Ni res, da smo Slovenci narod brez zgodovine!
V časih, ko slovensko založništvo bolj kot o širitvi razmišlja o krčenju svojih založniških programov, je že takoj na začetku letošnjega leta, v katerem bomo praznovali dvatisočo obletnico nastanka Emone, Ivan Sivec (1949), eden najbolj znanih in branih slovenskih pisateljev ter avtor več kot 120 knjig (po katerih so bili posneti tudi štirje filmi in televizijske nadaljevanke), splavil enega svojih najbolj ambicioznih knjižnih projektov do zdaj. Štiri zgodovinsko podložene knjige (dve sta že na knjižnih policah, preostali dve pa bosta izšli v letošnjem in v začetku prihodnjega leta) s skupnim naslovom Rimljani na naših tleh postrežejo s slojevito in epsko zastavljenimi zgodbami, ki območje, na katerem se danes razteza Slovenija, postavijo v širok zgodovinski kontekst, v katerem je to področje odigralo zgodovinsko pomembno vlogo. Neutrudni Ivan Sivec, pri svojem ustvarjanju poln energije in neznanske vitalnosti, s to knjižno tetralogijo še enkrat dokazuje, da teza, kako smo Slovenci narod brez zgodovine, niti približno ne drži.
Rugelj: Kaj imate raje: preteklost ali prihodnost?
Sivec: Sedanjost. Živim za zdaj. Vendar marsikaj izvira iz preteklosti in vpliva na prihodnost. Preteklost pa je zame res zelo pomembna.
Rugelj: Sprašujem zato, ker se v svojih zadnjih knjigah, denimo diptihu Zelena solza in Ognjeni ruj ali karantanski trilogiji ali pa romanu o Tartiniju, vračate v preteklost. Zakaj vas ta tako privlači v ustvarjalnem, pisateljskem smislu?
Sivec: Zato, ker ne pristajam na tezo, da smo Slovenci narod brez zgodovine, da smo hlapci in dekle, in ne vem še kakšne neumnosti. To so nam vsilili na Dunaju in v Beogradu, mnogi naši avtorji pa to nekritično ponavljajo. A imamo enako občudovanja vredno preteklost kot vsi drugi narodi, pa tudi to, da smo obstali na tem izrednem križišču oz. prepihu, ob vseh teh napadalnih sosednjih narodih, je nekaj izjemnega. Moje zgodovinske in biografske knjige skušajo vsaj za malenkost spremeniti takšen svetobolen pogled na svet.
Rugelj: Kako izbirate zgodovinske teme, ki jih boste literarno obdelali? Kje najdete ideje za posamezne zgodbe?
Sivec: Najprej na veliko raziščem preteklost. Za vse štiri rimske knjige je bilo potrebno dve leti študija, po najmanj deset ur na dan. Kot vidite iz uporabljene literature, objavljene v vsaki knjigi, sem prebral in predelal več kot sedemdeset knjig in znanstvenih člankov, obiskal veliko strokovnjakov s tega področja, pregledal marsikateri muzej, nabral veliko slikovnega gradiva v Narodnem muzeju Slovenije, Mestnem muzeju Ljubljana in Pokrajinskem muzeju Celje, prehodil skoraj vse kraje, katere opisujem …
Priprava vedno traja dlje kot samo pisanje. Tudi v računalniku imam za vsako knjigo najmanj trikrat več izpisanega gradiva, kot je obsežna sama knjiga. Zdi se mi, da prav zato, ker je priprava tako zahtevna in naporna, drugi pisatelji v tem času ne pišejo veliko zgodovinskih romanov ali pa vzamejo samo krajše zgodovinsko obdobje.
Rugelj: Kako je prišlo do vsebinske zasnove romaneskne tetralogije Rimljani na naših tleh? Ste imeli že od začetka idejo napisati štiri knjige?
Sivec: Prvotno sem nameraval napisati samo knjigo o življenju v Emoni. Ko pa sem si nabiral gradivo – usmerjala me je dr. Bernarda Županek iz Mestnega muzeja – , sem ugotovil, da obstaja za mostiščarji oz. Jalnovimi Bobri več kot tisočletna zgodovinska luknja. V literaturi o tem obdobju ni napisanega še nič. To je bil zame velik izziv. Na srečo sem naletel na drugega zelo odprtega znanstvenika, dr. Andreja Gasparija. Potem sem ugotovil – veliko s prigovarjanjem mag. Antona Lavrenčiča iz Vrhpolja in dr. Aleša Maverja – , da bi bilo treba v mojem slogu napisati povest o bitki pri Mrzli reki. Zatem pa sem si sam – ob pomoči dr. Rajka Bratoša – rekel, da je treba rimsko obdobje na naših tleh nekako skleniti. In sem ga. Z Atilo, šibo božjo. Vsi omenjeni gospodje oz. gospa so mi potem v knjige napisali tudi odlične spremne besede.
Rugelj: Kako je z zgodovinsko umeščenostjo knjig in njihovih zgodb ter junakov?
Sivec: Zgodovinski okvir je povsod točen, zgodba pa je seveda moja fikcija. Tako kot to delajo avtorji zgodb v vseh podobnih svetovnih knjigah in filmih. Res pa je, da so se mi ob vseh teh štirih zgodovinskih povestih dogajale precej nenavadne stvari. Prvo zgodbo mi je prinesel neke noči keltski konjenik na konju, drugo sem sanjal skoraj natanko tako, kot se je v Emoni v resnici pripetila pred dva tisoč leti, tretjo mi je povedala deklica, ki je potem brez besed izginila iz mojega avta, ne da bi odprla vrata, četrto pa daljni Atilov potomec …
Vsa imena so iz tistega obdobja, vsi nosilni junaki, pa so seveda zgodovinske osebnosti, v vsaki knjigi so navedena tudi zgodovinska dejstva in slovarček imen.
Rugelj: Že prve strani prve knjige, Zadnji keltski poglavar, so me spomnile na legendarne Jalnove Bobre. Tudi kraj dogajanja je podoben. Ste se želeli v zgodovinskovsebinskem smislu navezati tudi nanje?
Sivec: Knjiga se tako res začne. Vendar pa se še zdaleč ne odvija samo na Barju, Ljubljanici in ob gradiščih ob Savi in pod Gorjanci, temveč veliko tudi v rimski utrdbi v Navportusu (današnji Vrhniki), pa tudi v Ogleju in takoj zatem moji junaki odjahajo do Norika, Galije in Baltika. Druga knjiga se sicer največ dogaja v na novo postavljenem mestu na našem ozemlju, Emoni, pripovedni prostor pa je spet bistveno širši. Tretja knjiga se začne v Poetovioni, nadaljuje pa tako v Rimu kot Milanu in Konstantinoplu, osrednja bitka pa se odvija seveda v Vrhpolju pri Vipavi. Četrta zavzema prostor vse od vzhodnih step do germanskih utrdb in bojev na severu današnje Evrope, seveda pa se Atila veliko mudi tako v Poetovioni, Celeii, Emoni, Ogleju, Milanu in Julijskih Alpah, pokopal pa sem ga blizu Ptuja. Za to sem dobil namreč namig iz legend.
Rugelj: Knjige Rimljani na naših tleh bodo izšle pri založbi vašega sina, ki je bil do zdaj založnik že kar lepega števila vaših knjig? Kako na splošno poteka vajino sodelovanje? Kakšno vlogo je imel pri tem, v nedvomno velikem in zahtevnem knjižnem projektu?
Sivec: S sinom Iztokom odlično sodelujeva. Vse od začetka naprej se veliko pogovarjava tako o sami zgodbi kot naslovu, izvedbi itn. Ko pa imam na grobo zgodbo že sestavljeno, se usedeva za več ur in jo še nekoliko zapleteva, poživiva, vzročno poveževa. Čeprav je sin ekonomist, ima odlično domišljijo. Vse skupaj preverim tudi pri hčerki Vesni in zetu Urošu. Vedno testiram tudi več naslovov. Dvojno korekturo na koncu, po lektorici Cvetki Košir, opravi še žena Sonja. Vsi imamo pač knjige radi. Seveda se drugi z mojo knjigo ukvarjajo le po nekaj ur, sam pa po nekaj sto ur. Sin pa knjigo izda potem v založbi ICO zato, da hitreje pride do bralca. Ko knjiga končno nastane, si želim, da pač čim prej izide.
Rugelj: Naslovnice knjig je oblikovala vaša snaha Tina. Kako ste jo pritegnili k sodelovanju? Ali pa je bila morda iniciativa na vaši strani?
Sivec: Tina Švajger Sivec je res moja čudovita snaha. Lepo mi je narisala že več slikanic, v tetralogiji Rimljani na naših tleh pa izjemno lepe portrete glavnih junakov. So zgodovinski, pa hkrati sodobni. Zdi se mi, da jih je začutila prav tako, kot sem jih dojel sam. Vse glavne junake sem namreč prikazal pozitivno, v vsej svoji človeški veličini in osebni nemoči.
Rugelj: Tetralogija Rimljani na naših tleh začenja svojo pot med kupce in bralce knjig ravno na začetku leta, ko praznujemo dvatisočletnico nastanka Emone. Naključje ali plod strateškega premisleka?
Sivec: Naključij ni. Štartal sem pred tremi leti z namenom, da za 2000. obletnico nastanka Emone napišem knjigo. Za spodbudo mi je bila razstava dr. Bernarde Županek. Neko dopoldne mi jo je razkazovala štiri ure, sam pa sem vse njeno izvajanje posnel in že prvo noč se je sprožila prva prava iskrica. Lahko pa se tudi ne bi.
Rugelj: Do zdaj ste napisali že več kot 120 knjig. Kaj vas žene? Kako bi opisali ključne spremembe v slovenskem založništvu od vaše prve izdane knjige pa do danes?
Sivec: Moja prva povest je izšla v nakladi deset tisoč izvodov, zdaj je knjiga uspešnica že pri šeststo, sedemsto izvodih. Knjige so pač predrage, zato jih bralci ne kupujejo več na metre. Imamo pa odlično organizirane knjižnice, okoli 7– 8 % Slovencev še vedno bere, je veliko kulturnih prireditev, mnogi se vračajo h knjigam še pozimi in na dopustih. Knjiga je torej ostala nenadomestljiv medij. Ugotavljam tudi, da dobra knjiga vedno sama najde bralca. In tako bo tudi naprej. Z branjem se človek predvsem razvija sam. Pravkar sem pogruntal slogan: KER BEREMO RADI, OSTAJAMO MLADI. Zelo me veseli, da toliko starejših ljudi želi ostati – mladih!
Rugelj: Po vaših knjigah še vedno snemajo tudi filme oz. televizijske nadaljevanke. Se kaj novega dogaja tudi na tem področju?
Sivec: Res je, v slike sta Štiglic in Končar spremenila moje mladinske povesti Pozabljeni zaklad, Vlomilci delajo poleti, Zakleta bajta in Princ na belem konju. Princ naj bi bil predvajan letos aprila, ob dnevu mladinske književnosti.
Rugelj: Znani ste po intenzivnem srečevanju s svojimi bralci. Kako je s tem? Lahko morda poveste še kaj o svojih prihodnjih projektih?
Sivec: Pravkar pripravljam mladinsko povest z resno temo. Moja najbolj brana knjiga je namreč Zadnji mega žur. Ko sem jo prinesel v eno od naših založb, so mi rekli, da resne teme mlade ne zanimajo. Odnesel sem jo v založbo Karantanija, v dveh mesecih je bila natisnjena in zdaj je že več kot deset let vedno najbolj brana knjiga.
Ja, veliko hodim po šolah po bralnih značkah in povsod nastane smrtna tišina, ko pripovedujem o njej. Mladih bralcev ne smemo podcenjevati; res pa je, da je že kar preveč tako imenovane \'zabavne\' literature. Res živahno je tudi na mojih literarnih večerih. Imel sem jih že več kot devetsto. Veseli me, da me marsikje, recimo Občina Mengeš, povabijo v najlepše objekte, na Grad Jablje. Bralci se morajo počutiti spoštovani in počaščeni. Kar seveda tudi zaslužijo. Kdor bere, se mora pač nekoliko bolj potruditi kot drugi. In ko začnem razlagati o Karantaniji, Tartiniju, Prešernu, Juliji Primic, Aškercu, Gregorčiču, Aljažu, Kajuhu itd., bralci vedno ostrmijo, kako bogato zgodovino imamo. Zdi se mi, da v šoli premalo izvemo o tem in da jim biografska povest o naših pomembnih ljudeh veliko pomeni. Tudi odmev na prvi dve rimski knjigi je izjemen. Napovedanih imam že več kot ducat predstavitev po Sloveniji, pa se je šele komajda začelo …
Rugelj: Hvala za pogovor in srečno naprej!