Turbulentni časi za javne kulturne zavode
Pred javnimi kulturnimi zavodi so turbulentni časi. Nič več ne bo tako, kot je bilo? Marsikaj bistvenega se bo spremenilo? Prav je, da se posodobitev celotnega javnega kulturnega sektorja, ki se pripravlja v vladnih krogih, zgodi čim prej, saj je njegova statusna urejenost preživela in ne zagotavlja razvoja kulture, pričakovanj družbe in njenih ustvarjalnih protagonistov. V bistvu bo šlo za to, da se ustvarjalnemu naboju, ki je nakopičen v javnih zavodih s statusno organizacijskimi posegi, z opredelitvijo različnih stopenj njihove avtonomije, z redefinicijo vloge države v javnem kulturnem sektorju in v sestopu večine zavodov v območje civilne družbe, lahko zagotovi nov zagon kulturno-umetniškega ustvarjanja.
Turbulentnost bo zaznamovalo tudi vedno večje pomanjkanje javnih sredstev za njihovo delovanje. Klestil se ne bo le denar za investicijsko vzdrževanje in investicije, pač pa tudi za neposredne programske stroške. Pritisk na proračunska sredstva je tudi sicer z vseh strani vse hujši. Filmski ustvarjalci na primer upravičeno opozarjajo, da iz javnih sredstev dobivajo najmanj, da to ni prav in da se mora delež za produkcijo filmov nemudoma povečati.
Pred vrati je dolgo napovedovana in nikoli uresničena posodobitev javnih kulturnih zavodov. Vsi javni kulturni zavodi, vključno z Ministrstvom za kulturo, potrebujejo temeljito prevetritev. Samo od sebe do nje ne bo prišlo, ker večini vodstev več ali manj ustreza sedanje stanje: redni mesečni denarni pritoki, čeprav nezadostni (razen seveda za plače zaposlenih) so zlasti za neambiciozne programe ravno pravšnji, mnogokrat celo opravičilo za povprečne programske rezultate. Po vseh letih jadikovanja nad premajhno učinkovitostjo prevelikega števila javnih kulturnih zavodov se končno mora zbuditi kulturna politika.
Torej vlada, Ministrstvo za kulturo in lokalna kulturna načelništva. V glavah najodgovornejših za kulturno politiko mora priti do spoznanja, da je prišel čas, ko se morajo obrniti k izjemno pomembni, močni in razprostranjeni mreži javnih zavodov, in to radikalno, kritično in s posluhom za ustvarjanje boljših pogojev in rezultatov ustvarjanja. V nasprotju s projektom posodobitve javnega kulturnega sektorja pa je že kulturna politika, ki reče: »Recesija je zmanjšala proračunske okvire, zato bo vsak zavod dobil letos pa drugo leto itd. 5 % ali 10 % manj denarja, kot ga je dobil lani.«
Recesija je pravi trenutek, ki mora vzpodbuditi resen razmislek o preživeti statusni, organizacijski in finančni zgradbi celotnega javnega kulturnega sektorja. V nekem smislu kulturi, ki jo uokvirjata sintagmi »javni interes« in »javna služba«, recesija lahko celo koristi, saj bo pospešila iskanje in uveljavljanje novih oblik in vsebin delovanja javnega kulturnega sektorja.
Nekaj notornih resnic, ki jih ni mogoče ovreči: sedanji javni kulturni zavodi so kot edina zveličavna oblika pojavljanja v statusno pravnem prometu preživeli, mreža javnih kulturnih zavodov je izjemno široka, morda že preširoka, samo financiranje številnih občinskih javnih zavodov s strani države je anahronizem, menedžment v njih je v glavnem šibak, strokovni vodje (tj. direktorji) imajo ob ubožnem menedžmentu preveč ali celo povsem proste roke – ne le pri programiranju, tudi pri vodenju javnega zavoda kot celovite entitete, enoten javnouslužbenski državni plačni sistem je za doseganje umetniške kakovosti dobesedno škodljiv, zaposleni, še posebej umetniško osebje, delajo odločno premalo (izvzete so častne izjeme v nekaterih gledališčih), preštevilni med njimi ne dosegajo pričakovane kakovostne ravni, zapletena delovna zakonodaja še vedno ščiti nedelo, slabo delo, kolektivna pogodba za kulturo je hkrati tudi zbirek pravic, ki onemogočajo doseganje izvrstnih programskih in umetniških rezultatov, direktorji pa jo doživljajo kot najhujšo zadrgo za uspešnejše vodenje; k temu dodajam, da številne kulturne zavode vodijo v strokovnem in menedžerskem smislu hudo neprimerni direktorji in umetniški vodje.
Vsaj dva zakona bosta v bližnji prihodnosti krojila usodo javnih kulturnih zavodov. Prvi bo zakon o negospodarskih javnih službah, drugi pa spremenjen krovni kulturni zakon, ki bo moral dobiti dovolj »pravne svobode«, da bo pogumno začrtal in omogočil posodobitev javnega kulturnega sektorja. Sedanjemu to ni uspelo, čeprav mu ne gre odrekati izvirnih zamisli in nekaterih dobrih rešitev. Morda je bil ZUJIK »petelin, ki je prezgodaj zapel«. Splošna zakonodajna ujetost kulture je bila namreč ZUJIK-u nenaklonjena do te mere, da je bila vsaka misel na korenitejšo modernizacijo javnega kulturnega sektorja neuresničljiva. Resnici na ljubo dodajam trpko spoznanje, da kulturne politike javni kulturni zavodi, ki so sestavni del nacionalne identitete, v resnici niso kaj dosti zanimali. Zato je izgubila preveč dragocenih let do spoznanja, da bo brez korenite in temeljne posodobitve javnih kulturnih zavodov postala cokla razvoja kulture.
Bistveno je, da se poveča občutljivost kulturne politike za preseganje sedanjega nevzdržnega stanja, v katerega so zabredli javni kulturni zavodi. To je bil in bo ostal največji in najdražji del »pogona« slovenske kulture. Zato morajo končno postati prioriteta aktualne kulturne politike, in to ne glede na dejstvo, da živahno kulturno ustvarjanje neprestano producira nove pobude, probleme in potrebe.
Temeljitega premisleka naj bodo deležne zlasti pobude o ustanavljanju novih javnih zavodov, pri katerih lokalne skupnosti najprej pričakujejo sofinanciranje države.
Ustanovitelj zavoda naj poskrbi za njegove finančne vire v matični občini ali pa pri zasebnikih; če želi mariborski mestni svet ob Dravi zgraditi in ustanoviti nov, pretežno gledališki kulturni center, naj ga tudi financira, ne pa, da se najprej obrne na Ministrstvo za kulturo in od njega izsili nekakšno pismo o nameri, v katerem naj bi nakazalo možnost za trajno sofinanciranje novoustanovljenega centra in protokoliralo nacionalni strateški interes po takšnem centru.
Na državnem spisku je že sedaj preveč javnih kulturnih zavodov, ki bi jih morale finančno vzdrževati občine. Politikantsko širjenje tega spiska je nesprejemljivo in v popolnem nasprotju s prizadevanji za posodobitev in racionalizacijo javnega kulturnega sektorja.