Potovanje v tisočera mesta
Poleti je spet izšla ena najbolj fantazijsko bogatih knjig, kar jih je bilo kdaj napisanih na Slovenskem, pravljični roman Vitomila Zupana Potovanje v tisočera mesta, posvečen mlajšemu sinu Martelu. Prvič je knjiga izšla pod Zupanovim psevdonimom Langus leta 1956, po avtorjevi vrnitvi iz sedemletnega zapora, drugič pod njegovim pravim imenom leta 1983 – takrat je pisatelj zanjo dobil Levstikovo nagrado za najboljše mladinsko delo. In zdaj tretjič, dve leti pred praznovanjem stote obletnice njegovega rojstva. Upam, da bo Mladinska knjiga ponatisnila tudi drugo Zupanovo pravljico, ki jo je opremil isti ilustrator in je posvečena starejšemu sinu Dimu, Trije konji (1970).
Zame je Potovanje v tisočera mesta najlepše Zupanovo delo. Ker se v njem ne vrti okoli svojega jaza, pač pa daruje brezmejno domišljijo in močna etična sporočila sinu kot popotnico za pokončno, pogumno in moralno življenje. Knjiga želi otroku približati resnico sveta in našega bivanja. Kakšen je ta svet, opisujejo zvezdnati dedki, med katerimi se je znašel junak Tekec, ko ga je ugrabil Vrag: »Na svetu veliko dobrega nastane iz slabega in veliko slabega iz dobrega, toda te reči je težko videti. Grozno je, kadar se dobro spridi. In lepo, kadar se slabo popravi. /…/ Dobro je kakor dober konj: če je slab voznik, cesta pa ledena, konj pade in si zlomi nogo. In najlepšega konja vzame konjederec in ga mora ubiti.« Ta svet je tak, da je na njem dan in je noč, sta sreča in nesreča, so veselje in žalost, strah in pogum … In je smrt, ki je »strašna, a tudi čudovita. Kdor misli nanjo, je varen pred dolgčasom in napuhom. /…/ Klas umre in da zrno, zrno umre in da moko, moka umre in da kruh, kruh umre in da moč človeku – in če človek umre – ne nastane iz njega nič.« Vitomil Zupan, ki je takrat, ko je pisal pravljico sinu, v zaporu intenzivno študiral etiko in o njej, kot pokaže arhiv v NUK-u, tudi pisal, prek svojih likov oblikuje etični kodeks: treba je biti pošten in resnicoljuben, laž je nekaj odurnega. Nujno je držati besedo in ne biti figamož. Pogum velja, z upanjem se je treba lotiti stvari. Prijateljstvo največ šteje in nikoli ne smeš zapustiti prijateljev v stiski. Misli na druge in deluj za druge, ne ukvarjaj se z lovljenjem lastnega repa. Zelo pomembno je opravljati svoje delo z veseljem. Najhujši so dolgčas, napuh in sovraštvo. Nič boljšega pa ni, »kakor biti svetal in čist«. Kar pomeni imeti odprto, iskreno srce, ki ljubi. Ljubezen je namreč najpomembnejše vezivo med ljudmi in zaradi ljubezni je vredno živeti. Zato tudi brati knjigo Potovanje v tisočera mesta, ki nas budi v žive in svetle ljudi ne glede na to, koliko let štejemo.
Pesnik Niko Grafenauer je študijo o tem izjemnem delu sklenil s hvalnico: »Pisatelj je v svoji knjigi za otroke upodobil avanturo, ki se ji ni mogoče izogniti, saj je sestavni del našega samospraševanja o smislu bivanja in resnici biti. V pripovedi je to prikazal na prisrčen in duhovit način. Pri tem je izjemnega pomena Zupanova živahna in igriva domišljija, ki se bohoti v predstavah, domislekih in jezikovnih iznajdbah, s kakršnimi se ponašajo le mojstri takšnega pripovedništva, ki nikoli ni namenjeno samo otrokom, ampak tudi odraslim z odprto in dojemljivo dušo.« Ni kaj dodati, le ponoviti znani stavek iz Svetega pisma: »Bodite kakor otroci in vaše bo nebeško kraljestvo.« Zupan je to knjigo pisal za otroka in bil hkrati sam kot otrok, ki se vsemu čudi, govoreč: Dokler je svet ena sama lepa čarovnija, čarovnij ne potrebuje. Čarobno delo, vredno, da ga ponudimo tujim založnikom!