Komu bo zasijala 20. večernica?
25. septembra ob 21.00 bodo na Prvem programu Televizije Slovenija iz soboškega Gledališča Park prenašali podelitev 20. večernice, pomembne slovenske nagrade za izvirno otroško in mladinsko književnost, za katero se po izboru petčlanske žirije poteguje pet del, izdanih v preteklem letu. Avtorji letošnjih nominirank so priz nani slovenski avtorji in avtorica, dobitnik ali dobitnica večernice pa bo letos prvič ostal/-a skrivnost vse do podelitve na tradicionalnem srečanju mladinskih pesnikov in pisateljev Oko besede v Murski Soboti.
Večerniško peterico je letos izbrala žirija v sestavi: predsednik dr. Igor Saksida, Maja Logar, Erica Johnson Debeljak, Tone Obadič in Petra Vidali ter nominirala zbirko zgodbic Kdo je danes glavni Nataše Konc Lorenzutti (ilustracije Tanja Komadina), zbirko Pesmi in pesmičice Vinka Möderndorferja (ilustracije Suzi Bricelj), Predpravljice in popovedke Andreja Rozmana Roze (ilustracije Zvonko Čoh), zbirko nonsensnih živalskih zgodb Kako zorijo ježevci Petra Svetine (ilustracije Damijan Stepančič) in roman Kurent Aleša Štegra (ilustracije Tina Dobrajc). Razen Aleša Štegra, ki kot doslej znan avtor leposlovja (proze in poezije) za odrasle z romanom Kurent premierno vstopa na področje mladinske književnosti, so bili Nataša Konc Lorenzutti, Vinko Möderndorfer, Andrej Rozman Roza, Peter Svetina že nominirani za večernico.
V tehtnejši premislek je žirija vzela vsega skupaj 25 knjig
Sicer pa dr. Igor Saksida o delu žirije in leposlovni beri preteklega leta pravi: »Vsako leto ugotavljamo, da je kljub velikemu številu knjig, ki se izdajo, nabor res kakovostnega mladinskega leposlovja, torej presežnega, tako za najmlajše kot starejše, v resnici majhen. V tehtnejši premislek je žirija letos vzela vsega skupaj 25 del. To ni malo, pa tudi veliko ne. Žirija je ta dela prebrala, vsak je napisal tudi obrazložitev, nakar smo slednje na sejah predebatirali. Seje komisije namreč niso glasovanje z dvigovanjem rok ali izpolnjevanjem glasovnic, ampak temeljite razprave o knjigah. In šele nato sledi glasovanje. Menim, da smo letos dobili pet zelo dobrih finalistov. Zelo zanimiva je raznovrstnost besedil, tako po temeljni drži do sveta, otroštva, jezika, tematike kot tudi žanrsko. Najdemo pa najrazličnejše besedilne vrste: od poezije, nonsensnih zgodbic, realizma ...«
Nataša Konc Lorenzutti: Kdo je danes glavni (Miš, 2015)
Pisateljica je zbirko sestavila iz drobnih zgodb, ki so nastajale več let in jih je objavljala v revijah Ciciban in Cicido. »Ko se je teh nabralo že zelo veliko, sem sklenila, da jih povežem v daljšo prozo, primerno za otroke, stare štiri, pet, šest let, kajti ravno za to starost, se mi zdi, manjka knjižnih del, ki jih otroku bereš večer za večerom in so tudi ilustrirana. Zamisli za črtice niso vedno vzete iz resničnih dogodivščin. Res je, da imam pet otrok (najmanj enemu izmed njih zdaj ne morem več reči otrok) in da sem vedno in povsod na poti z beležnico. Toda zamisel mi kapne tudi čisto mimo njih, recimo: Napisati moram nekaj o tem, kaj majhni deklici pomeni »kiklica« ali: Če bi bila jaz otrok, bi si nabrala polne žepe tehle kamenčkov.«
Dr. Igor Saksida o knjigi: »Zbirka kratkih realističnih zgodbic Kdo je danes glavni je zbirka »fotografij« iz vsakdana štiriletne deklice Nike, ki doživlja veliko pustolovščino odraščanja. Ta velika pustolovščina je npr. pravilno izgovarjanje črke R, imeti »normalne« odnose z brati in sestrami ter očetom in mamo ... Odraščanje spremljamo skozi rojstne dneve vseh članov družine. Del odraščanja pa je seveda tudi kakšen nesporazum. V ozadju je zaslutiti tudi kakšno problemsko temo, kot je brezposelnost očeta. Za avtorico je sicer zelo značilen poseben način dojemanja otroškega sveta. Nataša Konc Lorenzutti vse doživlja skozi svetlobo, smeh. V tej zbirki ni prostora za temne, negativne, boleče občutke, gre za radost sobivanja v krogu družine. To je izrazito sproščujoča knjiga.«
Vinko Möderndorfer: Pesmi in pesmičice (Mladinska knjiga, 2015)
Vinko Möderndorfer pesmičico v odgovoru za Buklo primerja z »drobno ptičico«, ustvarjeno iz besed, zaradi katere je njemu kot bralkam in bralcem na svetu lepše. »Zato razmišljam in bivam skozi pesem, skozi pesmičico. Najprej je nastala zbirka Drevesni ljudje. V njej so bile bolj pripovedne pesmi. Pesmi zgodbe. Potem pa je urednica Irena Matko Lukan prišla na odlično idejo, da bi v zbirko vključil še druge pesmi, tudi kakšne lirične utrinke, bolj razpoloženjske pesmice, pa nagajive pesmice domislice in podobno. In sem. Vse skupaj sem premešal in zamešal in so nastale Pesmi in pesmičice. To je zelo osebna zbirka. Kaj to pomeni? Da sem v njej ves JAZ, bolj kot drugje. Včasih sem mislil, da živim zato, da pišem. Danes vem, da pišem zato, da sploh še živim. Pesmi in pesmičice so posledica tega spoznanja.«
Dr. Igor Saksida: »Pesmi in pesmičice so za Vinka Möderndorfrja zelo značilna pesniška zbirka, ki vsebuje nekaj novih in nekaj v prejšnjih zbirkah objavljenih besedil. Naslov je igriv kot nekoliko simboličen v vzpostavljanju nasprotja med pesmijo in pesmičico, torej bistveno manjšo pesmijo. Tako se nam zastavlja vprašanje: v čem pa se pesmičica razlikuje od pesmi? Morebiti po formatu ali po sporočilnosti? Avtorjeva poezija uspe v obsežnejših pesmih pripovedne narave in govori predvsem o realnem svetu, podobno kot tudi v pesmičicah, v katerih uspe izpostaviti teme, ki so ključne za sodobno slovensko poezijo. Te teme so odraščanje, znotraj odraščanja tudi otroški problemi, stiske, razočaranja, potem prve ljubezni in tudi neka posebna drža do sveta, čutenje z vsem in ljubezen do vsega. S tem pa zajame podobe letnih časov, tudi govorico dreves, s čimer zajame globoko polje lirskega občutenja sveta. Nekatere pesmi so izrazito medbesedilne in nagovarjajo tudi odraslega bralca.«
Peter Svetina: Kako zorijo ježevci (Miš, 2015)
Tudi Peter Svetina je navdih za zbirko dobil od otroka: »Nečak Luka mi je nekega lepega dne narisal ježevca in pod njim napisal ime Helge. Potem me je prosil, če mu lahko napišem kakšno besedilo, da bi on naredil strip. Nekako pol leta me je spraševal, če sem že kaj napisal, morda še dlje in sem res začel s pisanjem besedil, v katerih je nastopal ta ježevec Helge. Vendar je nato nastalo toliko besedil, da se je Luka, ko sem mu jih prinesel, prijel za glavo in vzkliknil: »To je pa preveč zame!« Zato sem vse skupaj dal na kup in nesel na založbo. In to je zgodba teh ježevcev.«
Dr. Igor Saksida: »Knjiga Kako zorijo ježevci je prav prijetno presenečenje. Sicer prinaša like in prijeme, ki jih poznamo že iz nekaterih avtorjevih prejšnjih del. Gre za nonsens, ki je princip, način oblikovanja pesniške ali pripovedne, tudi dramske stvarnosti, v tem primeru pripovedne, in je hkrati tudi temeljna drža do sveta. Nonsens pri Petru Svetini zajema marsikaj. Zgodbice so povsem nelogične, ravnanje likov je povsem neverjetno, kdaj pa kdaj je dobesedno dojeta kakšna stalna besedna zveza, Svetina se poigrava tudi s strukturo stavkov. Novost te zbirke pa je v tem, da je za to skrajno domiselno igro z živalmi, ki so zelo nenavadne (oposumi, ježevci, zobri ...), zaznati skrajno subtilne, zastrte teme. Recimo humoren prikaz želje najšibkejšega junačka, ki bi rad vse povozil in pomendral in tukaj gre za nekakšno pravljično zmago najšibkejšega. Kako zorijo ježevci je presenetljivo delo, zagotovo eno najboljših del, tudi v opusu Petra Svetine.«
Aleš Šteger: Kurent (Mladinska knjiga, 2015)
Aleš Šteger je lik Kurenta izpisal že v scenariju, ki je bil leta 2012 uprizorjen v koprodukciji Mestnega gledališča Ptuj in Lutkovnega gledališča Maribor. »Moji zgodnji otroški spomini že nosijo spomin na kurenta, na zvenenje njegovih zvoncev, in to je neki dvojni spomin: po eni strani velika fascinacija s to tujo prisotnostjo, po drugi strani pa seveda skrit otroški strah. In ta dvojnost me je potem spremljala skozi leta. Sam nikoli nisem bil preoblečen v kurenta, vedno sem jih gledal z distance, s spoštovanjem in odraščal s premislekom o tem, kaj se dogaja s tem likom v teh sodobnih časih, ko moč mitologije in moč kultnega izgubljata pomen in se tudi kurent seli na smučišča, razne tekme, celo na poletne olimpijske igre. Po drugi strani pa je kurent skozi različne upodobitve v besedni in likovni umetnosti vedno znova doživljal preobrazbe in to me je fasciniralo in na neki način postalo moja zgodba.«
Dr. Igor Saksida: »Roman Kurent je primer fantastične pripovedi daljšega obsega, kjer gre za dogajanje na dveh ravneh. Imamo neke vrste stvaren, realen svet, podoben naši zunanji resničnosti, in iz tega vstopa, iz neke oddaljene, mitske stvarnosti, izročilni lik kurenta, ki prinaša nova sporočila. Zame je ta roman neverjetno presenetljiv, svež, izjemno luciden. Ne le v odrešilni in hkrati strašljivi vlogi kurenta, luciden je tudi zaradi avtorjeve samoironije in samodistance, in kar je najbolj neverjetno: vseskozi ohranja temeljno, rekel bi težko, skorajda morečo poetičnost. Po perspektivah, tonih in razpoloženjih je to izjemno kompleksen roman in velik presežek sodobne slovenske mladinske književnosti, po tem delu pa bodo z velikim užitkom posegli tudi odrasli bralci.«
Andrej Rozman Roza: Predpravljice in popovedke (Mladinska knjiga, 2015)
Tudi Andrej Rozman Roza je predpravljice in popovedke že objavljal, in sicer v Cicibanu, kot pravi sam, v svojem »proznem« obdobju. »Nekatere so bile izbrane za gledališče in sem jih pripivedoval tudi na literarnih nastopih in so se tako še malo \'izboljšale\'. V bistvu bi se morale imenovati \'popravljice\', ker so bile ene malo popravljene, in \'prepovedke\', to pa ne bi šlo. Torej jih nisem pisal izključno za knjigo.« Rozini bralci in bralke nadvse obožujejo tudi lik Gospoda Šilčka in o njem Roza pove: »Gospoda Šilčka sem naredil z mislijo na skrajnega negativca, ki trpinči ženo in vidi le samega sebe. Kot kaže, je res zelo popularen.«
Dr. Igor Saksida: »Predpravljice in popovedke prinašajo poseben tip izročila, gre za poigravanje z žanrom razlagalne pripovedke oziroma povedke in poigravanje s pravljico. Andrej Rozman Roza se na prvi pogled poigrava že z jezikom, uporablja dosledno kratki nedoločnik, hkrati pa se igra z imeni (npr. Grozobruh, Ognjeblisk ...) in skuša aktualizirati izročilo v tonu, kot sem rekel, igrivega pristopa. Seveda na način, da ne deluje mitsko, še manj strašljivo, ampak pravzaprav humorno. Rekel bi, da gre za primer nonsensne medbesedilne igre, kar je tudi sicer za Andreja Rozmana Rozo zelo značilno. Pravljico spreminja v predpravljico, povedko pa v popovedko. Že v naslovu je igra povsem jasna.«
Še spomin na nastanek VEČERNICE
Večernico od leta 1997 v sodelovanju s prekmurskim Podjetjem za promocijo kulture Franc-Franc in strokovno revijo Otrok in knjiga, ki izhaja pod okriljem Mariborske knjižnice, podeljuje Časopisno-založniško podjetje Večer. Petra Vidali, članica žirije in urednica kulturnih strani pri časniku Večer, se ustanovitve nagrade spominja: »Večernica se je rodila leta 1997. Večer, Franc-Franc, ki je eno leto prej začel srečanje mladinskih pesnikov in pisateljev Oko besede, in Otrok in knjiga so sklenili, da bi veljalo imeti medijsko podprto nagrado za mladinsko književnost. Sklepamo lahko, da je bil Delov kresnik dober zgled, res pa medijske nagrade za \'romane za odrasle\' poznajo tudi drugod, medijska nagrada za mladinsko književnost pa je, kolikor vem, kar unikatna. Vsaj v kombinaciji medija za odrasle in knjig za otroke in mlade. Kakor koli, medtem ko so nekateri drugi, poznejši poskusi medijskih nagrad (recimo fabule, ki jo je podeljeval Dnevnik) ne prav slavno propadli, je večernica ostala, in to kljub temu da se je pozneje pojavila še društvena desetnica.«
In še namig za branje doslej nagrajenih »večernic«:
1997 – Tone Pavček: Majnice in fulaste pesmi
1998 – Desa Muck: Lažniva Suzi
1999 – Janja Vidmar: Princeska z napako
2000 – Polonca Kovač: Kaja in njena družina
2001 – Feri Lainšček: Mislice
2002 – Matjaž Pikalo: Luža
2003 – Marjana Moškrič: Ledene magnolije
2004 – Slavko Pregl: Srebro iz modre špilje
2005 – Igor Karlovšek: Gimnazijec
2006 – Dušan Dim: Distorzija
2007 – Irena Velikonja: Poletje na okenski polici in Majda Koren: Eva in kozel
2008 – Ervin Fritz: Vrane
2009 – Janja Vidmar: Pink
2010 – Bina Štampe Žmavc: Cesar in roža
2011 – Mate Dolenc: Maščevanje male ostrige
2012 – Dim Zupan: Hektor in zlata hruška
2013 – Peter Svetina: Ropotarna
2014 – Vinko Möderndorfer: Kot v filmu
2015 – Vladimir P. Štefanec: Sem punk čarovnica, Debela lezbijka in ne maram vampov