Zakaj je polje jezero? in Babica barabica
Zakaj je polje jezero?
Saša Pavček
ilustracije: Damijan Stepančič
Miš, 2014, t. v., 42 str., 25,95 €, JAK
Prazničnega decembra je treba brati (in kupovati!) otroške knjige; skrivnostne pravljice, pa napete prigode, da se otrok nahrani z zgodbami in bližnji odrasli prebudimo igrivost. Zanemarjenega otroka v nas, ki prevečkrat spi, zato se tudi praznikov ne veseli. Kadar se na dnu dušnega jezera zlijeta dva resnična umetnika, kot sta odlična pripovedovalka Saša Pavček in izjemni ilustrator Damijan Stepančič, takrat se zgodi praznik za velike in male ljudi. Globoko znotraj zatrepeta nekaj arhetipskega: veličastje narave, zavedanje minljivosti, krhkost hrepenenja in ranljivost ljudi, ki jih je življenje otrdilo. In se spremeni naš pogled, da uvidimo pomembno. Da majhno postane veliko – mravljica s svojim bremenom, denimo – in veliko majceno. Hiša postane hišica, drevesa stebelca. Veliki pa so obrazi, kadar so v srcu skrb in žalost in strah. Velik obraz ima mila deklica (upodobljena Pavčkova, haha), ki je nekoč pred davnimi časi živela na Notranjskem. »Bila je zelo nežna in sočutna. Solze so ji kar iznenada zalile oči, tako občutljiva je bila. Najsi je ugledala mravljo, ki z muko nosi mrvico kruha, ali osamelega starca, ki zaman vse dni čaka svoje najbližje na pragu siromašnega doma.« Jokala je in jokala in ni mogla nehati. Oče in mati sta jo karala, ona pa vsa žalostna: »Mama, mene vse boli. Boli me zaradi tega hudega sveta.« Ker je na njem toliko gorja in krivic, ki jih starša ne vidita. »Kaj sta gluha, slepa in brez srca?« sprašuje mila deklica. »Tako pač je,« skomigneta oba. Tako pač je. Pa pride potovka s pticami v laseh, ki deklico razume. Jo tolaži: »Toda ta svet ni edini svet, ti mila dušica! Vse se lahko spremeni, če človek hoče, če si res želi!« Ji je povedala eno krasno pravljico, pa še eno, saj »pravljični svet je lep, na njem pravica zmeraj zmaga, se krivica poravna.« Pa še novico iz okoliša je povedala. Resnično zgodbo o sončnem fantu, ki je živel že stoletja na bližnji gori, a so ga zdaj hudobni ljudje pregnali, ker da jim njegova široka ramena kradejo sonce. Potovka konca ni povedala, pač pa mili deklici položila na srce, naj vse pravljice, ki jih je slišala, pripoveduje naprej, »pa bo na svetu bolj veselo, manj krivic, manj solzá«. Deklica je govorila o fantu pregnanemu, pa sta jo oče in mati spet zavrnila: »Te ni sram, da nič ne delaš, samo govoriš?« In je umolknila in je odšla, milo lepa deklica. Iskat fanta sončnega, jokajoča tako močno, da so njene bridke solze zalile na poti vse in je nastalo veliko, globoko jezero. Ko deklice več ni bilo, sta starša spoznala krivico vso. Naprej vam ne povem, je treba prebrati to knjigo o Cerkniškem jezeru na lastne oči. Seveda se srečno konča, kdor zmore videti globoko na dno jezera. Jezera svojega lastnega na dnu srca.
Babica barabica
David Walliams
ilustracije: Tony Ross
prevod: Milan Dekleva
Mladinska knjiga, 2014, t. v., 260 str., 19,95 €
Babica barabica je zgodba iz drugega testa. Umesil ga je leta 1971 rojeni angleški avtor – igralec, komik, televizijski voditelj, pisec pa še aktivist. Ki svoj posel obvlada; z novo knjigo o grozni tetki je na vrhu najuspešnejših že lep čas, knjig pa je prodal na tisoče in tisoče. Osvajalec otroških src par excellence! No, imenitno prevedeno pustolovsko pripoved o babici barabici, v kateri so groza in gravž, pa briljanti in zlato, blatna Temza in celo nagajiva angleška kraljica, priporočam tudi vsem staršem in starim staršem. Da se bomo učili, kakšni ne smemo biti. Otroci pač ne marajo dolgočasnih ljudi. Imajo raje internet kot svoje tete in strice, babice in dedke enolične. Ki ne le, da niso uresničili svojih sanj, še sanjati jih ne upajo več. Zato so naši otroci preč. Zato.