je urednik kulture, po drugi strani pa je produktiven slovenski pisatelj, ki vsakih nekaj let postreže z novo knjigo. Potem, ko je v prejšnjih dveh romanih kopal po urbani sedanjosti, se je v svojem najnovejšem delu Kar je odnesla reka, kar je odnesel dim podal v srednji vek in iz zgodovinskih dejstev spletel napeto romaneskno zgodbo. Z njim smo se pogovarjali kmalu po izidu njegovega najnovejšega romana.
Rugelj: Po prvih dveh romanih, Aritmija (2004) in Ljubezen v zraku (2009), ki se eksistencialno ubadata, če poenostavim, z ljubezenskimi težavami sodobnih urbanih glavnih junakov, ste se v svojem najnovejšem delu Kar je odnesla reka, kar je odnesel dim podali v zgodovino, kjer spretno kombinirate zgodovinska dejstva in fikcijo, poganske obrede, templarje, križarske pohode, viteze iz tujih krajev, ki so se naselili pri nas, viteške turnirje … Kako je prišlo do nastanka tega romana?
J. Virk: Srednji vek, predvsem obdobje med 11. in 13. stoletjem, me zanima že skoraj tri desetletja. Na ljubljanski FF sem navsezadnje na germanistiki tudi diplomiral iz enega temeljnih srednjeveških epov, iz Parzivala Wolframa iz Eschenbacha. Kasneje sem se ciklično vračal k tej temi, pohajal po Franciji, Nemčiji, Švici, Španiji, Italiji okrog srednjeveških gradov, paral živce svojih otrok, ker na potovanjih ni bilo srednjeveške gotske katedrale, v katero jih ne bi vlekel, nakupoval na kupe knjig v različnih jezikih o nastanku srednjeveških mest, univerz, o stavbeništvu tistega časa, o splošni zgodovini ipd. Pred dobrim desetletjem in pol sem skupaj z režiserjem Branetom Bitencem in snemalcem Mišom Čadežem naredil dokumentarni film na temo srednjega veka, kjer sem poskušal prikazati moč in svetlobo srednjega veka, njegove sijajne viške, o katerih med šolanjem večina populacije ne izve nič in tako ostaja ujeta v predsodek, ki ga najbolje izraža sintagma »temačni srednji vek«. Ta moj ciklični srednji vek se je srečal z dejstvom, da Wolfram iz Eschenbacha v svojem epu omenja, da Parzivalov rod izhaja iz Hajdine pri Ptuju, in EPK, ki je mesto Ptuj hotela ovekovečiti s ciklom romanov.
Rugelj: Po prebiranju romana gre sklepati, da so se na ptujskem koncu pred osemsto leti odvijali dogodki, ki so imeli pomemben stik s širšo evropsko zgodovino. Kaj vas je najbolj pritegnilo pri tem obdobju, da ste se epa o Parzivalu lotili tudi v svoji doktorski disertaciji?
J. Virk: Seveda, področje današnje Slovenije je bilo vpeto v širši evropski prostor, v 12. stoletju sta bila recimo samostana Žiče (kot prva kartuzija izven francoskega področja) in Stična pomembni središči samostanske kulture, nekateri prebivalci tega območja so se šolali na sijajnih evropskih stolnih šolah, verjetno tudi univerzah, hodili so na križarske vojne, se poročali v močne evropske plemiške družine, dosegali pomembne položaje v cerkveni hierarhiji, recimo brata Friderika III. Ptujskega. In sam Friderik Ptujski je bil eden vplivnejših mož, kar jih je živelo na ozemlju današnje Slovenije, nenavsezadnje so si o njem dopisovali tudi evropski vladarji. Sicer pa me pri srednjem veku najbolj privlači dejstvo, da so v tem obdobju vzniknile ideje in arhetipi, ki še do danes v marsičem zaznamujejo t. i. zahodnega človeka, recimo mit o iskanju grala.
Rugelj: Vse to je res lepo razvidno iz vašega romana, ki je prav razburljivo branje. »Nisem pridigar, samo zgodbar,« ste rekli ob svojem romanu Aritmija, in zdi se, da vaša želja po pripovedovanju zgodb poganja vaša dela še sedaj. Je po vašem mnenju jasna zgodba v tem času ključna za literarno delo? Je to tudi osnovno vodilo vašega zadnjega romana?
J. Virk: Ja, nekako se imam predvsem za pripovedovalca zgodb, čeprav po drugi strani način pripovedovanja, jezik, zame nima nič manjšega pomena. Oba sta dve strani ene medalje, od njune prešitosti, prežetosti pa je odvisno, kakšen lesk ima ta. Dobra zgodba brez dobrega jezika je večinoma lahko le bolj ali manj slaba literatura, dober jezik brez zgodbe, ki ta jezik in bralca pelje skozi pokrajine imaginarnih svetov, težko komunicira z bralci in jim, razen v redkih primerih (npr. roman Valovi Virginije Woolf), ne da prav dosti …
Rugelj: Seveda pa to ni vaše prvo delo, ki posega v zgodovino, spomnim se vsaj kronikalnega romana 1895, potres: kronika nenadejane ljubezni, ki je izšel natanko sto let po ljubljanskem potresu. Gre iz tega sklepati, da je slovenska zgodovina (za vas) vsaj tako zanimiva kot njena sedanjost? Ali slovenska literatura po vašem mnenju dovolj zajema iz nje?
J. Virk: Seveda se kaže slovenska zgodovina v pogledu nazaj pogosto zanimivejša kot sedanjost: svet je bil, vsaj tako je videti z današnje perspektive, v marsičem bolj globok, dramatičen, barvit, človeške usode so imele v sebi več epskega. Literatura lahko o preteklosti marsikdaj pove več kot zgodovinopisje, čeprav ostaja vprašanje avtentičnosti tega, kar v današnjost prinese pogled nazaj, vedno odprto in nikoli ne bo do konca razrešeno. Preteklosti ne moremo klonirati za sedanjost, lahko pa z literaturo rešimo pred pozabo njene drobce ali obsežnejše korpuse in s tem ohranjamo kompleksnost, bogastvo in raznovrstne tokove identitete naroda ali ljudi, ki živijo v določeni državi in kulturi.
Rugelj: Kaj pa film? Se slovenski film dovolj obrača v zgodovino? Kot dolgoletni urednik kulture na nacionalni televiziji ste namreč eden od ključnih mož pri ustvarjanju slovenske televizijske filmske in druge produkcije. Kaj so po vašem mnenju ključni elementi za sprejetje projekta v filmsko realizacijo: dobra zgodba, izvirni liki, reprezentativni čas dogajanja ali kaj drugega? Kakšna je v tem smislu strategija nacionalne televizije?
J. Virk: Ključen za sprejetje je bolj ali manj vedno dober in izvedljiv scenarij, kar pa je znana šibka točka slovenskega filma. Sicer pa film v Sloveniji ni industrija, niti v polnem obsegu razvita veja umetnosti ne. V poosamosvojitvenem obdobju je neprestano na robu preživetja in se ciklično povsem izgublja iz fokusa vladajočih garnitur, in ker gre za finančno zahtevno umetnost, ki je bolj ali manj sistematično subvencionirana s strani države, ta sistemska nesistematičnost ne zmore zagotavljati kontinuirane in raznovrstne produkcije. Tu sta Slovenski filmski center in TV Slovenija v podobnem položaju, za TV Slovenija se za leto vnaprej ne ve, ali bo dejansko lahko izvedla svoj igrani program, čeprav je ta eden izmed temeljnih sestavnih delov vsake evropske javne televizije. In to ob dejstvu, da ljudje plačujejo naročnino, verjamem, da vsaj večina od njih, tudi zato, da bodo lahko gledali tudi slovenske televizijske filme in nadaljevanke.
Kakšne teme vse se sicer skrivajo za film v slovenski zgodovini! Naj omenim vsaj Pod svobodnim soncem, Krst pri Savici ali igrani film o celjskih grofih … Ali biografski film o Cankarju, Kosovelu, Ivani Kobilca, Jakopiču ali Kocbeku. Ali film, posnet po kakšni knjigi Zorka Simčiča, zgodovinski film o slovenski emigraciji v Argentini, z vso dramatiko, nostalgijo, napetostmi, kulturnimi trki ipd. Ne vem, kdaj bo slovenska država toliko postavljena in tako močna, da bo zmogla financirati takšne projekte. Ko je hotel pred leti ob 500-letnici rojstva Primoža Trubarja Miran Zupanič po svojem odličnem scenariju skupaj s sredstvi Filmskega sklada in TVS posneti eno takšnih zgodovinskih velikih tem, so pod okriljem države tik pred začetkom realizacije zatajili praktično vsi in s projektom na žalost ni bilo nič.
Rugelj: Kot kaže, je denar pri filmu večna tema tudi na nacionalni televiziji. Lahko za konec poveste še kaj o svojih naslednjih projektih?
J. Virk: Mogoče knjiga kratkih zgodb, sčasoma kakšen prevod poezije iz španščine, še najraje skupaj s hčerjo, ki živi v Španiji.
Rugelj: Jani Virk, najlepša hvala za pogovor in veliko uspeha z vašim srednjeveškim romanom.