»Nikoli ni, da bi se usedel pred prazen papir in si nemara vrtal po nosu!«
Milan Jesih (1950) je eden najbolj znanih slovenskih pesnikov, ob tem tudi prevajalec in dramatik, do nedavnega pa je bil tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev. Pri pogovoru z njim ti v ušesih zveni njegova blagoglasna govorica, ki včasih skoraj zavije v verz, čeprav o svojem delu in ustvarjanju nerad filozofira, saj ga ima za veščino, ki pa jo je z leti izmojstril. Prva pesniška zbirka, Uran v urinu, gospodar!, je izšla že leta 1972, torej natanko štirideset let pred debelo knjigo Zbrane zbirke, v kateri so, skupaj z zgoščenko, na kateri Jesih bere svoje pesmi, nanizane vse njegove dosedanje zbirke pesmi in ki je bila nedavno predstavljena na letošnjih dnevih poezije in vina na Ptuju. Sproščen ambient vinskih kleti in pesmi na vsakem koraku smo tudi mi izkoristili za fotografiranje in pogovor z njim.
Rugelj: Kakšen je občutek, ko imate pred seboj eno debelo knjigo, v kateri je zbrano (skoraj) vse vaše pesniško ustvarjanje? Veliko ali malo za eno pesniško življenje (ki je seveda še v polnem pogonu)?
Jesih: Knjiga je pravzaprav predebela; v štirih desetletjih se je v zbirkah ob pesmih, ki jim nekaterim še zdaj z zamišljenim veseljem prikimam, nabralo tudi nemalo balasta. Saj sem že kaj hitro po vsakem izidu našel komad, tri, štiri, brez katerih bi bila zbirka boljša. Vendar je najbrž prav pokazati vse pesmi, tudi če za katero mislim, da je prazna, ali mi je zanjo zaradi česa drugega nerodno. Pa saj tudi kot bralec spoznavam tiste klasične pesnike, ki me res zanimajo, rajši v zbranem delu kot v izboru. Navsezadnje pa moram tudi spoštovati onega mladeniča, ki je pred desetletji nosil moje ime, saj je v nekem smislu moj oče. In nikjer ne piše, da sem pametnejši od njega.
Rugelj: O vašem delu je napisanih kar nekaj teoretičnih razprav, tudi k tej knjigi je priložena kompaktna in pregledna spremna beseda. Kako bi vi sami opisali evolucijo svoje poetike skozi zadnja štiri desetletja? Koliko drugačen ste kot človek in kot pesnik od vaših prvih objavljenih stihov?
Jesih: Obema je skupno, da se v letih prioritete temeljito spremenijo. Seveda zdaj zagovarjam svoje zdajšnje poglede. Za pesnika bi rekel, da mlad človek predvsem razglaša »Tu sem, lejte!«, opozarja nase, provocira, preveč objavlja, z leti pa postaja bolj in bolj pomembno delo. Do sebe sem postal bolj zahteven, vse manj mislim na učinek, ne zanima me hrupnost, ne provociram kot nekdaj, malo mi je mar za všečnost. Ne počutim se več akterja, opazujem se kot ne preveč zanimiv pojav.
Nekaj pa se ni spremenilo. Pesmi, naj so bile to sproščene parodične rimarije na začetku, naj kratke, lapidarne pesmi Ust, naj soneti, naj zdajšnje, pesmi so bile vselej od prvih besed do konca pot v neznano tudi zame. Vsako pesem, ko se enkrat zašpili, gledam z nejevero in začudenjem. Pravzaprav tudi zato lahko rečem, da ima pesem svojo voljo biti; velikokrat sem rekel, da sem babica. Ampak babica že preži na novo nosečnost.
Rugelj: Vsak poet ima svoj način ustvarjanja posamezne pesmi, vi ste že nekajkrat omenili, da od nekje do vas priplava njen začetek (ki potem ni nujno dejanski začetek končne verzije pesmi. Glede na to, da se je po mojem mnenju vaše poetika skozi čas precej spremenila, me zanima, če so se spreminjali tudi sami začetki pesmi. So se ti začetki prilagajali formalni strukturi pesmi (sonet, jamb) ali ste morali za to poskrbeti vi? Kako torej vidite genezo ustvarjanja vaše posamezne pesmi?
Jesih: Pesem je mnogoplastna struktura. Načelno ni pesem nič drugega kot niz besed. Pravzaprav moram nanizati kakšnih sto besed; ampak nanizati ne samo v ritmično ustreznem skladju, vključno z rimo, in po skladenjskih pravilih, ampak seveda tudi po pomenu; naj bo opis, podoba, misel, dovtip, to je treba vešče in vendar naravno izpeljati. Seveda je znano, da se človek prav z najbolj gladko zvenečimi pasusi najbolj namuči. Začne pa se z besedami, nekaj besed v nekem ustreznem ritmu, ki jih kar nekako zaslišim. Padejo nekje iz onega kaosa v glavi. Potem včasih malo mislim, da so mi to poslali od zgoraj, in se zahvaljujem. Nikoli ni, da bi se usedel pred prazen papir in si nemara vrtal po nosu.
Rugelj: Z vašimi pesmimi sem se srečal na začetku devetdesetih let, seveda z zbirko Soneti, ki je izšla pri takrat na Slovenskem aktivni založbi Wieser. Tudi njihovo nadaljevanje tri leta kasneje je izšlo tam, zadnje vaše zbirke pa so izšle pri Študentski založbi. Zanima me, kako ocenjujete svoje sodelovanje z založniki v minulih štiridesetih letih, kako pesnik gleda na svoje založnike, svoje urednike, kakšna je primerjava med vašimi začetki in sedanjimi časi?
Jesih: O tem so bolj ko ne odločala naključja. Bolj kot o založnikih bi govoril o urednikih. Prvo knjigo, Uran v urinu, gospodar!, sem recimo pred štiridesetimi leti ponudil svojemu profesorju Dušanu Pirjevcu, ker je izdal knjige tudi mojim vrstnikom. Naslednja, Legende, je izšla pri Tonetu Pavčku, potem Kobalt in Volfram pri Kajetanu Koviču, potem me je sredi osemdesetih za Usta povabil Janez Mušič, knjigi sonetov sem dal Wieserju, ker prijateljujem z njegovim tedanjim oblikovalcem Matjažem Vipotnikom, prve je bral in požegnal Lado Kralj, potem so izšli Jambi pri Aleksandru Zornu, za Tako rekoč me je povabil Aleš Šteger, za Mesto sto Zdravko Duša ... Za zdajšnje Zbrane zbirke so se odločili pri Študentski založbi. Saj se mi zdi nekoliko zgodaj, takšna knjiga je nekako tako, kot da sem, kot se malo smešno reče, odložil pero in nemara legel k počitku.
Rugelj: Imate na zalogi kakšno posebno založniško zgodbo, anekdoto, se je kdaj kaj nepričakovanega zgodilo pri recepciji vaših knjig, vaše poezije, kako so se nanje odzivali mediji in novinarji, kako stanovski kolegi?
Jesih: Nič posebnega mi ne pride na misel. Razen če povem, da je s poetiko pravzaprav tako, da s pesmimi, ki jih da človek od sebe, na svoj način zmeraj dopoveduje: tole – ali: tudi tole – imam jaz za pesmi, gotovo pa v določenem času ne more pisati drugačnih, seveda s tem, da upoštevamo vsakršne osebne okoliščine od razgledov po pesništvu in po svetu pa do družbenega okolja; vse to je v mojem primeru močno prekvašeno in pregneteno. Odmevi na knjige me niso kaj posebno usmerjali, lahko da so me spodbujali, tudi neka izrazito kisla recenzija v osemdesetih mi je sicer dala misliti, ampak prav skrenila me ni. Ne da bi bil fatalist, ampak mislim, da je samo ena pot. Moram se nekje privezati, in najbolj zdravo je, če je to nekakšno notranje mentalno sozvočje; že tako me rado skrbi, kaj če ni to vse skup samo nekakšna veščina.
Rugelj: Znani ste tudi po svojih prevodih Čehova in Shakespearja. V tem smislu imam dve vprašanji. Najprej prevajalsko. Pogosto se govori o tem, da je treba kak prevod klasike jezikovno osvežiti. Kje vidite potrebo in razlog za to, glede na to, da gre v izvirniku za več sto let stara dela, ki jih noben ne »osvežuje«? Kako se v tem smislu prevajanja lotevate vi? In drugo vprašanje: vam je prevajanje klasikov iz prve literarne kategorije kaj pomagalo tudi pri lastnem ustvarjanju? Ste pri njihovem prevajanju uzrli nove priložnosti za svoj lasten pesniški izraz?
Jesih: Da prevodi ostarijo prej kot izvirna dela, je nekakšno čudo. Vzemite Prešernov prevod Byronove Parizine: Prešernov jezik je komaj prepoznaven. Ali pa zato, ker je manj v naši (pol)zavesti. Ne upam si česarkoli ugibati. Sicer pa nasploh o prevodoslovju vem malo; sem praktik, ki se precej naravnost loti teksta.
Ker sem na novo prevajal predvsem za gledališče in potemtakem po naročilu, se v starikavost prejšnjih prevodov nisem prav dosti poglabljal. Ne smemo pa spregledati, da so prevajalcu zadnja desetletja dosegljiva vseh sort pomagala, ki jih naši pionirji niso imeli. Vendar ne neham ponavljati, da imamo za prevajanje po zaslugi nekaterih velikanov preteklosti postavljene visoke, odlične standarde. Posebno Župančičevi prevodi so dobri in lepi. Vendar sem sprejel povabila za novo prevajanje. Če bi bil prevod, to sem že kdaj povedal, kazenski zakonik, kjer zdaj novi nadomesti prejšnjega, bi si gotovo pomišljal sprejeti takšno delo; tako pa samo prilagam eno od možnosti. Gledališka ekipa ima, ko se odloča za uprizoritev, več možnosti. Naj izberejo.
Prevajanje in lastno delo: seveda sem imel pri Shakespearu skozi tisoče verzov priložnost pridobiti določeno obrtno spretnost, ki je pri verzu nujen pogoj. Da bi bil po bližnjem znanstvu z največjimi sam kaj boljši dramatik, pa nisva opazila ne gledališče ne jaz.
Rugelj: Do nedavnega ste bili tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev. Kako ste se kot pesnik, ki naj bi imel do formalističnih plati življenja bolj sproščen odnos, znašli v tej funkciji? Kaj vas je pri njenem nastopu najbolj presenetilo?
Jesih: Da, s koncem lanskega leta sem odslužil dveletni mandat, sem pa še član upravnega odbora. Sproščen ali ne, znam vendar biti odgovoren, pa najsi tudi hoče ta funkcija kar celega človeka. V tem času je bila Ljubljana svetovna prestolnica knjige in presenetilo me je, da takšna formalna razglasitev, če jo pravi ljudje na pravem mestu prav razumejo, lahko sijajno deluje in pusti tudi kaj za seboj. Boleče pa me je na primer presenetilo, da vozijo založbe klasike za star papir v mlin, ker zaloge po nekih računovodskih skrivnostih stanejo. Koga bomo pa imeli na zalogi, če ne klasikov?
Literatura, posebej sodobna in posebej slovenska, se zdi bolj na robu širšega zanimanja, seveda v primerjavi s primerljivim, recimo z drugimi umetnostmi, prav poezija se zdi nekakšna anahrona dejavnost. In vendar sem spoznal okoli literarnega dogajanja toliko sijajnih, izobraženih, razgledanih, kompetentnih, neprehvaljivih mladih ljudi ... Zelo spodbudno.
Rugelj: Kaj se vam zdi, da so ključni izzivi vašega društva v bližnji prihodnosti, ki se kaže kot čas, ki literarnim in drugim ustvarjalcem prinaša nove preizkušnje? Skrb za pisatelje in varovanje njihove vloge v družbi, okrepitev javnega odzivanja društva na aktualne družbeno-politične teme, apeliranje na krepitev prodajne verige založništva, ki bi koristila tudi prodaji knjig slovenskih avtorjev, ali kaj drugega?
Jesih: Če naj vsako društvo nekako po definiciji uresničuje posebne interese članstva, potem naj DSP skrbi najprej za stalno navzočnost našega metjeja v vseh oblikah: za knjigo, za javna branja, za omogočanje pisanja, za pisateljevo mesto v družbi, simbolno in materialno. Kako olajšujoče bi bilo, če se pisateljskemu društvu ne bi bilo treba oglašati zastran splošnejših zadev; vendar je bilo prav, in tudi članstvo je pričakovalo, da smo ravnali tudi kot civilnodružbena entiteta, vendar s pridržkom, da brez slehernih političnih ali celo strankarskih razporejanj, marveč izključno v družbenih zadevah. Vedeti je treba, da je članstvo društva po denimo strankarskih afinitetah zelo raznoliko, in najmanj sem si želel, da bi društvo, eno redkih, ki je v času tranzicije ostalo enovito, začelo pokati po strankarskih šivih. – Društvo ima vendar neki nenavaden ugled, dobivali smo tudi pošto, ki bi jo kazalo prenasloviti na varuhinjo človekovih pravic. Delovanje osnovne društvene dejavnosti pa seveda nekoliko duši dejstvo, da se v veliki večini financira s prireditveno dejavnostjo.
Rugelj: Na koncu knjige je tudi nekaj pesmi iz vaše naslednje zbirke, ki še ni izšla. Lahko morda poveste kaj o vaših naslednjih projektih, tako pesniških kot morda tudi prevajalskih?
Jesih: Najbrž bo naslednje leto nova zbirka, če ne, pa nemara kdaj pozneje. S pesmimi je hvala bogu tako, da se jim nikamor ne mudi, če je pesem dobra nocoj, bo tudi čez pet let. Pa rad bi napisal še eno igro. Ampak naj bo dobra. Treba je spoštovati in svoj čas in čas drugih ljudi.
Rugelj: Tudi čas za najin pogovor se je iztekel, najlepša hvala za sodelovanje.
* * *
Zvezdnato noč se furmanca spominja
drugega nebesa in drugih zvezd,
ko neki drug konj meril drugih cest
je milje v drugih podkvah in stopinjah
in z zoro so obrisi drugih mest
z zlato obrobo vzplavali pred njima
in z drugim mrazom pekla druga zima
leta devetnajst, tri in sto in šest
in vse drugo bilo je in drugačen
v obpotnih krčmah je vzkipeval smeh;
včasih je vozec vlekel velik maček
in vprega največkrat ni šla po tleh;
daljava je bila drugače sinja
v ravnicah drugih carstev in celin,
ki s tujo žalostjo se je spominja
bolj druge od druge neki drug spomin.
Milan Jesih