Glasovi
Antonio Porchia: Glasovi
prevod: Aleš Berger
Litera, zbirka Nova znamenja, 2013, m. v., 101 str., 16.40 €
Nenavadna, zelo nenavadna je mala knjiga velikega Antonia Porchia (1885– 1968). Ena in edina, ki jo je napisal. Glasovi. Zvrstno je to pomembno delo težko opredeliti. Ne gre za poezijo, pa vendar so Glasovi poetični kratki zapisi. Imajo svoj ritem, imajo svoj zven. In imajo vsebino, ki govori o bistvenem globoko znotraj, kamor se usidrajo precejene življenjske izkušnje: esenca paradoksalne eksistence. Le v samoti in izbrani tišini je mogoče predanemu opazovalcu zaslišati glasove »z druge strani«: Kadar opazujem ta svet, nisem s tega sveta; nagibam se nadenj. Kot mojster zena, ki le tu in tam izreče besedo. Molk je izraz spoštovanja resnice in ponižnosti pred življenjem. Edino pravo izrazno sredstvo za občudovanje lepote, ki ji je bil Porchia predan. Za občutenje bolečine, ki »nastane samo tam, kjer je globina«. Za polno prebivanje v zdajšnjem trenutku, brez navezanosti na kar koli: Lahko grem skozi vse stvari, kot hodim zdaj: ujet v nobeni stvari.
Antonio Porchia se je rodil kot najstarejši otrok – imel je še tri brate in tri sestre – v Kalabriji, od koder se je družina po očetovi smrti leta 1900 odselila v Argentino. Revščina, garanje, delavski boji. Rodil se je na levi strani, je rekel. Fizični delavec, čez čas tiskar, ki je leta 1943 v samozaložbi – kot da samo zase – natisnil danes legendarne Glasove. Pa so po »naključju« prišli v roke nekemu francoskemu uredniku in novinarju, ki jih je brž prevedel v francoščino. So postali ne le slišani, temveč tudi občudovani. Med drugimi so »glasovom« prisluhnili André Breton, Jorge Luis Borges, Roberto Juarroz in Henry Miller. In na Slovenskem zdaj za nas imenitni prevajalec Aleš Berger, ki je opravil težko delo z lahkotnostjo virtuoza. Hvala, hvala!
Pisati o potovanju Antonia Porchia nima smisla, ker to potovanje lahko opravi le vsak sam s knjigo v roki in z osuplostjo v ušesih duha, ko »glasove« prepozna. Velja jih brati v majhnih količinah in rednih odmerkih. Da bi doumeli: Potovanje: oditi od sebe, neskončno neskončnih razdalj, in priti do sebe. Tako preprosto, če to napiše Porchia. Človek, ki je malo potreboval: Skoraj vse, kar človek potrebuje, potrebuje, da ne bi več potreboval. In bil vse v svoji globočini: Kajti vse, kar je globoko, je šele vse. Zato ni moč videti. Kajti zares vidimo skozi nekaj, kar nas razsvetljuje; skozi nekaj, česar ne vidimo.
Kdor je tako prosojen in zbit v en kos kot Porchia, pač zbuja radovednost sodobnega bralca, ki ni ne prosojen in ne iz enega kosa, raztreščen subjekt na vse strani v vse stvari, le vase ne nagnjen. Za občutek, kdo je slišal, zapisal in izpilil Glasove, naj služi pričevanje njegovega bližnjega prijatelja. Takole se ga spominja kipar Libero Badii: »Vedno je govoril o lepoti. /.../ Od njega nikoli nisem slišal grenkih besed, pa je trpel bolj kot večina. Ampak vsak udarec je po letih meditacije postal kratek stavek modrosti. /.../ Porchia je imel mir. Zanj je plačal s svojo samoto, meniškim življenjem, to je bilo njegovo bogastvo. /.../ Dobro mi je delo, da sem z njim preživljal čas in ga poslušal, kako je včasih z občudovanjem govoril o stvarstvu, o Lepoti, o popolnosti trenutka. Ali pa kako je enostavno molčal, kar je pogosto počel. Ni bilo potrebe po govorjenju. Porchia je pravil, da je vse znanje strnjeno v dvajsetih besedah, in groza ga je bilo množice knjig, ki jih je vsak dan prejemal od prijateljev in neznancev. \'Koliko besed,\' je tarnal. Pisal je zelo malo, štiri ali pet stavkov na leto. A na vsakem je delal z natančnostjo, ki ni bila le notranja, ampak mojstrska.«
Zato so Glasovi presežno delo. Ker preden je Porchia z njimi prešel svojo pot, je bil svoja pot. Čudež dogodja!