Brala sem duhovno poezijo
Moje poletje so zaznamovali duhovne vaje v tišini in post. Čistila sem dušo in telo, da bi Dih/Duh vstopil v praznino na mojem dnu in bi bila svetloba razvidna. Zato sem brala duhovno poezijo, drugega krhkost ne zmore.
Potok in safir
Izbrane pesmi o religioznih temah
Denise Levertov
prevod: Miljana Cunta, Nada Grošelj
KUD Logos, 2015, m. v., 192 str., 17 €
Tri pesniške zbirke so me presunile: Denise Levertov (1923– 1997), ena osrednjih angloameriških pesnic, potomka hasidskega rabina in hči Keltinje, ki so jo šolali doma ob bogati knjižnici. Posebna in izjemna. Leta 2014 smo dobili prvo v slovenščino prevedeno zbirko njenih pesmi Proti točki nič (»Da, naučimo se, / da ni groza, temveč bolečina, o kateri govorimo, / tisti prostori v nas, kot ranjena pasja glava, / ranjeni za zmeraj, ki jih čas / nikoli, nikoli ne zaceli«), lani še njen duhovni »testament« Potok in safir, obe izpod rok štirih pretanjenih prevajalk. Racionalna analiza duhovne poezije je nesmisel. Z njo ni moč ujeti presežnega, Absolutnega premnogih in nobenega imena. Tudi ne »dialogov srca«, kar počnejo po Levertovi pravi umetniki, ki gledajo z notranjim očesom, prisluškovalci navdiha, ponižno predani. Avtorica je za zbirko izbrala pesmi iz sedmih zbirk, ki odsevajo njeno postopno prehajanje iz agnosticizma v krščansko vero, »prehajanje, ki zajema vase veliko dvomov in preizpraševanj, pa tudi pritrjevanja«, kot je napisala v predgovoru. Gospod, ne ti, / jaz sem odsotna, zapiše v pesmi, tako značilni za naš migetavi um: Niti za sekundo / ni pri miru moj jaz, pač pa tava / vsepovsod, / kamor se obrne. Ti ne, / jaz sem odsotna. / Ti si potok, riba, luč, / utripajoča senca, / ti, nespremenljiva navzočnost, v tebi vse / se giba in spreminja. / Kako naj osredotočim svojo migetavost, uzrem / v vodnjaku srca / safir, ki, vem, je tam? Naj Denis Levertov piše o naravi, človeku, času in minljivosti, naj slika z gibkim jezikom in čudovitimi prispodobami prizore iz Svetega pisma in življenja svetih ljudi, se nenehno giblje v obnebju milosti in vere: Vera je kot plimovanje, upada in narašča kot odziv / na delovanje in na mirovanje. / … Očisti zasmeteno plažo, obrusi / verze pesmi, ki se poraja, / vode poplavljajo navznoter. / Topi kamni vnovič izpolnjujejo / svoje sijajne usode, in praznina / je čaša in pridržuje / ocean. Čudovita pesniška zbirka prinaša okus poplave spokoja, ki širi jezero neba: // ta vzgib, da zaplešeš, / ta vzgib, da poklekneš, / ta skrivnost. In nas sprašuje: Kdaj si bomo / upali vzleteti?
Evangelij bližine
Dejan Kos
KUD Logos, 2015, m. v., 57 str., 10 €
Ko sem odprla zbirko Evangelij bližine – s prvo pesmijo/izrekom: V začetku je bil odgovor. / Nato so vprašanja ločila obstoj od neobstoja. In zadnjo, dvaindvajseto: Nerojena je ljubezen – sem osupnila. Take knjige na Slovenskem še ni bilo! Nekje daleč pred desetletji so se počasi rojevali iz sorodnega občutja sveta Glasovi Antonia Porchia, kot se v tem času pri nas rojevajo in prerajajo duhovni uvidi Dejana Kosa. Presunljivi. Globoki. Napojeni z brezdanjostjo (Brezdanjost je naš edini dom), lepoto in večnostjo (V lepoti se blešči izročenost. V smrti velika luč). S spoznanjem, da je bližina edina resnica. In da smrt – smrt je iz nesmrtnega rojena – odvzame minljivost slehernemu rojstvu. Saj bližina ne umira z nami.
Čisto počasi sem prebirala v duhu predsokratikov upesnjeno filozofijo, eno, dve pesmi na noč. Meditacije o bolečini sem brala po večkrat, da so postale moje: Z bolečinami preizkušamo in potrjujemo zaupanje v tisto, kar je / večje od njih. Brez njih tudi ne bi mogli prepoznati trpljenja drugih. Poznamo privide moči, ki so omrežili svet. A dokler nemoči ne sprejmemo, je ne moremo niti preseči. / Dotlej bolečine presegajo nas. Tiste, ki si domišljamo, da smo središče (Naše središče je to, kar nas izenači s tem, kar nismo). Ki zato ne doumemo bližine: Pregloboka je, da bi jo lahko uzrli z nezaprtimi očmi. Ne vidita je ne vera ne nevera. Ker ne vidita dlje od imen, ki jih dajemo izviru. Toda / njega ne imenuje nobeno ime. In ni zgodbe, ki bi ga opisala. Je samo izročenost. Izročenost je edina svoboda. To ni naša izbira. Kajti ko se osvobodimo nesvobode, ostanemo brez izbire. Kjer smo pričakovali lastno dno, nas zdaj čaka brezdanjost. Čaka nas praznina, ki ne more biti izpraznjena.
Na predvečer spremembe
Danica Križanič Müller
Pivec, 2015, m. v., 71 str., 20 €
In še ena duhovna pesniška zbirka me je nežnovala: Danice Križnar Müller Na predvečer spremembe. Melanholičnih tonov trepetajoče lepa iz nje, ki ni zasidrana v ničemer, in kliče Dušo, ki je brez imena. Premišljujoča: Ko se dosežeš, se najbrž prenehaš vzpenjati / in življenje se samo od sebe poleže. Pesnica ve: Besed nikoli ne najdeš, ni mogoče, / zapisujejo se brez preverjanja / in samotno, kot da ničesar ne vedo. Tudi tega ne, da bi morala biti že mrtva. Zdaj je vse presežek. Ker že odhaja, torej prihaja najbližje: Kot da bi bila sprejeta, / zato nisi več potrebna. // Tvoje središče ni več v tebi. Tudi ozira se ne, nima več časa. Kjer ni časa, se tudi misli ne gibljejo. In samo ena je pot, ki je skladna s sabo, vdih in izdih. Vse je že zapisano in celo smrt ni, kar mislimo, da je. Sicer pa: Ni treba razumeti, / da bi se pretakalo. Se. Zadržano milo lepo zbirko Danice Križanič Müller sklene pesem z vzklikom: Ko bi lahko živeli le začetke, / same začetke vsepovsod. Ah, kakšen pogled, ko se prvič prebije! In je znotraj, končno, in ostaja. Četudi uzrt na predvečer spremembe.