Intervju: Marjan Tomšič je na papir prenesel resnične zgodbe o slovenskih preprostih dekletih, ki so velikih mestih postale svetovljanke
Bukla: Po štirih letih od romana Grenko morje, ki je pri nas doživel zelo lep sprejem in tudi ponatis, se vračate z zbirko novel Južni veter, ki se tematsko navezuje nanj. Zakaj ste se odločili to temo še enkrat osvetliti in kaj bralcu novega prinašajo te novele?
Marjan Tomšič: Po izidu romana nisem imel namena, da bi še kaj napisal na to temo. Toda zgodilo se mi je nekaj podobnega kot po izidu romana Šavrinke. Ljudje, ki so prebrali roman in ki so poznali tematiko, so mi začeli pripovedovati nove in nove zgodbe. Roman prebuja osebni in kolektivni spomin.
Nekega dne me je poklicala gospa, ki je ne želim imenovati. Vprašala me je, ali me zanimajo pisma, ki jih je pisal mož svoji ženi, aleksandrinki. Šel sem k njej in izročila mi je fotokopije teh pisem. Pretresla so me, ker sem se med branjem pisem ves čas spraševal, kdo je bil pravzaprav \"lepa Vida\". Možje in otroci, ki so ostali doma, ali žene in matere, ki so šle po svetu. Med branjem teh pisem sem začutil, da sem v romanu marsikaj pustil nedodelano in da tematike nisem izčrpal. Predvsem ne v tistem delu, ki govori o čustvih zapuščenih mož in otrok, predvsem pa sem premalo povedal o ženah in ženskah, ki so se izgubile v velikem svetu. Ki so zašle, jim je spodrsnilo in njihova vrnitev ni bila več možna. Ali pa jim ni spodrsnilo in so se zavestno in zelo pogumno odločile za drugačno življenje. Predvsem ta drugi del je novost v novelah.
Lahko bi napisal še en roman, a sem se odločil za novele, ker mi ta literarna zvrst bolj leži in z novelo laže dodelam kako zgodbo, usodo.
Ji pridem do dna, kot se temu reče.
Bukla: Je predhodno branje Grenkega morja nujno za razumevanje Južnega vetra?
Marjan Tomšič: Ni nujno. Na zadnji strani novel je zapisano, da je avtor z njimi (novelami) dogradil in poglobil zgodbe, ki so v romanu zunaj glavnega toka pripovedi. Torej te zgodbe zaokrožajo in poglabljajo védenje o slovenskih Egipčankah (aleksandrinkah, kairčankah …). Lahko pa jih bralec bere kot samostojno knjigo. Morda bo pri tem začutil, da bi rad še kaj zvedel o teh usodah, in bo samodejno segel še po romanu. Ali pa obratno. Nekatere zgodbe se v obeh knjigah tudi prepletajo ali pa srečujejo na raznih križiščih dogajanja te dobro stoletje trajajoče epopeje.
Bukla: Če je naslov romana predpostavljal grenkobo in žalost aleksandrink ob potovanju v Egipt, potem naslov novel namiguje na nekaj drugega, na neustavljivo demonsko privlačnost poti v daljne kraje. Ali to pomeni tudi spremembo v dojemanju življenjskih usod teh žensk?
Marjan Tomšič: Delno sem na to že odgovoril. Roman sem pisal s precejšnjim vživljanjem in seveda je čutiti mojo pisateljsko prizadetost. Novel pa sem lotil bolj racionalno. Moj čustveni odmik je večji; bolj sem opazovalec, ki beleži dogajanje, ne sočustvuje. No, gotovo manj kot v romanu.
Res je tudi, da so me v teh novelah zanimale zgodbe žensk, ki so se ali izgubile ali zavestno stopile v svet drugačnosti. Ki so se torej na neki način rešile stoletnih vzorcev življenja, sojenja in presojanja. Zmogle so se spremeniti in s tem tudi zaživeti bolj polno in manj krivdno. Zato novele seveda niso mogle mimo notranjih bojev literarnih junakinj z vzorci \"pridnih, zvestih, moralno trdnih, predanih, zanesljivih …\" Slovenk. Seveda so v zbirki tudi novele, v katerih se osebe srečujejo z demonskimi strastmi. Gre za globoko željo in žejo po svobodnem, moralno neobremenjenem načinu življenja. Metaforično povedano: Vržeš se v naraslo reko in se prepustiš toku. Seveda pa nihče ne tu ne tam ne more uiti svoji vesti. Vest pa ni isto kot družbeni vzorci. To je po mojem mnenju najmočnejša sila v človeku in odraža temeljno stanje v vesolju: vse se mora prej ali slej uravnotežiti.
Bukla: Nekdaj šavrinke sedaj aleksandrinke. Ali do nenavadnih ženskih usod čutite kako posebno privlačnost? Kaj vas je spodbudilo k temi aleksandrink?
Marjan Tomšič: Tematika šavrink in aleksandrink ima, bi rekel, skupni imenovalec. V obeh primerih gre za matere, žene in ženske, ki se odpravijo po svetu. Zaradi eksistenčne nuje ali pa tudi zato, ker jih žeja po novih spoznanjih in doživetjih. Gre za podobno tematiko, ki pa se v aleksandrinkah doživljajsko stopnjuje. Na neki predstavitvi Grenkega morja sem rekel, da sem, hodeč za šavrinkami, srečal aleksandrinke (šandrinke) …
Torej sem sledil podobni tematiki. Ni pa primerljiva življenjska pot šavrink in aleksandrink. Šavrinke so bile ves čas na svojem, v Istri. One druga pa so šle v popolnoma tuj svet, na drugi kontinent in so se vrnile šele po mnogih letih, nekatere pa nikoli. Dve pokrajini torej, toda druga je neprimerno bolj divja in nevarna. Usode šavrink in slovenskih Egipčank skorajda niso primerljive.
Da, zanimajo me zgodbe pogumnih, močnih, vse tvegajočih žensk. To so vsekakor izjemne ženske. Ne gre za drznost, temveč za zvesto, do kraja pogumno sledenje klicu življenja. Zanimajo me tudi njim podobni moški. V teh novelah sta dva taka literarna junaka.
Bukla: Kakšen je po vašem mnenju zgodovinski pomen aleksandrink v slovenski zgodovini?
Marjan Tomšič: Slovenske Egipčanke so bile že pred sto leti svetovne popotnice, neke vrste svetovljanke. Mnogo bolj pogumne in iznajdljive od sedanjih Evropejk … Šle so po svetu s parnikom, brez znanja jezikov, brez ustrezne izobrazbe oziroma kulture. Pač kot kmetice. Od čučiča za molzenje krav naravnost v svetovljansko Aleksandrijo! Po mnogih letih so se vračale kot dame, kot gospe. Znale so štiri, pet jezikov. Z družinami bogatih Egipčanov, Angležev, Francozov, Italijanov, Grkov … so prepotovale vso Evropo, bile tudi v Ameriki, Avstraliji in drugod. Spale so po najboljših hotelih, jedle izbrane jedi. Hodile so v kino, nekatere tudi v gledališče in na druge kulturne prireditve. Vrnile so se torej vsestransko razgledane; že takrat so bile \"multikulturne\" in ne samo dvojezične, temveč večjezične. In vse to, ta duh odprtosti in razgledanosti, znanja in vedenja so potem širile po svojih vaseh in ta duh so prenašale tudi na potomce. Bile so živo okno v svet.
Bukla: Prav pred kratkim je Bogdan Novak izdal roman z zgodovinskim ozadjem Pasja grofica. Tako Grenko morje kot Južni veter sodita v isti žanr, ki je v zadnjih letih v velikem vzponu povsod po svetu. Kako sem vam zdi, da je z njim pri nas? Smo Slovenci v literarnem smislu že uporabili večino najbolj zanimivih zgodovinskih tem?
Marjan Tomšič: Mislim, da ne. Pisatelj laže napiše \"sodoben\" roman, za katerega mu ni treba brskati po arhivih, knjižnicah, muzejih, obiskovati ljudi, zbirati razno gradivo. To je mučno in dolga leta trajajoče delo. Vsekakor je še mnogo tem in mnogo neznanih zgodb, v katerih se izkazujejo Slovenci kot del velikega sveta. Morda bi moral najprej napisati roman o Slovenki, ki v Egiptu uspe; obogati in se preplete z evropskim elitnim vrhom. Toda mene je vedno bolj zanimal mali človek v mlinih časa kot pa tisti, ki je rojen za veliko ruleto. To bo pa kdo drug napisal. Eden od takih, ki jim je to pisano na kožo.
Bukla: Ob nedavno končanem festivalu slovenskega filma je bila tudi okrogla miza o knjigah in filmih. Se vam bi zdele zgodbe aleksandrink primerne tudi za filmsko upodobitev (ob predpostavki seveda, da bi bilo to v finančnem smislu sploh možno)?
Marjan Tomšič: Morda se nam bo nasmehnila sreča in bomo našli producenta in režiserja, ki bosta znala tematiko slovenskih Egipčank filmsko obdelati tako, da bo iz tega nastal res velik film. Umetnina, ki bo osvojila svet. Seveda to ne bo šlo brez mojstrskega pisca scenarijev in nikakor ne brez koproducentov. In ne brez razgledanih in nadarjenih filmskih igralcev. Predstavljajte si prizor, v katerem se v nekaj minutah pogovora bliskovito izmenjujejo trije, štirje jeziki. Jaz sem to doživel v Aleksandriji. Petindevetdesetletna Slovenka je govorila slovensko, angleško, francosko, arabsko, grško in italijansko. Odvisno od tega, o kateri družini, kjer je služila kot varuška, je pripovedovala svoja doživetja.
Bukla: Lahko poveste še kaj o kakem vaših prihodnjih del?
Marjan Tomšič: Hvala za vprašanje, vendar o tem ne bi rad govoril. Pa saj tudi sam ne vem, kam me bo potegnilo. Trenutno me vleče v dve različni smeri …
Če vam je ta knjiga všeč, preberite še ...Šavrinke, Grenko morje Marjan Tomšič
Kmečki glas, 1986 in 2002
Za Tomšičevo pisanje so poleg istrske tematike značilni pogumni in prepričljivi ženski liki. Tako v Šavrinkah srečamo vztrajno Katino, v Grenkem morju pa sočustvujemo z žalostnimi zgodbami Anice, Merice in Vande. Oba romana sta nastala na podlagi pogovorov z mnogimi aleksandrinkami in šavrinkami in njihovimi potomci. V obeh je čutiti iskreno sočustvovanje z ženskami in dekleti, ki so v drugi polovici 19. stoletja prevzele skrb za prihodke v družini. Aleksandrinke so za več let odšle služit v Egipt – v Aleksandrijo, k bogatim družinam za dojilje, varuške ali sobarice. Revna dekleta iz Šavrinov, hribovitih vasi v Slovenskem primorju, pa so vsako jutro peš ali s svojimi oslički hodile proti Trstu in v mestu prodajale sveže pečen kruh, mleko in jajca. Tragične in srce parajoče zgodbe so del naše zgodovine.