»Vedno sem si želel napisati knjigo, saj so knjige morda celo najbolj pomemben del mojega življenja.«
Boštjan Videmšek (1975) je eden najbolj profiliranih slovenskih novinarjev in angažiranih dopisnikov s kriznih območij predvsem v Sredozemlju in na Bližnjem vzhodu, ki je svoje pisanje za časopis Delo združil in nadgradil v dveh knjigah, ki sta izšli v zadnjih dveh letih. V Vojni terorja (2011) pokazal, kako se je svet spremenil v desetletju po 11. septembru, zdaj pa je z Uporom pokazal, kaj vse se je zgodilo od arabske pomladi pred dvema letoma in kako smo jo občutili tudi v Evropi. Pred Videmškovim novim odhodom v Sirijo smo se ob izidu Upora pogovarjali o njegovem delu in knjigah.
Rugelj: Kako je sploh prišlo do tega, da si postal dopisnik s kriznih območij? Kako se je začelo in kako se je nadaljevalo?
Videmšek: Pripadam generaciji, ki je jugoslovanske vojne spremljala v najbolj občutljivih pubertetnih letih. Nisem mogel verjeti, kaj se dogaja. Moji vrstniki, mlajši najstniki, so umirali v tisočih, mi pa smo se zabavali. Bil sem jezen, frustriran, nemočen. Z malo smole bi vsi mi bili begunci že julija 1991 – slovenska družba in politika pa je tragedijo na Balkanu tako rekoč ignorirala. Vukovar. Sarajevo. Srebrenica. Nekaj sem hotel narediti. Celotno srednjo šolo sem iskal »pot«. Pri sedemnajstih letih sem začel pisati za Mladino. Hitro sem začel pisati zgodbe o bošnjaških beguncih. To je bil moj prvi neposreden stik z vojno. Ves čas sem obsedeno bral vsa mogoča novinarska poročila z vojnih območij; ne le z Balkana. Bil sem zasvojen z Vietnamom in Libanonom. Leta 1996 sem prvič odšel na Kosovo, kamor sem se potem ves čas vračal. Kosovo je bila moja prva vojna. Ko sem leta 1998 prišel na Delo, sem hitro dobil priložnost. Težil sem in težil, hotel sem na pot. Najprej Balkan, potem vse drugo. Veliko se je spremenilo z 11. septembrom in napadom na ZDA. Takoj sem odšel v Pakistan. Uredniki, predvsem Romana Dobnikar Šeruga in Darijan Košir, so mi zaupali, za kar jim(a) bom večno hvaležen. Sledilo je desetletje Afganistana (skoraj vsako leto), Iraka, Somalije, Sudana, Demokratične republike Kongo, Palestine, Libanona, Pakistana … Vmes sem ves čas delal tudi zgodbe afriških in azijskih emigrantov v Evropi in spremljal »postransko škodo« lažne gospodarske rasti. Serijsko sem delal tudi domače socialne zgodbe. Nisem želel nasesti laži »zgodbe o uspehu«. Ko je decembra 2010 izbruhnila arabska pomlad, sem vedel, da bo to moj naslednji velik projekt. Sledili so meseci v Egiptu, Libiji, Siriji …
Ob tem sem »tesno pokrival« evropsko drvenje v tretji svet, seveda. Grčija, Španija, Ciper, Slovenija … Krizna območja.
Rugelj: Kako se je bilo v začetku znajti na terenu, torej dobiti verodostojne informacije, priti do pravih virov in govoriti s kompetentnimi ljudmi? Kako je s tem zdaj?
Videmšek: Preprosto. Vedno sem bil novinar stare šole. Ne glede na (zdaj že relativno) mladost, ki je bila vedno moja velika primerjalna prednost. Zaradi tega, ker sem deloval (pre)mlado in posledično nenevarno in nezanimivo, sem velikokrat prišel tja, kamor drugi niso. Pogovarjal sem se in pogovarjal. Povsod. S sogovorniki sem bil vedno v enakovrednem odnosu. Velika prednost je skoraj vedno bilo tudi dejstvo, da prihajam iz majhne in globalno obrobne države brez kolonialne zgodovine (razen v republikah nekdanje Jugoslavije). Vedno sem ogromno bral in se – kolikor se je le dalo – pripravljal na poti. Z izkušnjami je prišlo tudi vedenje. Predvidevanje. Razumevanje. Ko sem bil mlajši, sem tudi bistveno (!) več tvegal kot zadnjih nekaj let. Živel sem za »teren«. Zdaj ni več tako.
Rugelj: Na večini poti te kot fotoreporter spremlja Jure Eržen. Kako poteka vajino sodelovanje? Ali točke za zaznavanje in obdelovanje avtentičnosti razmer iščeta skupaj, ali pa, glede na različna medija izražanja, vsak dela po svoje, torej samostojno išče pravo perspektivo za poročanje bralcem?
Videmšek: Z Juretom sva idealna, do obisti uigrana ekipa. Osebnostno ne bi mogla biti bolj različna, a že na najini prvi skupni poti (Kosovo) so naju združili »protestantska delovna etika«, neuravnovešen smisel za humor, ljubezen do športa (predvsem smučanja) in popolna predanost trenutni nalogi. Že dolga leta se sporazumeva tako rekoč brez besed. Z medmeti in šiframi. Jaz sem se od njega učil vizualnega razumevanja sveta in vztrajnosti, on od mene konteksta in nepopustljivosti. Simbioza. Delava skupaj in hkrati narazen. Z ničimer (nikoli) nisva posegla eden v drugega. Ves čas veva, kaj se dogaja. Iščeva »skupni prav«. Tako vsebinsko kot varnostno. Že v prvih letih sva vzpostavila sistem veta – ko se enemu od naju zdi, da je nekaj prenevarno, drugi nima pravice vztrajati. Jure je bil vedno bolj pogumen od mene, jaz pa sem bil vedno velemojster logistike in pogajanj z nadrejenimi. Profesionalno sva zrasla drug ob drugem. Tudi obe najini knjigi sta 50 %/50 %.
Rugelj: Pred dvema letoma je izšla tvoja knjiga Vojna terorja, v kateri si obdelal desetletno obdobje po 11. septembru s poudarkom na vojni terorja. Kdaj si začutil, da mora vse skupaj iziti tudi v knjižni obliki? Si imel pri tem kake novinarske zglede? Domače? Tuje?
Videmšek: Nabralo se je ogromno zgodb. Vedno sem si želel napisati knjigo, saj so knjige morda celo najbolj pomemben del mojega življenja. Ko mi je Zdravko Duša rekel – dobil me je med večernim tekom po Visu – , da bi rad videl mojo knjigo, nisem niti za sekundo okleval. Takoj sem se lotil dela. Vedno je tako. Nikoli ne odlašam. To vodi v pogubo. Celostno.
Bližala se je deseta obletnica 11. septembra; dogodka, ki je močno spremenil svet in zaradi svojih krvavih posledic zaznamoval tudi mene osebno. »Sprehodil« sem se čez desetletje svojega vojnega pisanja in izginili so tudi najmanjši dvomi. Knjiga je bila »ready made«. Vnaprej. Danes bi se je morda lotil malce drugače, a to je to. Vedno sem imel svoje vzornike. Niti ne toliko v novinarstvu, razen morda neko obdobje Roberta Fiska in seveda Ervina Hladnika Milharčiča. Moj ključni vzornik je George Orwell. Vedno in povsod. Algoritem. Res je, bil je tudi novinar. A predvsem je bil angažiran svetovljan, ne le državljan. O vsem, kar je pisal, se je prepričal v živo. Nič, čisto nič ni govoril na pamet. Šel je v špansko državljansko vojno, se pridružil britanski kolonialni odpravi v Burmi, šel v Wigan živet s proletarci. Vse je vedel. Vse je videl. Zelo blizu Orwella je tudi Richard Kapuscinski. In tudi neprekosljiva Martha Gellhorn. Ja … tudi Hemingway.
Rugelj: Lani je predelana in dopolnjena izdaja te knjige izšla tudi v angleškem jeziku in e-različici. Kako je prišlo do tega, kako si zadovoljen z rezultatom in kakšni so tuji odzivi nanjo?
Videmšek: Aranžma je bil bolj ali manj solističen. Book Baby je ameriška založba, ki izdaja le elektronske knjige. Ko je knjiga nared, poskrbijo za distribucijo v vse največje knjigarne v anglosaškem svetu. Od Amazona do Barnes&Nobla. To je lepo in občutek, ko je tvoja knjiga na voljo celotnemu vesolju, je eden najlepših. Ampak – ta založba izda ogromno e-knjig in se z avtorji tako rekoč ne ukvarja. Kaj šele s knjigami. Za prodajni uspeh bi potreboval agenta. Tega pa si finančno niti približno ne morem privoščiti. Bil sem že zelo blizu – osnutek pogodbe – podpisa za sijajno angleško založbo Verso, a so v sodnikovem podaljšku ugotovili, da se jim v teh finančno težkih časih ne izplača izdajati knjig (ne glede na vsebino), če citiram njihovega urednika, »relativno neznanega avtorja«. To je zelo slabo sporočilo za vse mlade avtorje.
Rugelj: Kako se odločaš, kam se kam odpraviti in kdaj? Je to impulzivna odločitev, »tam se nekaj dogaja, zato moram iti«, ali tudi plod strateškega premisleka »odpravil se bom tja, ker ta delec spada v mozaik, ki ga sestavljam«?
Videmšek: Nekoč je bilo prisotne kar nekaj impulzivnosti. Zadnjih nekaj let pa je vse strogo in natančno premišljeno. Vsaka zgodba, ki se je lotim, je del mozaika. Večjega, smiselnega projekta, ki absolutno sodi v kontekst mojega dela. Zato sem se toliko bolj posvetil evropskim in arabskim krizam. Imajo veliko skupnega. Sredozemlje je še vedno jedro sveta.
Rugelj: Dve leti pozneje ti je sedaj izšla knjiga Upor, v kateri si insajdersko popisal arabske revolucije, ki so se pozneje v svoji pojavni obliki preselile tudi v Evropo. Ali vidiš kako povezavo med izhodiščno točko svoje prve knjige, torej 11. septembrom, in izhodiščno točko svoje druge knjige, Vzplamtevanje revolucij?
Videmšek: Pred nekaj leti smo vsi skupaj čez noč postali strokovnjaki za vojaška in strateška vprašanja. Začeli smo govoriti vojaški jezik. »Pre-emptive strike«. Postranska škoda. Okupacija. Terorizem. Fundamentalizem. Zdaj smo vsi postali strokovnjaki za ekonomijo in finance in govorim jezik »mednarodnih finančnih trgov«. Državne obveznice. Krediti. Javni dolg. Varčevalni ukrepi. Memorandum. Trojka.
Obe vojni, tako »vojna terorja« kot »finančna vojna«, sta si (enako velja za arabsko pomlad) zelo podobni. Režiserji so bolj ali manj isti, civilisti pa umirajo v sto tisočih. Nihče ne bo kaznovan. Svet, kot smo ga poznali, se posledično neverjetno hitro spreminja.
Rugelj: Kako se je spremenil del sveta, ki ga spremljaš, v zadnjih petih letih od začetka gospodarske krize? Kje so spremembe največje?
Videmšek: Največje spremembe so gotovo v Južni Evropi, ki se, predvsem to velja za Grčijo, pospešeno spreminja v državo tretjega sveta. V prostor cenene delovne sile izginjajočih delavskih in tudi človekovih pravic. V prostor obujenega nacizma. V prostor brutalnega obračunavanja s priseljenci. V državo, kjer se razgrajuje vse, kar je bilo javnega. Ne le televizija. Predvsem to velja za jedro demokracije – javno šolstvo in zdravstvo. V Grčiji ljudje umirajo, ker si ne morejo privoščiti osnovnih zdravil. Infrastruktura razpada z »vojno hitrostjo«. Enako velja za ekonomijo, družbo, etiko. To je tudi naša prihodnost.
Močno – in nepovratno – sta se seveda spremenila tudi Bližnji vzhod in Severna Afrika.
Rugelj: Kako vidiš prihodnji razvoj dogodkov v Egiptu, Libiji in Siriji?
Videmšek: Egipt bo kmalu postal ena najbolj grozljivih (vojaških) diktatur na svetu. Že dolgo je bilo jasno, kaj se dogaja, in na to sem v svojih poročanjih iz Kaira opozarjal že v času »prve revolucije«, ki jo je vojska ob prvi priložnosti – ukradla. Libija hodi po robu padle države. Je v embrionalnem stanju na pogon hudega zunanjega stresa. Milice se niso razorožile, koalicija oljnih, ki je zrušila polkovnika Gadafija, pa za čas po velikem diktatorju ni imela ne načrta, ne volje, ne časa. Imeli pa so ga drugi. Recimo islamisti in njihovi sponzorji iz zalivskih držav. V Siriji poteka najbolj krvava vojna našega časa. Je zlorabljen otrok impotentne mednarodne skupnosti. Na čelu z Združenimi narodi, botri vseh »modernih« genocidov. In zlorabljen otrok Rusije, Kitajske, Irana, Turčije, Katarja, Saudove Arabije, Združenih držav, Velike Britanije, Izraela, Al Kajde, bližjevzhodne »hladne vojne« … Sirija je obsojena na grozljivo tragedijo. Bojim se, da je ne bo mogoče preprečiti. Približuje se genocid. Predsednik Bašar al Asad je dobil zeleno luč za dokončni obračun z uporniki. Ti so, nemočni in slabo oboroženi, skočili v naročje islamskih skrajnežev in izgubili velik del svojega »moralnega kapitala«. Umirali bodo sto tisoči. Še dolgo, dolgo časa.
Če bi mednarodna skupnost v začetni fazi arabske pomladi tako v Egiptu kot v Siriji odločno (in konkretno) podprla sekularne in demokratične sile, bi bilo danes marsikaj drugače. Mednarodno posredovanje v tej fazi je hipokritsko in ne more rešiti ničesar več.
Prepozno je.
Rugelj: Gonilo evropskih protestov je krčenje socialne države. So bili ti res spodbujeni z arabsko pomladjo ali pa bi do njih prišlo vseeno, zaradi pešajočega standarda življenja in ukinjanja civilizacijskih pridobitev?
Videmšek: Socialni protesti v Evropi – predvsem v Grčiji in Španiji – so intenzivno potekali že pred izbruhom arabske pomladi. Arabska pomlad je z juga na sever Sredozemlja poslala le sporočilo, da se je treba tudi fizično boriti in za spremembe tvegati tudi svoje življenje. Vse drugo je – v povezavi z uporom in »vstajništvom« – le puhlo blebetanje.
Rugelj: V romanu Paula Austerja (za katerega vem, da ga ceniš kot pisatelja) Sunset park glavni junak živi od recesije tako, da prazni hiše, ki so jih izpraznili bivši stanovalci, ker niso mogli odplačevati hipotek. Je Auster dobro predvidel nove, »recesijske« poklice in njeno absurdnost, torej nove, prazne hiše na eni strani, na drugi pa obubožano prebivalstvo, ki si ne more privoščiti niti skromnega prebivališča? Premore vse to tudi Grčija? Katera od osebnih zgodb kakega posameznika se ti je najbolj vtisnila v spomin?
Videmšek: Auster je preveč nežen za današnje čase … Veliko bolj kot Sunset park je primerno njegovo precej starejše in mnogo bolj angažirano delo City of the Last Things, ki diši po McCarthyjevi Cesti. Krvoločen boj za preživetje. Vsi proti vsem. Manko osnovne etike. Padec države, pravil igre, konec svetlobe. Zadnja faza neoliberalizma. Vrnitev v čase lova in nabiralništva. Le da tokrat z bistveno več konkurence. Grčija marsikje ta svet, ta konec sveta, že živi. Predvsem na trgu Omonia v središču Aten, srcu evropske teme.
Mnogo osebnih zgodb se mi je vtisnilo v spomin. Predvsem gre za ljudi, ki so šli skozi vse kroge pekla in so se nazaj vrnili etično nedotaknjeni. Ostali so ljudje.
Rugelj: Kam te bo vodila tvoja prihodnja poročevalska pot in kdaj?
Videmšek: Ravno odhajam v Sirijo. Prek Turčije. Morda sploh ne bom šel čez mejo. Odvisno od razvoja dogodkov (morebitno mednarodno posredovanje). Ničesar ne bom tvegal. Fronta sama me ne zanima več. Moj prevajalec in dober prijatelj je bil huje ranjen. Poznam kar nekaj novinarjev, ki so bili ugrabljeni. Nekateri so izginili. Zdaj je tveganje preprosto preveliko, jaz pa v bistvu »prestar za to sranje«. Egipt. In tudi Grčija. Razmišljam o poglobljenem delu v Braziliji. Pozno jeseni gotovo Afganistan. Veliko bo odvisno tudi od razmer na Delu.
Rugelj: Lahko poveš kaj o svojih prihodnjih načrtih?
Videmšek: Rad bi začel postavljati temelje novega knjižnega projekta. Veliko razmišljam o novih oblikah družbenega, ekonomskega in političnega delovanja. Morda me bo novinarska pot peljala v to smer.
foto: Jure Eržen