»Da se požvižgam na lobi, ostaja hvala bogu moj hobi.«
Ob okroglem jubileju Jožeta Snoja, njegovi osemdesetletnici, je pri založbi Miš izšla knjiga In cel boš, podoben otoku, izbor pesmi iz avtorjevega bogatega pesniškega opusa. Snoj je v svet literature vstopil prav s poezijo, a njegov ustvarjalni opus obsega še novele, romane (med njimi so Gavžen hrib, Fuga v križu, Ubijanje kače ali Zapoznela sporočila o Gadu), dramatiko, eseje in otroško lirteraturo. Avtor je za svoje delo prejel tako rekoč vse slovenske literarne nagrade, vključno z »malo« in »veliko« Prešernovo (leta 1971 in 2012). V enem od intervjujev je sam zase dejal: »\'Tičim\' v transcendenci imanence – ne na \'nebu\', ampak kar v teh zemeljskih tleh iščem tisto do absurda oddaljeno in skrito \'božje\'.«
Bukla: V antologijski pesniški zbirki, ki je izšla nedavno, je zbranih sto vaših pesmi iz trinajstih pesniških zbirk, ki so izšle v razponu petinštiridesetih let. Kako gledate na svoj obsežen pesemski opus – kot na premico ali nemara sklenjen krog?
Snoj: Ko sem delal ta izbor, me je presenetila ugotovitev, da sem skoraj pol stoletja pripovedoval/izpovedoval pravzaprav/tako rekoč eno in isto – pristajam torej na prispodobo s krogom. Seveda sem pri tem kroženju okrog samega sebe kot prve in zadnje uganke življenja/obstoja vsega vidnega in nevidnega izpovedno/izrazno dozoreval, vendar je, na primer, že iz te antologije razvidno, da mi tako pri uvodni kot sklepni pesmi sveti ena in ista »višnjeva svetloba«. V njenem obnebju sem bil in ostajam bitje, ki je razpeto med čute krvi in slutnjo Duha, ki uživa lepoto in grozo te čudovito popolne dvojnosti.
Bukla: Značilen element vaših pesmi je protislovje; ne gre za dualizem ali – ali, niti nihilizem niti – niti, ampak za protislovje in – in. Tako, denimo, v vaših pesmih sobivata vera in dvom, združena v podobi nejevernega Tomaža kot arhetipa umetnika. Takšna eksistencialna drža je najbrž naporna, saj ne ponuja pomiritve, a obenem plodna, saj se ob nenehnem trenju krešejo iskre?
Snoj: Svet – tako ga doživljam – je protipolen. Iz smrti se rojeva življenje, iz katastrof nove kreacije, iz zla dobro itd. itd. in, seveda, tudi narobe. Svetovje – tako si drznem mozgati – se v vsej svoji človeku nedojemljivi neskončnosti dogaja absurdno. Ampak tudi to, kar naš veličastno drobcen um zaznava kot nesmisel, mora imeti – tako me slutnja onkrajumnega vzpodbuja verjeti – ima svojo protipolnost, se pravi, smiselnost. Moj credo je torej skrivnostni Smisel Nesmisla. Ni lahek, a me osrčuje, kot besednega oblikovalca pa lepota tega paradoksa tudi osrečuje. Dogmatikom na levi in desni gre seveda na živce – in tudi to me veseli.
Bukla: Tudi erotika se v vaših pesmih, predvsem tistih iz Piknika pikapolonic (1976), razgalja kot izrazito protislovna, ambivalentna; obenem »nor plaz« in »mišja hotelska avanturica«, ki je »brez zla sla spola« in obtežena z občutki krivde.
Snoj: Seveda, saj se – kot rečeno, tokrat »po starem« – dogaja med telesom in dušo, zemljo in nebom. V vsaki zvestobi pa je – protipolnost! – tudi že izdaja, in narobe. In v tem razponu je – ob vzhičenjih – tudi mesto za slabo vest.
Bukla: Zdi se, da tudi občutje transcendence, religioznega v vaših pesmih prej kot pomiritev vzbuja nadaljnje iskanje. Se vam zdi, da je prav to večno iskateljstvo, nedogmatičnost – tako kar se tiče vere, politike in ne nazadnje upora zoper družbene konvencije – prvi pogoj pesniškega, ali sploh umetniškega ustvarjanja?
Snoj: Zagotovo, bogoiskanja ni nikoli konec, ko pa je »dotični« našim čutom in dušam tako nedotikljivo skrit. S tem Šaljivcem, ki nam od nekdaj take špiči, sem še zmeraj – zdaj predvsem v romanih – v neprestanem, seveda enostranskem, prerekanju. Kdor provocira prigovore, ta pa nedvomno je. A je tako daleč, kakor nam je Kristusova predvsem in samo človeška, za zdravo pamet absurdna smrt na križu zanj lahko blizu. Absurd zmore premagat samo absurd. Sedanje krščansko učenje se (še) ne zaveda, kaj za čase prihodnje in njihovo formo mentis z absurdom križa poseduje.
Bukla: Tako v svojih romanih kot pesmih ste vedno znova govorili o nemi grozi povojnih pobojev. A predvsem v pesmih ob vsej človeški prizadetosti izrisujete tudi njihovo abstraktnejšo, univerzalnejšo plat. Se vam zdi pomembno, da Slovenci ob priznavanju zgodovinskih dejstev uvidimo tudi to nadideološko, malodane mitsko razsežnost?
Snoj: Mit že obstaja, če to Slovenci hočemo ali pa ne. Zločin je, če človeštvo to hoče ali ne, žal prežal – absurd križa je njegova protiutež !!! – gradnik človeške zgodovine. Bratomorna vojna, ki sta jo med nami – sami stari izrazi – zakuhala verolomni klerikalizem in brezbožni komunizem, nas, žal prežal, vzpostavlja kot zgodovinsko nacijo – pod pogojem, seveda, da bomo znali preboleti njen strahovit nesmisel. Zanimivo, da je dr. Janez Rugelj – srečavala sva se med teki po Golovcu – svojim pacientom, katerim je zdravil telo in dušo, predpisal za branje med drugim tudi moj revolucijski »Gavženhrib«. Zdaj se mi zdi, da je že vedel zakaj.
Bukla: V vaših zbirkah, za katere je značilen izrazito samosvoj pesniški izraz, so posejani tudi razpoznavni drobci slovenskih ljudskih pesmi, s čimer priklicujete domačnost, a pogosto le zato, da bi odstranili pomirjujoč ovoj in razgalili žive rane, ki utripajo tik pod površjem.
Snoj: Ja, v naši ljudski pesmi je že vse, kar nas radosti ali tare. Od mladih nog jo imam v ušesih in grlu. Drobci iz nje so v moji poeziji – in podobno tudi tisti iz liturgičnega besedja – kot drobne markacije, ki govore, od kod prihajam in kam sem namenjen.
Bukla: Antologijska zbirka vaših pesmi je dvojezična, slovensko-angleška. Kako doživljate to odločitev založbe, saj vaših del doslej tako rekoč niso prevajali v tuje jezike?
Snoj: Iz vsega povedanega se najbrž da razbrati, da ne »tu« ne »tam« nisem posebno priljubljen. To je sicer od nekdaj precej samotno, sem pa vsaj na svojem. Pa mi nekega zares lepega dne gospod Janez Miš, direktor istoimenske založbe, predlaga pričujoč izbor. In za povrh angažira zanj najpretanjenejšo prevajalko in najpriznanejšega ilustratorja, Nado Grošelj in Damijana Stepančiča. Tej velikopotezni gesti je sledilo, da po moji presoji ne bi mogel izbrati boljših. Nobenega danes pri nas domala že notoričnega zakulisnega lobiranja ni bilo. Da se požvižgam na lobi, ostaja hvala bogu moj hobi. Kakšna krampasta rima, kajneda!? Prav ji bodi!