Željko Kozinc je napisal privlačno biografijo o slovitem slovenskem arhitektu
Dotik sveta je dinamična biografija arhitekta Janeza Hacina, ki letos praznuje petinsedemdesetletnico. Po dveh letih študija arhitekture na ljubljanski fakulteti ga je neustavljivo živahna življenjska energija, ki ji je bil vedno dodan tudi ščepec avanturizma, v začetku petdesetih let zvabila v svet. Po nadaljnjem študiju na Dunaju, Stockholmu in v Ameriki na elitni princentonski univerzi se je konec petdesetih let ustalil v Ženevi, s partnerji odprl arhitekturni biro in v naslednjih desetletjih realiziral mnoge objekte, od specialnih stanovanjskih hiš do poslovnih objektov Hewlett Packarda v različnih mestih. V napetosti ustvarjalne moči, katere rezultat je bila tudi finančna uspešnost, pa se je obrnil nazaj navznoter in začel tudi s filantropsko dejavnostjo, najprej kot oseba, potem pa še v okviru fundacije, ki jo je ustanovil tudi s svojimi otroki. Njegovo razburljivo, včasih negotovo življenje je, tudi z literarnimi prijemi, popisal Željko Kozinc, avtor mnogih knjig in romanov, dvakratni kresnikov nominiranec ter večni popotnik po Sloveniji (nekoč je dejal, da je njegova želja, da bi obiskal prav vse slovenske vasi), s katerim smo ob izidu knjige opravili kratek pogovor.
Bukla: O Hacinovi fascinantni življenjski zgodbi ste sprva mislili napisati zgolj časopisni podlistek, potem pa je vse skupaj preraslo kar v knjižno biografijo. Kako je prišlo do tega impulza? Morda ob kakem konkretnem Hacinovem doživljaju, ob katerem ste pomislili: to je pa za knjigo?
Željko Kozinc: Na začetku pisanja – pisal pa sem med 3. januarjem in 21. aprilom letos – me je pritegnilo kar nekaj epizod iz Hacinovega življenja, recimo tista iz leta 1951, ko je skušal v smrtni nevarnosti bežati čez mejo na Zahod. Koliko mojih tovarišev je to poskušalo! Sam se jim nisem pridružil samo zato, ker sem menil, da mi brez slovenščine ni živeti. Zmeraj sem si želel napisati knjigo o prebežniku. Zgodba o Janezu Hacinu mi je ponudila še vse kaj več: nenavadno slovensko zgodbo človeka, polnega notranje moči, občutka za humor in izzivanje usode, zlasti pa za odkrivanje bistva stvari in dogodkov.
Bukla: Ni ravno čisto običajno, da pravi pisatelj, povrh vsega tudi dvakratni kresnikov nominiranec, napiše biografijo. Je bila ta knjiga za vas tudi literarni izziv? Ste biografijo zato na neki način tudi malo literalizirali?
Željko Kozinc: Pardon, biografije pišejo tudi \"pravi\" pisatelji. In razviti knjižni trgi gojijo tudi literarni žurnalizem. V literarni teoriji je uveljavljen pojem fiction-faction. V svojem pisanju pogostokrat prestopam most, ki veže novinarstvo in literaturo, v obe smeri. Kaj je bolj zanimivega za pisca mojega profila, kot da iz amorfne gmote nekega realnega življenja ustvari romaneskno formo? Da poskuša v srečanjih s svojim junakom doseči bližino s pravo mero radovednosti in odkritosti, resnicoljubnosti in modrosti? Hacin in jaz sva poznih let, ko se prijateljstva težko sklepajo, vendar sva si znala predajati svoji izkušenosti, veselje nad življenjem in spomini. Globoko sva si zaupala. Jaz sem dosledno spoštoval njegovo pripovedovanje, on pa moje literariziranje, ki se je seveda ogibalo izmišljij. Bila sva strpna in nisva nikoli, ampak res nikoli, prišla navzkriž.
Bukla: Janez Hacin je eden tistih posebnih Slovencev, ki se je v povojnih časih (po drugi svetovni vojni) odpravil v svet in uspel, kasneje pa se proslavil tudi s filantropsko dejavnostjo itn. Ob pisanju njegove zgodbe ste si gotovo do potankosti ustvarili njegov duševni profil. Katere so te značilnosti, ki so Hacinu po vašem omogočile oziroma najbolj pomagale na tej poti?
Željko Kozinc: Ne zdi se mi pomembno, da je Hacin uspešen kot Slovenec, niti ne, da je njegova arhitektura dobra predvsem zato, ker naj bi bila slovenska. Hacin je predvsem žlahten svetovljan, ki je srečno združil umetniško in poslovno žilico. In to v Švici. Morda bi lahko celo rekel, da je ljubljenec te dobe, ker je vzorec poguma, iznajdljivosti in dosledne pozitivne naravnanosti do dela, sodelavcev in prijateljev. Zraven pa še filantrop. Filantrop zato, ker bi rad tistim, ki so mu storili kaj dobrega v življenju – in s temi ljudmi je imel res srečo –, vrnil dobro dejanje, čeprav so po večini že mrtvi. A njihovo dobro delo vrača drugim. Kot pravi naslov ameriškega filma: Pay it forward / Daj naprej. In vendar je tudi tipičen Slovenec. V Dotiku sveta nastopa tako imenovani zvesti angel slovenske narojenosti, ki mu prišepetuje, kdaj naj bo previden in kdaj pogumen, kdaj odkrit in kdaj zvit, kdaj je premalo pošten in kdaj len.
Bukla: Žanr biografije v Sloveniji dobiva nove pospeške, saj svoje življenjske zgodbe vse pogosteje \"uknjižijo\" tako medijske zvezde (Jan Plestenjak), nekdaj pomembni gospodarstveniki (Miloš Kovačič) kot tudi borci (Lado Ambrožič Novljan). Posledica česa se vam zdi ta trend in kakšno prihodnost mu napovedujete?
Željko Kozinc: Naša literatura pozna dobre monografije o posameznikih – naj omenim le knjigo Gorana Schmidta o Stanku Majcnu –, biografski žanr pa pri nas še ni razvit. Vprašujem se, ali kdaj sploh bo. Problematično je na Slovenskem napisati dobro biografijo, še posebno o živih ljudeh. Za biografijo je nujna distanca, odrešenost od zavisti in čenč, predvsem pa zaveza realiteti ter resničnosti.
Bukla: Ljubitelji narave vas poznajo po 400 izletih v trilogiji Lep dan kliče, vendar lahko še naprej tedensko beremo o novih idejah za izlete po Sloveniji. Lahko morda kaj poveste o svojih prihodnjih projektih?
Željko Kozinc: Trilogija se spreminja v kvartologijo. Pravkar dopisujem še 100 izletov. Še naprej bom opisoval Slovenijo, saj je pot po njej brezkončna. Drugih projektov pa imam toliko, da je o njih glede na moja leta nespodobno že razmišljati, kaj šele javno govoriti.