»Življenje je tisto, ki piše zgodbe, jaz mu pri tem samo malo pomagam.«
Knjige Primoža Suhodolčana se že dolga leta uvršajo med najbolj izposojane v slovenskih knjižnicah, v letu 2012 pa so z dobrimi 60.000 izposojami zasedle sam vrh lestvice. Njegovi najbolj priljubljeni literarni junaki so košarkar Ranta, Peter Nos, s katerim nadaljuje očetovo dediščino, in Popek za najmlajše. Zelo nas je zanimalo, kdo je človek, ki zna v teh časih mlade še vedno pripraviti do branja in iskanja zabave v knjigah. Pogovarjali smo se z iskrivim pisateljem, hudomušnim, nabritim in navitim, ki ne živi v slonokoščenem stolpu, pač pa med svojimi bralci išče nove ideje in energijo.
Bukla: Kako se uvrstiti na vrh najbolj branih slovenskih avtorjev? Je to umetnost, veščina ali izvirna mešanico obojega?
Primož Suhodolčan: Tega nikoli ne veš. Nikoli se nisem ravnal po trendih, trenutno aktualnih temah, oblikah in vrstah besedila ali založniško uredniških pristopih in projektih. Prav tako za mano ni stala kakšna velika marketinška zgodba. Držal sem se tega, kar mi je rekel moj oče Polde, sicer eden največjih genialcev v slovenski literaturi, ko sem se poskušal v prvih zgodbah: Bodi izviren in drugačen, bodi to, kar si! Voda lahko teče na milijon načinov, poišči svojega!
Bukla: Ali lahko najbolj brani slovenski pisatelji živijo od pisanja (in zakaj ne)?
Primož Suhodolčan: Živeti od pisanja je zelo težko, zato se bolj držim načela živeti za pisanje. Vendar, kot je rekel George Lucas: strasti nikoli ne spremeni v svoj poklic, ker se boš prodal pod ceno. Preveč boš srečen, da lahko delaš tisto, kar te navdušuje, da te ne bi izkoriščali.
Bukla: Vaša dela izhajajo tudi v knjižnih serijah. Kako je prišlo do tega, spontano ali po tržnem premisleku? Kako pomembna je po vašem mnenju serializiranost vaših knjig za vašo prepoznavnost in branost?
Primož Suhodolčan: Če imajo liki in zgodba vedno in še kaj povedati, potem so serijali zelo dobrodošli tako za bralce kot za ustvarjalce. Bralci z veseljem gredo brat naslednjo knjigo, ker imajo osnovne lastnosti glavnih junakov že v svojem spominu. Tako jim je lažje in še veliko bolj uživajo, saj se lahko veliko bolj posvetijo sami zgodbi. Seveda pa je treba pri vsaki taki seriji vedeti, kdaj končati. Saj veste: bolje je sam oditi z odra kot zmagovalec, kot pa da te odnesejo kot poraženca.
Bukla: Kje najbolj brani slovenski pisatelj išče teme za svoje pisanje?
Primož Suhodolčan: Sploh ni treba biti kaj posebej iznajdljiv, samo po svetu poskušam hoditi s čim bolj odprtimi očmi. Pri tem se ti sploh ni treba kaj posebej naprezati. Nekateri trdijo, da življenja ni treba iskati, saj te prej ali slej samo poišče. In kot sem verjetno že kdaj povedal: življenje je tisto, ki piše zgodbe, jaz mu pri tem samo malo pomagam.
Bukla: Kako kot najbolj brani (mladinski) slovenski pisatelj gledate na t. i. visoko slovensko literaturo za odrasle?
Primož Suhodolčan: Čisto enostavno! Mi, tako imenovani pisatelji za otroke in mladino, z velikim veseljem nesebično ustvarjamo tem, tako imenovanim pisateljem za odrasle in tako imenovanim resnim, globokim in visokim pisateljem, neizčrpno bralno bazo, iz katere si bodo lahko lažje ustvarili svoj krog oboževalcev. Pri nas pa se žal največkrat ceni samo ta drugi krog ustvarjalcev, čeprav bi se brez naših prizadevanj njihove knjige zagotovo osamljene prašile na policah.
Bukla: Kako promovirate svoje knjige po izidu? Koliko časa posvetite temu?
Primož Suhodolčan: Čez vse leto veliko nastopam v vrtcih, osnovnih šolah, šolah s prilagojenim programom, zavodih in še marsikje. Nastopi so moje posebno veselje. Čeprav to velikokrat res niso prave odrske deske, ampak čisto navaden parket šolske telovadnice, pri tem vseeno vsakokrat zelo uživam.
Bukla: Kako gledate na javne mehanizme podpore knjigam, od subvencij za produkcijo knjig, delovnih štipendij, do knjižničnega nadomestila? Se vam zdijo ustrezni? Bi kaj spremenili?
Primož Suhodolčan: Nekaj smo res poskušali spremeniti pred leti, vendar nas je takrat trend uravnilovke pri tem ustavil. Saj smo vendar vsi dobri ljudje, saj smo vsi v želji in po srcu pisatelji in prav je, da vsak nekaj dobi. Tako bomo vsi lahko nekako preživeli ter ustvarjali v sreči in zadovoljstvu.
Bukla: Pri najbolj branih pisateljih je, vsaj toliko kot tekoče ustvarjanje, pomembno tudi upravljanje z avtorskimi pravicami za minula dela. Ali to počnete sami, dela to za vas agent in kakšne izkušnje imate pri tem z založbami?
Primož Suhodolčan: Sam imam to srečo, da sem se že od prve knjige naprej z založbo dogovoril za poseben način izplačila honorarjev in upravljanja z avtorskimi pravicami, ki marsikje pri nas še zdaj ni v poslovni praksi. Zaenkrat še vse deluje v okviru pričakovanj in stanja na trgu.
Bukla: Kako kot avtor gledate na skorajšnjo digitalizacijo slovenskega založništva?
Primož Suhodolčan: Pred kratkim sem se dogovoril, da bodo vse moje knjige kmalu na voljo tudi v elektronski obliki. Prepričan sem, da se bosta tiskana in elektronska knjiga še nekaj časa dopolnjevali, v daljni prihodnosti pa bo tiskano knjigo verjetno čakala usoda vinilnih plošč. Samo za zbiratelje torej. Kar pa ni nič strašnega, zgodba bo še vedno ostala, spremenili se bosta samo oblika in agregatno stanje.
Bukla: Kaj trenutno berete?
Primož Suhodolčan: Trenutno preučujem nemško zbirko knjig Unnützes Wissen/Neuporabno znanje, ki zajema neverjetna, bizarna, nora dejstva, kot na primer to, da se zastrupljene mravlje vedno zvrnejo na desno stran, da dve tretjini ljudi na planetu še nikoli ni videlo snega in da ima Miss Liberty na otoku pred New Yorkom številko čevljev 1.200.
Bukla: Lahko poveste kaj o svojih prihodnjih knjižnih projektih?
Primož Suhodolčan: Vedno se poskušam držati načela, da je vse, kar je napisano v mojih knjigah, resnica, samo resnica in nič kaj drugega kot resnica. Pripravljam precej novega in pri nekaterih zgodbah ne bo šlo brez raziskovalno zbirateljskega dela. Trenutno sem sredi zbiranja vsega mogočega, kar bi lahko prišlo prav, pri tem zelo uživam in se neizmerno zabavam.
Bukla: Kakšen je vaš nasvet mladim pisateljem, ki bi vas radi (čez desetletja) dohiteli?
Primož Suhodolčan: Bodite radovedni, radovednost je lepa čednost. Radovedna domišljija zagotovo nikoli ni polomija. In seveda: Trenirati je treba vsak dan. Kot šport. Brez treninga ne gre nikamor.