Koliko gledališč še?
Dve gledališki pobudi sta v zadnjem času močno dvignili temperaturo v kulturnih krogih. Najprej julijska korespondenčna seja mestnega sveta občine Maribor, ki je na pobudo župana, a brez javne demokratične razprave, brez stvarnih analiz in s popolnim ignoriranjem civilne družbe in demokratičnega ter sploh kulturnega diskurza sklenil, da bodo v nekdanji tekstilni tovarni zgradili veličasten kulturno-gledališki center, vreden petdeset milijonov evrov. Temu izzivu je sledila pobuda Skupnosti občin Slovenije ministrici za kulturo, da naj gledališčem v Kopru, Ptuju in Kranju podeli status zavodov širšega pomena.
Odziv na pobudo mariborskega župana je bil zlasti v domačih logih buren in nasprotujoč nepreglednemu delovanju mestnega sveta. Ker so pobudniki novega kulturno-gledališkega centra ostali brez strokovnih utemeljitev, so začeli ogorčeni kulturni javnosti mahati s pismom, ki je na mestno občino prispelo z Ministrstva za kulturo, češ da se država strinja, da se Maribor poda v največjo kulturno investicijo v samostojni Sloveniji. Tega pisma, ki ga ni bilo treba, če je res bilo, ni objavil noben medij. Še manj pa je bilo treba v njem za ta center obljubljati, če je to seveda res, poseben republiški »zagonski« denar in menda celo denar za njegovo delovanje, potem ko naj bi bil zgrajen. Veljavna resolucija o nacionalnem kulturnem programu namreč ne omenja te najnovejše mariborske investicije!
Minile so počitnice, ni se še končal september in že je Skupnost slovenskih občin naslovila na Ministrstvo za kulturo poziv, ki ga je mogoče brati tudi tako: če obljubljate finančno pomoč nepotrebni in na finančno popolnoma gnilih temeljih zasnovani novi, razkošno dragi gledališki hiši v Mariboru, potem z republiškim denarjem najprej poskrbite tudi za tri lokalna gledališča: v Kranju, Kopru in Ptuju. Pri financiranju iz republiških sredstev nas torej izenačite z gledališči, ki so že na spisku. Podelite tudi nam status javnih zavodov širšega pomena!
Krog je sklenjen, kar pa še ne pomeni, da se mora zgodba odviti v nakazani smeri.
Če kaj, je treba Ministrstvu za kulturo povedati in predlagati, da bi bilo v teh hudih časih nesprejemljivo kakršno koli širjenje mreže gledaliških javnih zavodov. Najprej zato ker je sedanja mreža gledališč, ki jo plačujejo, že sedaj preširoka. Toliko bolj, ker je v nekaterih gledališčih vedno manj obiskovalcev in ker bi nekatera izmed njih že sedaj morale vzdrževati samo mestne občine oz. regije. Naprej zato, ker prav vsa gledališča, ki jih finančno podpira država, potrebujejo večjo finančno podporo. Osrednje nacionalno in hkrati naše najboljše gledališče SNG Drama v Ljubljani deluje v stavbi, ki potrebuje temeljito prenovo in tehnološko posodobitev, razmišljati pa je treba tudi o novogradnji. V svetu najbolj znano Slovensko mladinsko gledališče ima svojo rezidenčno dvorano v kleti, drugo v neki prenovljeni baraki, tretjo pa občasno najema v Pionirskem domu. Mestno gledališče Ljubljana deluje v premajhnih prostorih, ki so za nameček pod vedno hujšim udarom denacionalizacijskih apetitov izvornih lastnikov. Prav vsa gledališča, vključno z mariborskim, potrebujejo več denarja za opremo predstav, saj je vedno manj sredstev za sceno, kostume, rekvizite in sodobne tehnološke učinke na odrih; to se izdatno pozna na njihovem celovitem umetniškem izrazu, ki je postal siromašen, včasih že kar ubožen. Zagotovo se tudi v tem spoznanju skriva razlog za upadanje števila gledaliških obiskovalcev, ki so pripravljeni plačati vstopnico.
Ob naštevanju razlogov za ustavitev z državnim denarjem podprtega širjenja števila gledaliških javnih zavodov in širjenja financiranja lokalnih gledališč od države je treba misliti tudi na nevladni gledališki sektor, na številne prodorne ustvarjalce, ki z muko pridobivajo denar za svoje skupine. Če kaj, jih je treba v bližnji prihodnosti finančno izdatneje podpreti. Kaj pomagajo nekateri novi infrastrukturni dosežki, tudi če pridejo do skromnega denarja za pripravo predstav, ga nimajo za ponovitve in kolikor toliko dostojno življenje nosilnih protagonistov. In končno, vsa sedanja gledališča morajo kadrovsko okrepiti vodstvene strukture, izboljšati programe kulturne vzgoje in zagotoviti učinkovito trženje svojih programov. Ali ni že smešno, da dva direktorja izmed treh omenjenih gledališč sedaj pozivata Ministrstvo za kulturo, naj zagotovi več denarja za »njuni« gledališči, hkrati ju poznamo kot najbolj angažirana (honorarna) umetnika v drugih gledaliških hišah oz. projektih. Prej ali slej bo moralo obveljati pravilo, da je poklic predvsem direktor gledališča, ki ga je treba opravljati v gledališču, kjer si direktor, ne pa vse naokoli in najmanj delati tam, kjer si direktor!
V eni kolumni je na voljo premalo prostora, da bi lahko razpredali o zaskrbljujoče majhnem številu obiskovalcev nekaterih gledališč, potem ko mladina konča šolanje, ali pa o tem, da so finančne razmere kritične tudi na drugih področjih umetniškega ustvarjanja. Razlogov za to, da se čim bolj kritično in energično zavrne kakršna koli udeležba državnega denarja za kakršno koli obliko podpore novi mariborski gledališki pobudi, je več kot dovolj. Najbolj tehtne so dodali mariborski kulturni delavci v polemiki, ki je sledila v medijih.
Ravno tako je treba argumentirano in energično zavrniti sanje Skupnosti slovenskih občin o tem, da bi financiranje gledališč v Kopru, Kranju in Ptuju večinsko na svoja ramena prevzela država. Zakonsko določilo, na katero se sklicuje skupnost in v katerem vidi vrata v raj republiškega denarja, je treba razumeti drugače. Če ta tri gledališča »delujejo za širše regijsko območje ter zadovoljujejo potrebe prebivalcev sosednjih občin«, naj jih sofinancirajo poleg rezidenčne – tudi sosednje občine. Navajati »sosednje občine« kot razlog za molzenje denarja iz republike, je zavrženo in hkrati neprepričljivo početje.
Izhodišča za posodabljanje javnega kulturnega sektorja so na tej točki precej jasna. Lokalne skupnosti bodo morale prej ali slej prevzeti odgovornost za financiranje občinskih in regijsko delujočih zavodov. Naloge republike bodo izključno nacionalni javni zavodi in vse tisto, kar republika prepoznava kot jedro nacionalnega kulturnega programa. Za gledališča to pomeni, da bodo nekoč v pristojnosti financiranja regij tudi novogoriško, celjsko, mariborsko, ljubljansko mestno in še kakšno lutkovno gledališče.
Obe pobudi, mariborska in pobuda Skupnosti slovenskih občin, sta obrnjeni nazaj, v preživeli koncept kulturne politike. Sodobna kulturna politika, katere pomemben tvorec bo tudi posodobljeno Ministrstvo za kulturo, skupaj z mestnimi načelništvi za kulturo, ne bo več pripravljena sklepati kravjih kupčij, h katerim pravzaprav napeljujeta obe omenjeni gledališki pobudi.