Ki od daleč prihajaš v mojo bližino
Marko Sosič: Ki od daleč prihajaš v mojo bližino
Študentska založba, zbirka Beletrina, 2012, t. v., 345 str., 27,00 €
Poetičen, krhek in svetlikajoč roman teme duše Marka Sosiča z naslovom, stkanim za pesem, Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, je pristal v mojem naročju ob izidu lansko leto, a ko sem ga hotela preleteti za okus, sem ga odložila. To je roman, v katerega se je treba potopiti na dih, sem vedela. Sem se potopila v času postenja poleti, ob vodi z drevesi in travami zunaj in znotraj, in sva postala eno.
Roman opisuje le štiri dogajalne dni med 4. in 8. aprilom 2006, v njem kot da se ne dogaja kaj dosti, a meni se je zgodilo celo človeško življenje. Življenje osrednjega junaka, gimnazijskega profesorja Ivana Slokarja iz Trsta, ki se izgublja, da bi se našel, ko bi našel nit spomina na zanj usodni čas, govori palimpsestno in metaforično, prosojen zaradi posebne svetlobe (od znotraj? od zunaj?) in filmogeničnosti, vredne velikega Tarkovskega. Bolelo me je, ko sem brala simbolno govorico duše izgubljene in tuje v tem površnem, malomeščanskem svetu brez sočutja in občutja za ljudi, ko sem dihala junakovo (Sosičevo?) hrepenenje, hrepenenje po samem sebi, ki iz morja prihajam in padam z neba, vedno znova, kot kaplja oceana …
»Zadnjih nekaj dni pa ozaveščam vsak svoj gib, kakor da vsak trenutek preverjam svoje gibe, svoje besede in dejanja, ob katerih sem vse bolj negotov, kakor da se je vame naselila neznana resnica, ki iz dneva v dan vse bolj stopa v mojo zavest,« pripoveduje Ivan v notranjem monologu, imenitni formi za tak roman, kakršnega je milo lepo napisal Sosič. Ivan sliši pesem, ki odzvanja v njem, »brez besed, mehka in svetla«, in občuti votlino pod čelom, »v kateri se gnetejo misli, ki jih že dolgo ne morem razbrati«. Ker je nekoč preveč bolelo. Ivan bolečine ni pustil doživeti kot njegov prijatelj Oskar, zvest sam sebi, zato razglašen za norega, kot so sveti razglašeni od nekdaj. »Obstaja tista duhovnost,« modruje Oskar, »ki prihaja od znotraj, ki je ni ustvaril Bog, ampak izkušnja in z izkušnjo … bolečina, ki je v vsakem človeku in se, prej ali slej, vsakogar dotakne, da ga osreči.« Prebujeni poznajo bolečino, ki osrečuje. Navadni smrtniki, kakršen je Ivan, jo najraje skrijejo globoko vase, da ne postane luč, temveč senca, zato tudi oči ne morejo gledati svetlobe, ki je premočna, ne uvideti resnice, ki se je bojijo. Ivanu se zazdi: »Morda se me dotika bolečina, ki ne more na dan, ampak se premetava v votlini, ki je v meni, skupaj s pesmijo, ki poje in odmeva v njej, kakor da je stkana iz sanj in spomina?« To je srž romana Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, kot je bistvo sleherne duše, pišoče pismo iz sanj in spominov. Če le hočemo, če le zmoremo prebrati to pismo …
Ivan ga je do konca romana prebral. Za ceno notranjega razpada, ki se bo morda sestavil, kot se je pred trinajstimi leti, ko se mu je zgodilo tisto grozno, da je očeta skoraj ubil. Njega, ki ni bil sočuten do maminih sorodnikov iz Bosne, eksistencialno uničenih, njega, ki je poudarjal, da ni Jugoslovan, njega … ki ni bil sposoben bližine in ljubezni. Pravzaprav je Sosičev roman ljubezenski roman, bi rekel Oskar: »Vidiš, kaj lahko naredi ljubezen?« Govori o zatajeni ljubezni s silno močjo, zato o samotnosti in samosti, ki ju človek brez pristne bližine živi sredi družine in drugih ljudi. A ona, Jasenka, ki mu je bila obljubila zvestobo: »Me boš kdaj povabil k sebi na morje? /…/ Drugače te bom čakala tu pod drevesom, dokler se ne postaram,« drži besedo. Ta pronica kot voda, v kateri se je utopila, mlada, lepa in nesrečna, kot voda je prihajala v njegovo bližino in ga vsega prepojila, da je na dnu končno uzrl resnico o sebi in se je vse sestavilo kot v zloženki. Na koncu. Ali pa na novem začetku?
Presunljiv roman za tiste, ki se ne bojijo bolečine, četudi utonejo v njej. Kajti svetloba jih bo dvignila prej ali slej in morje bo vedno tam, kjer je že od vekomaj.