In vendar so jih brali: prepovedane knjige v zgodnjem novem veku
Zatiranje svetnim in posvetnim oblastnikom nevšečne javne besede je bržkone prav toliko staro kot prvi slavilni zapisi, nastali v najstarejših civilizacijah, ki so poznale pisavo. Z razmahom tiska in po drugi strani s povečevanjem moči samodržcev je število posegov v svobodo izražanja misli le še naraščalo. Iz začetka novega veka, iz obdobja protireformacije in katoliške obnove v Srednji Evropi poznamo več primerov prepovedi širjenja in branja knjig tudi v našem kulturnem prostoru. Primož Trubar, ki ga imamo danes za očeta slovenske knjige in knjižnega jezika, je bil na seznamu najstrožje prepovedanih piscev uvrščen med avtorje prvega razreda. Šlo je tako zares, da se je moral večkrat skrivati in si z begom reševati golo življenje.
Naša osrednja nacionalna in znanstvena knjižnica hrani številne zgovorne dokaze nestrpnosti in preganjanja tudi iz tega časa. Na razstavi »In vendar so jih brali: prepovedane knjige v zgodnjem novem veku« jih je javnosti predstavila blizu 30 iz obdobja od 16. do 18. stoletja. Prikaz sta v duhu dobrega sodelovanja dveh vrhovnih znanstvenih ustanov pripravila dr. Luka Vidmar z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU in dr. Sonja Svoljšak iz oddelka Zbirka rokopisov, redkih in starih tiskov NUK. Napisala sta tudi bogato ilustriran spremljevalni katalog, v katerem pobliže predstavljata zlasti slovenske razstavljene tiske, okoliščine, v katerih so nastali, in posledice prepovedi, ki so doletele avtorje. Poleg nekaj Trubarjevih izdaj je na ogled tudi več indeksov – seznamov knjig, katerih razširjanje pa tudi branje so z uradnimi utemeljitvami ali samo z odlokom prepovedale sprva predvsem cerkvene, pozneje pa v vedno večji meri tudi posvetne oblas ti – pri nas iz dunajskih uradov Marije Terezije in njenih nasled nikov. Nekaj tiskov na teh seznamih je prepoved doletela tudi zaradi širjenja okultizma, vraževerja in iz drugih razlogov, denimo Boccacciev Dekameron, ki so ga različni cenzurni poskusi le skazili – in s tem najbrž še povečali zanimanje zanj.
Poleg najznamenitejšega reformatorja Trubarja se je med prepovedanimi pisci sto let pozneje znašel tudi katolik Janez Ludvik Schön leben, ki so mu v letih 1677– 1682 prepovedali tri dela. Cerkev je nam reč presodila, da njihov avtor v zagovoru verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju preostro in žaljivo napada dominikance. Za njim se je na dunajskem indeksu znašel še politični filozof, baron in graščak na Dolenjskem Franc Albert Pelzhoffer, ki je pisal v latinščini.
Avtorja razstave sta ob knjigah v zaprtih vitrinah razstavne dvorane povsod, kar sicer ni navada, omenila tudi njihovo usodo. Vsaj nakazujejo jo podatki, v čigavi lasti so bile, preden so dobile prostor na najskrbneje varovanih policah NUK-a v Ljubljani in drugih knjižnic. Ti podatki tudi pričajo, da same prepovedi pogosto niso bile učinkovite, saj so se mnoga dela srednjeveških naravoslovcev, med njimi Kopernikova heliocentrična »herezija«, pa razprave izpod peresa Montesquieuja, Rousseauja in drugih francoskih mislecev ter še mnogih za zagovornike zapovedanih resnic prav tako nesprejemljivih piscev ohranile do naših dni. Še več, njihove od rabe zdelane platnice dokazujejo, da so šle, na primer v salonu barona Žige Zoisa, skozi roke mnogih zavzetih bralcev in nato bolj ali manj očitno odzvanjale v njihovih spisih.
Poleg plemiških in samostanskih zbirk je imel največ dragocenih, zaradi vsebine tudi prepovedanih redkih tiskov znameniti jezikoslovec in tudi sam cenzor na Dunaju, Jernej Kopitar. Kot posebno izjemo velja omeniti še Dalmatinovo Biblijo. Katoliška cerkev jo je sicer, tako kot vse protestantske tiske, prepovedala, vendar je s posebnim dovol jenjem izbranim duhovnikom dovoljevala njeno uporabo – potem ko so iz knjige iztrgali list z domoljubnim, vendar protestantsko dogmatičnim predgovorom. Zato je med ohranjenimi protestantskimi tiski največ prav leta 1584 natisnjenih Biblij – med njimi velik del nepopolnih, brez »spornega« predgovora Jurija Dalmatina.
Razstava bi seveda lahko bila veliko obsežnejša, če bi jo razširili še na novejši čas. V tem primeru pa bi bilo potrebnega veliko več prostora, veliko novega pa kljub temu ne bi bilo mogoče pokazati, saj je bilo najzanimivejšim izdajam, žrtvam medvojne in povojne ideološke cenzure, zlasti tiskom iz zloglasnega fonda D, v zadnjih letih že namenjenih več tematskih razstav. Vsekakor pa je tudi tak pogled v le na videz davno preteklost zelo dobrodošel. Da se zavemo, kako zelo trdovratni so nekdanji vzorci. Navsezadnje tudi dandanašnji ne manjka ljudi, ki jih močno skomina, da bi to ali ono tako ali drugače drugačno, predvsem pa nevšečno prepovedali in zatrli.