Gnostični evangeliji in Rdeča knjiga
Gnostični evangeliji in reakcija cerkvenih očetov
prevod: Jan Ciglenečki, Marko Kastelic
Beletrina, zbirka Koda,
2014, t. v., 270 str., 29 €, JAK
Rdeča knjiga
Liber novus
Carl Gustav Jung
prevod: Jan Ciglenečki et al.
Beletrina, zbirka Koda, 2015, t. v., 570 str., 29 €, JAK
Kako najti svetlobo v tem temnem času strahu in tesnobe, kako uzreti Luč? Posežem po knjigah, ki mi kažejo smer, me poglobijo in umirijo in me podpirajo pri tem, da sem, kar sem. Zato sem se potopila v mistično izročilo Gnostičnih evangelijev in Jungovo Rdečo knjigo. Naše kolektivno nezavedno temelji na krščanskem izročilu, to izročilo pa je prepletena preproga Enosti, ko svet še ni bil razdeljen na t. i. Zahod in Vzhod in je resnica Resničnosti žarela sijajnejše, saj je bila upovedovana iz izkušnje, globokega uvida uma in razširjenih stanj zavesti. Brez množice ideoloških, dogmatskih in fundamentalističnih ograj, ki jih postavljajo nasledniki Začetkov. O obeh knjigah, tako 52 spisih, ohranjenih na 13 papirusnih kodeksih knjižnice Nag Hammadi, ki so več kot 1500 let ležali v puščavskem pesku Zgornjega Egipta in bili izkopani pred 70 leti, kot o Jungovem »duhovnem dnevniku«, v katerega je zapisoval (in risal) interpretacije svojih vizij, sanj in fantazij (delček je že v njegovi knjigi Spomini, sanje, misli), lahko berete na spletu. Tu naj za darilo iztekajočemu letu nanizam le nekaj navdihujočih citatov, kam naj gledamo, da bomo morda (spre)videli. O svetlobi: Svetloba biva v notranjosti človeka svetlobe in osvetljuje ves svet. Če ne sveti, je tema. Jezus o tem, kje je kraljestvo: Kraljestvo je znotraj in zunaj vas. Ko boste spoznali sebe, vas bodo spoznali in vedeli boste, da ste sinovi živečega Očeta. Če pa se ne spoznate, bivate v revščini in ste revščina. Na vprašanje, ki se zastavlja tudi te dni, o tem, kakšen bo naš konec, je Jezus učencem odvrnil: Ste mar že odkrili Začetek, da iščete konec? Tam, kjer je Začetek, bo namreč tudi konec. Blažen je tisti, ki bo stal na Začetku. Ta bo (s)poznal konec in ne bo okusil smrti. Ko so učenci vprašali, ali bodo tudi oni lahko vstopili v kraljestvo, jim je Jezus odgovoril: Ko boste iz dvojnega naredili eno, ko boste notranje naredili kakor zunanje in zunanje kakor notranje ter zgornje kakor spodnje, ko boste moškega in žensko združili v eno, tako da moški ne bo več moški in ženska ne več ženska … – takrat boste stopili v (kraljestvo). (vse iz Tomaževega evangelija)
V Razpravi o vstajenju piše: (Vstajenje) je namreč Resnica, ki je trdna. Je razkritje tega, kar (resnično) biva, in zamenjava za stari ter preobrazba v novo. … Polnost izpolni Nezadostnost. To so znamenja in podobe vstajenja. To je tisto, kar poraja dobro. Zaradi Enosti naj ne umevamo po delih, ampak pobegnemo od delitev in spon.
Za to pa moramo vaditi, da ne bomo več blodili, ampak znova prejeli sami sebe, kakršni smo bili na Začetku. In to je skušal doseči Jung s svojimi tehnikami. Da bi se, razdvojen, sestavil, da bi se, izgubljen, našel. Da bi (se) spoznal. Citiram iz Rdeče knjige:
Moja duša, utrujen sem, predolgo je trajalo potovanje, moje iskanje sebe zunaj sebe. Zdaj sem šel prek stvari in te našel izza vsega. Prek stvari sem v svojem blodnjaku odkrival človeštvo in svet. Našel sem ljudi: in tebe, moja duša, da sem znova našel, najprej v podobi znotraj človeka in nato tebe samo. Našel sem te tam, kjer bi te najmanj pričakoval. Od tam si se iz temne globeli povzpela k meni. Že vnaprej si se mi naznanila v sanjah … Dopuščaš mi zreti resnice, o katerih nisem prej ničesar slutil. Dopuščaš mi prehoditi poti, katerih neskončna dolžina bi me plašila, če ne bi bilo védenje o njih skrito v tebi. In kako bo v prihodnosti, je danes enako aktualno vprašanje kot v Jungovem predvojnem času: Prihodnost mora biti prepuščena prihodnjim. Vrnem se v to, kar je majhno in resnično, saj je to velika pot, pot prihajajočega. Vrnem se k svoji preprosti resničnosti, k svoji neutajljivi, najmanjši biti. … Globina je neizčrpna, daje vse. Naj nosimo le svoja bremena, je ugotovil Jung, kajti najvišje, kar lahko človek pričakuje od človeka, je to, da nosi vsak svoje lastno breme. Če je le mogoče, naj se človek nikoli ne odreče samemu sebi. Delo odrešitve mora biti vedno izvršeno na nas samih. Brez ljubezni do nas samih to delo ne more biti opravljeno. Biti torej povezan s sebstvom, z božjim v sebi. Ljubiti. To je najboljši odgovor v tem tesnobnem času: Ljubiti!